VSRS Sklep II DoR 243/2018

Revizija se dopusti glede vprašanj:

− o materialnopravni pravilnosti odločitve, da predlagateljica ni pravna naslednica Narodne banke FLRJ in

− pravilnosti stališča glede uporabe procesnih določb o prekluziji v predlagalnih nepravdnih postopkih za določitev odškodnine.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice za določitev odškodnine za nepremičnino parc. št. 2136, k. o. ...

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga predlagateljica predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali bi morala biti možnost o pravnem nasledstvu Komunalnih bank v Uredbi o bankah in hranilnicah, ki je začela veljati 25. januarja 1954, izrecno zapisana v tej Uredbi oziroma ali je možnost pravnega nasledstva a priori izključena, ker Uredba v svojem besedilu tega ne določa izrecno, kljub temu, da pravnega nasledstva tedanji predpisi niso prepovedovali? 2) Ali se lahko obstoj pravnega nasledstva dokazuje tudi z drugačnimi dokazi, ne samo z vpisi v sodni register, zlasti ker so bili vpisi v sodni register v obdobju po vojni neredni in nepopolni oziroma pomanjkljivi, družbene razmere v tem času pa mu tudi niso pripisovale pomembnosti, kot jo ima sedaj? 3) Ali je bila Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic? 4) Ali je treba v predlagalnih nepravdnih postopkih upoštevati pravila o prekluziji, ki prepovedujejo, da stranke v postopku navajajo nova dejstva in nove dokaze po zaključku prvega naroka oziroma je treba pravila pravdnega postopka o prekluziji dosledno upoštevati tudi v takšnih nepravdnih postopkih? in 5) Ali učinek pravnomočnosti sklepa višjega sodišča, ki potrdi pravno nasledstvo, dopušča sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku, da odloči drugače kot sodišče druge stopnje in ali lahko sodišče druge stopnje odloča v isti zadevi med istima strankama dvakrat različno, ne da bi kršilo načelo enakosti pred zakonom?

V utemeljitvi predloga navaja, da je Uredba iz leta 1954 omogočila ustanavljanje komunalnih bank, kar je pomenilo decentralizacijo bančnega sistema FLRJ, do katere je prišlo na podlagi Temeljnega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih iz leta 1950. Prehod iz centralnega v decentraliziran sistem pomeni, da so se naloge, ki jih je prej opravljala Narodna banka, prenesle na komunalne banke. Predlagateljica ni v nobenem trenutku prenehala obstajati, temveč je šlo zgolj za spreminjanje pravnoorganizacijske oblike banke zaradi sprememb zakonodaje in spreminjanja kapitala v lastniški strukturi. Uredba ni izključevala univerzalnega nasledstva. Če pravno nasledstvo ni bilo izključeno, je edino logično, da je Komunalna banka kot pravni naslednik vstopila v vsa pravna razmerja podružnice Narodne banke FLRJ in da je Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic. Tudi če bi prišlo do nastanka novega subjekta, pa je pomembno samo, kako se je poslovanje nadaljevalo – ali je bilo poslovanje prekinjeno, ali pa je šlo za neprekinjeno poslovanje z vstopom v vsa pravna razmerja prejšnjega subjekta. Pri predlagateljici je prišlo do delnega pravnega nasledstva po Narodni banki FLRJ. Stališče, da je prišlo zgolj do vstopa v posamezna pravna razmerja, ni logično, saj bi v takem primeru morali predlagateljica in Narodna banka FLRJ skleniti obsežne pravne posle, iz katerih bi bil razviden vstop v vsako posamezno pravno razmerje. Nemotenost poslovanja in stabilnost bančnega sistema je lahko zagotovila zgolj kontinuiteta poslovanja. Leta 1955 se je torej podružnica Narodne banke le preimenovala v Komunalno banko in takrat je prišlo tudi do vstopa komunalne banke v vsa pravna razmerja Narodne banke. Če nasledstva ne bi bilo, bi bilo treba podružnico likvidirati, o čemer ni dokumentov. Iz Odločbe OLO z dne 5. 2. 1957 izhaja, da Narodna banka FLRJ preneha biti upravni organ nepremičnine in dodelitev nepremičnine Komunalni banki A. v upravljanje. Ta odločba je le dokaz o prenosu upravljanja nepremičnine, nikakor pa iz nje ne izhaja, da je bilo pravno nasledstvo prekinjeno. „Ukinjena“ pomeni le, da je subjekt pod prejšnjim imenom in v prejšnji pravnoorganizacijski obliki prenehal obstajati ter se poslovanje nadaljuje pod novim imenom in v novi organizacijski obliki. Bistveno je, da so na komunalno banko prešle vse pravice in obveznosti in pravna razmerja celjske podružnice Narodne banke FLRJ. Nadalje poudarja, da vpis v sodni register ni merodajen, saj so bili v preteklosti zaradi neurejenosti razmer vpisi v register velikokrat pomanjkljivi oziroma jih sploh ni bilo, pri čemer sodni v register v obdobju po vojni in pred letom 1978 zagotovo ni imel takšnega pomena kot ga ima danes. Pravno nasledstvo bi moralo biti dopustno prosto dokazovati. Pravila o prekluziji niso bila pravilno upoštevana. Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih nastopata stranki z nasprotujočimi interesi, se uporabljajo pravila o prekluziji, saj se tak postopek po svoji naravi zelo približa pravdnemu postopku. Sklepa nižjih sodišč odstopata od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Nasprotna udeleženka je šele v prvi pritožbi predložila Odločbo OLO A. z dne 5. 2. 1957. Ni pomembno, da jo je sama pridobila iz arhiva, saj je postopek pred izdajo prvostopenjske odločbe tekel že več kot štiri leta. Šele v ponovljenem postopku pa je nasprotna udeleženka v spis vložila Pravno mnenje o pravnem nasledstvu nekdanjih komunalnih bank po Narodni banki Jugoslaviji iz februarja 2016, ki ga sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati. Nenazadnje pa je sodišče druge stopnje v sklepu II Cp 2007/2015 že potrdilo pravno nasledstvo predlagatelja. Glede tega vprašanja je postal sklep formalno in materialno pravnomočen. Nov sklep z drugačno odločitvijo pomeni poseg v pričakovalno oziroma pridobljeno pravico. Višje sodišče v isti zadevi ob identičnem dejanskem stanju ne more dvakrat odločati drugače, sicer gre za samovoljno in arbitrarno odločanje.

4Predlog je delno utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.