VSL sklep I Cp 251/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.109,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti (II. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izpodbijani sklep presenečenje, saj je sodišče med postopkom večkrat ustno pojasnilo, da so procesne predpostavke podane, izvedlo pa je tudi dokazni postopek. Zgoraj opisano postopanje sodišča predstavlja zlorabo instituta materialnega procesnega vodstva, ki je imelo za posledico kršitev pravice do izjave. Ta kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo k dopolnitvi trditev. V prvi pripravljalni vlogi je podala obširne navedbe glede obstoja spornih procesnih predpostavk. Ob vpogledu v spis 22. 10. 2015 je ugotovila, da je zgoraj navedena pripravljalna vloga skupaj s prilogami, ki jo je na sodišču vložila že 1. 7. 2013 in ki jo je tožena stranka prejela ter nanjo odgovorila, izginila iz sodnega spisa. Določene dokazne listine oziroma priloge pripravljalnih vlog so bile napačno popisane oziroma sploh niso bile popisane. Sodišče prve stopnje je nato izdalo sklep o obnovi dela spisa. Ob zaključku glavne obravnave in ob izdaji izpodbijanega sklepa torej prva pripravljalna vloga s prilogami ni bila del spisa. Pri odločitvi sodišče zato ni upoštevalo navedb in dokazov tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge, s katerimi je podrobneje pojasnjevala pravni interes za tožbo in razloge za sodno pristojnost, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni upoštevalo navedb tožeče stranke, ki jih je podala v preostalih pripravljalnih vlogah z obsežno listinsko dokumentacijo. Glede na zmedo v spisu, v katerem manjkajo (osem prilog k prvi pripravljalni vlogi), niso popisane (priloge k tretji pripravljalni vlogi) oziroma so napačno popisane (priloge A32-A37) številne priloge, ki jih je vložila tožeča stranka, in v katerem manjka prva pripravljalna vloga tožeče stranke, ni mogoče ugotoviti, katere listine je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, kaj je sodni izvedenec, katerega izvedensko mnenje je sodišče upoštevalo pri odločitvi vpogledal in prebral. Tožeča stranka ni prejela izvirnika prepisa zvočnega posnetka o ustnem zaslišanju sodnega izvedenca. V dokaznem postopku je sodišče prebralo ustno dopolnitev izvedenskega mnenja in se v izpodbijanem sklepu nanjo tudi oprlo, zato je podana kršitev pravice do izjave. Zaključek sodišča o vlaganjih, izvedenih na podlagi ZDen, ni razumljiv, saj so v upravnem postopku, ki se vodi na podlagi 25. člena ZDen, pravno upoštevna le vlaganja, nastala do uveljavitve ZDen. Odločitev, da ni podana sodna pristojnost, je materialnopravno in dejansko zmotna. Napačen je zaključek, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek, ki temelji na določbah ZDen. Tožnica je zahtevek utemeljevala z navedbami (in dokazi), da tožena stranka ni pravni naslednik in posledično tudi ne imetnik pravic iz naslova zahtevka za povrnitev vlaganj, ki ga je tožena stranka v upravnem postopku vložila zoper tožečo stranko, ter da vlaganj ni vršila iz svojega premoženja. Navajala je, da tožena stranka ni olastninila vlaganj, in se pri tem sklicevala na pravnomočno odločbo o nezakonitem lastninjenju objekta X s strani tožene stranke, na določbe ZUJIPK in ZLPP. Navedeno pomeni, da je bil položaj tožene stranke kot zavezanca za vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi drugačen, kot je običajno. Vprašanje imetništva pravice do uveljavljanja zahtevka iz naslova povrnitve vlaganj (na podlagi nasledstva ali drugega pravnega temelja) je predhodno vprašanje za rešitev upravne zadeve. Pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo je tožnica utemeljevala z okoliščino, da se pravno nasledstvo (in imetništvo zahtevka za povrnitev vlaganj tožene stranke) v upravnem postopku ugotavlja le do stopnje verjetnosti (tretji odstavek 60. člena ZDen), zaradi česar ima pravno korist od tega, da se v okviru sodnega postopka do stopnje gotovosti ugotovi, da tožena stranka ni imetnik pravice do uveljavljanja zahtevka iz naslova povrnitve vlaganj, saj bo takšna odločitev učinkovala tudi v upravnem postopku. Upravni organ se o imetništvu (pravnem nasledstvu) tožene stranke ni opredelil s stopnjo gotovosti, saj je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZDen o njem odločil na podlagi statusnopravne subjektivitete in kontinuitete po lastninskem preoblikovanju tožene stranke. Da to v okoliščinah obravnavanega primera še ne dokazuje prehoda materialnopravnih singularnih upravičenj v zvezi z zahtevkom za povrnitev vlaganj na toženo stranko, je tožeča stranka navajala že v upravnem postopku, vendar upravni organ tega ni upošteval. Ker gre za odločilna dejstva, bi se moralo sodišče prve stopnje do njih opredeliti. Tožeča stranka je negativno ugotovitveno tožbo temeljila na dejanskih in pravnih zaključkih o tem, da tožena stranka ni pravni naslednik terjatev oziroma premoženjskih pravic družbe A. iz naslova vlaganj v objekt X in tudi ne njihov imetnik na drugi podlagi, zato tudi ni imetnik pravice do uveljavljanja zahtevka iz naslova vlaganj v to nepremičnino. Nadalje je navajala, da niti tožena stranka niti A. nista vlagala svojih sredstev in da terjatev za povrnitev vlaganj po koncu lastninjenja ni prešla na olastninjeno toženo stranko, zato bi se sredstva, ki bi jih morala tožeča stranka plačati toženi stranki, pretopila v olastninjeno toženo stranko brez pravne podlage in bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Navedene trditve in dokaze je sodišče prve stopnje spregledalo in se do njih ni opredelilo. O tem, ali bo tožeča stranka zavezanec za plačilo vlaganj, bo odločil upravni organ, vprašanje (ne)imetništva pravice (ki vključuje tudi vprašanje (ne)nasledstva v zvezi s to pravico) pa je vprašanje samostojne pravne celote, ki jo kot glavno stvar rešuje sodišče. S tem, ko je ZDen predpisal ugotavljanje pravnega nasledstva do stopnje verjetnosti znotraj samega denacionalizacijskega postopka, ni izključil možnosti, da se to vprašanje ugotovi drugače izven denacionalizacijskega postopka. Napačni so zaključki, ki jih sodišče izpeljuje iz dejstva, da upravni organ ni prekinil postopka. Z negativno ugotovitveno tožbo tožnica zahteva ugotovitev neobstoja pravice, ki jo v okviru dajatvenega zahtevka v upravnem postopku uveljavlja zoper njo tožena stranka, čeprav ni imetnik takšne pravice, in bi tožeča stranka brez odločbe v tem postopku plačala nekaj, do česar tožena stranka ni upravičena. Takšno tožbo, ki jo sodna praksa dopušča, lahko tožeča stranka vloži le preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, kar je tožeča stranka tudi storila. Upravni postopek formalno ni prekinjen, upravni organ pa dejansko čaka na rešitev te pravdne zadeve, saj bi bila ob drugačni odločitvi glede vprašanja pravnega nasledstva tožene stranke v tem sodnem postopku dovoljena obnova upravnega postopka (zaradi rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju na drug način). Med zahtevkom tožene stranke v upravnem postopku in zahtevkom tožeče stranke v tem postopku ni identitete in ni podana litispendenca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je v teoriji in uveljavljeni sodni praksi nesporno, da o vprašanjih lastništva oziroma imetništva pravic upravni organ odloča le kot o predhodnih vprašanjih. Kljub obsežni dejanski in pravni podlagi zahtevka je navedlo le, da zgolj navedbe, da upravni postopek še ni zaključen, ne zadostujejo, da bi sodišče štelo, da je predmetno vprašanje predhodno vprašanje. Tožeča stranka je pred sodiščem vložila negativno ugotovitveno tožbo glede vprašanja imetništva pravice tožene stranke, saj je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZDen jasno, kako bo to predhodno vprašanje rešeno v upravnem postopku. V tem, da doseže drugačno odločitev znotraj sodnega postopka, je izkazan tudi pravni interes tožeče stranke za to tožbo.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neobstoja procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o tožbenem zahtevku. Zaključilo je, da ni podana sodna pristojnost, pa tudi, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev negativne ugotovitvene tožbe, pri čemer je svoje zaključke v zadostni meri obrazložilo. Izpodbijani sklep zato ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Pritožba neutemeljeno navaja, da je odločitev o zavrženju tožbe presenečenje in da ji posledično ni bilo omogočeno izjavljanje v postopku. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo problematizirala sodno pristojnost in pravni interes za tožbo, tožeča stranka pa je glede na takšne navedbe tožene stranke še dodatno pojasnila, zakaj šteje, da so zgoraj navedene procesne predpostavke podane. Glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni bilo dolžno še posebej pozivati na dopolnitev navedb in podajo dodatnih pojasnil. Trditve, da je sodišče prve stopnje med postopkom večkrat ustno pojasnilo, da je podana tako sodna pristojnost kot pravni interes, ni mogoče upoštevati, saj to iz zapisnikov ne izhaja. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, potem ko je že izvedlo dokazni postopek, nima vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče mora na obstoj procesnih predpostavk paziti ves čas postopka.

7Zahteva, da se sodišče seznani z navedbami stranke in se do njih v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli, velja tako za dejanske navedbe kot tudi za pravna naziranja oziroma pravna vprašanja spora. Pri tem se sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev o zadevi bistvene oziroma pravno odločilne. Če se sodišče ne opredeli do pravno relevantnih navedb tožeče stranke, ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno šteje pritožba, temveč absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

8V nadaljevanju se pritožbeno sodišče najprej opredeljuje do zatrjevanih procesnih kršitev, s katerimi naj bi bil po pritožbenih navedbah obremenjen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju sodne pristojnosti.

9Drži pritožbeni očitek, da se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu ni nahajala prva pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 28. 6. 2013, v kateri je tožeča stranka po pritožbenih navedbah podala trditve, ki so relevantne tudi za presojo procesne predpostavke sodne pristojnosti. Ta okoliščina sama po sebi še ne utemeljuje razveljavitve izpodbijanega sklepa zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka ponovila dejanske navedbe iz tožbe. Dodala jim je le trditve o tem, da je po vložitvi tožbe predlagala prekinitev upravnega postopka, kar pa je upravni organ zavrnil in ponovno odločil o zahtevku za povrnitev vlaganj, zoper obe odločitvi upravnega organa pa se je pritožila. Vse navedeno z vidika procesne predpostavke sodne pristojnosti (pa tudi z vidika presoje, ali gre za predhodno vprašanje, na kar tožeča stranka navezuje pravni interes) ni relevantno. Obenem je tožeča stranka ponovila svoja pravna naziranja o obstoju procesnih predpostavk sodne pristojnosti in pravnega interesa za negativno ugotovitveno tožbo. V tem okviru je dodatno navedla in utemeljila svoje stališče, da vprašanje (ne)imetništva premoženjske pravice do povrnitve vlaganj tožene stranke predstavlja predhodno vprašanje v upravnem postopku, za rešitev katerega je pristojno sodišče kot matični organ. Tudi sicer se je v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu nahajala prva pripravljalna vloga tožene stranke, v kateri je tožena stranka odgovarjala na navedbe tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge in tudi tretja pripravljalna vloga tožeče stranke, v kateri je tožeča stranka zgolj ponavljala predhodno podane navedbe v zvezi s procesnimi predpostavkami. Enako velja tudi glede nadaljnjih pripravljalnih vlog tožeče stranke. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožba konkretizirano ne pojasni, katerih pravno relevantnih navedb iz teh pripravljalnih vlog sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

11Pritožbenih očitkov, da se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu niso nahajale niti nekatere druge listine (odredba za vabljenje z dne 16. 10. 2013 ter dopis sodišča z dne 16. 10. 2013), ni mogoče upoštevati, saj pritožba konkretizirano ne pojasni, kako je to vplivalo na zatrjevano nepravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa.

12Okoliščina, da se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu niso nahajale nekatere (sicer sodišču predložene) dokazne listine, da nekatere dokazne listine niso bile popisane med prilogami ali pa so bile napačno časovno popisane, v okoliščinah konkretnega primera ne utemeljuje razveljavitve izpodbijanega sklepa zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nobenem primeru pa zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dovolj jasno izhaja, zakaj sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo preostalih predlaganih dokazov (s katerimi je razpolagalo v času odločanja), čeprav tega ni izrecno pojasnilo. V primeru, kakršen je obravnavani, to zadostuje. Sodišče prve stopnje namreč ni vsebinsko obravnavalo vložene tožbe, temveč jo je zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, v prvi vrsti zaradi neobstoja sodne pristojnosti, o čemer je lahko (pravilno) zaključilo že glede na vsebino tožbenega zahtevka v povezavi z dejstvi (relevantnimi za presojo te procesne predpostavke), ki med pravdnima strankama niso bila sporna.

13Sodišče prve stopnje se ni izrecno in podrobno opredelilo do vseh pravnih naziranj in pravnih argumentov tožeče stranke v zvezi z obstojem sodne pristojnosti (posledično se ni opredelilo niti do dejstev, ki jih je tožeča stranka glede na svoje pravno naziranje štela kot pravno relevantna za presojo te procesne predpostavke). Tako se ni izrecno opredelilo do pravnega stališča, da se zahtevek, o katerem odloča upravni organ, razlikuje od obravnavanega tožbenega zahtevka, in tudi ne do pravnega stališča, da predstavlja vprašanje imetništva pravice do povrnitve vlaganj po 25. členu ZDen predhodno vprašanje v upravnem postopku, za rešitev katerega je pristojno sodišče kot matičen organ. Te pomanjkljivosti je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo, brez pritožbene obravnave, kar je razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

14Določba 25. člena ZDen, ki ureja vračanje nepremičnin v denacionalizacijskem postopku, vsebuje posebna pravila glede vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala. Določa, da mora upravičenec, če se mu nepremičnina vrne v naravi, za razliko v vrednosti plačati odškodnino. Gre za situacijo, ki je specifično in izrecno urejena v ZDen. Upravičenje do povrnitve zgoraj navedenih vlaganj temelji na 25. členu ZDen (in ne na splošnih premoženjskih predpisih oziroma na splošnih pravilih obligacijskega prava). Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z dopolnilno odločbo.(1) Zakonodajalec je torej odločanje o pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljeno premoženje, ki so bila opravljena do uveljavitve ZDen, postavil v upravno pristojnost. Za sodni nadzor nad delovanjem upravnih organov je po zakonodaji pristojno upravno sodstvo (in ne pravdno sodstvo), ki ga izvaja po svojih procesnih pravilih.

15Pri vprašanju, ali je v obravnavanem primeru podana sodna pristojnost za odločanje o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, da tožena stranka ni imetnik pravice do uveljavljanja zahtevka iz naslova vlaganj v nepremičnino objekta X, izvršenih do 7. 12. 1993, gre za pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku ni podana, saj gre po vsebini še vedno za odločanje o upravičenju po 25. členu ZDen, ki je v pristojnosti upravnih organov (in se uveljavlja v denacionalizacijskem postopku), čeprav ga je tožeča stranka preoblikovala v ugotovitveno obliko.

16V pritožbi tožeča stranka ponavlja svoje stališče, da v obravnavanem pravdnem postopku od matičnega organa zahteva rešitev vprašanja, ki ima v upravnem postopku naravo predhodnega vprašanja. Gre za pravno stališče tožeče stranke, ki je zmotno. Kakšno je stališče upravnega organa, ni relevantno. Z navedbami, da upravni organ dejansko čaka na rešitev predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi, čeprav upravni postopek ni formalno prekinjen, pritožba ne more uspeti, saj gre po pojasnjenem za nerelevantne navedbe. Predhodno vprašanje v upravnem postopku(2) je vprašanje, ki je samostojna pravna celota (zato je lahko predmet drugega postopka) in spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (ne pa organa, ki odloča v konkretni upravni zadevi), brez njegove rešitve pa upravni organ ne more odločiti, ker je to vprašanje sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni zadevi.(3) Odločanje o zahtevku oziroma terjatvi iz naslova zgoraj navedenih vlaganj pa je po odločitvi zakonodajalca v pristojnosti upravnega organa, saj je zakonodajalec postavil odločanje o pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljeno premoženje, ki so bila opravljena do uveljavitve ZDen, v upravno pristojnost. Odločanje o zahtevku oziroma terjatvi iz naslova teh vlaganj in s tem tudi o pravici oziroma (kot navaja pritožba) o imetništvu pravice do povrnitve teh vlaganj torej ni v pristojnosti sodišča.

17V podkrepitev svojega stališča, da sodna pristojnost ni podana, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na oceno izvedenca, da so bila vlaganja izvedena na podlagi ZDen. Stališče sodnega izvedenca ni relevantno, saj ne gre za dejansko vprašanje, temveč izključno za pravno presojo. S pritožbenimi očitki o podani kršitvi pravice do izjave, ki jo tožeča stranka utemeljuje z navedbami, da ni prejela izvirnika prepisa zvočnega posnetka o ustnem zaslišanju sodnega izvedenca, na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, zato tožeča stranka ne more uspeti. Enako velja glede pritožbenih očitkov, da (glede na zmedo v spisu) ni jasno, kaj je sodni izvedenec sploh vpogledal in prebral, preden je podal izvedensko mnenje.

18Pristojnosti (pravdnega) sodišča ne vzpostavlja niti okoliščina, da v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZDen za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano (medtem ko je v pravdnem postopku uveljavljen dokazni standard prepričanja), niti druge navedbe, ki jih tožeča stranka izpeljuje iz te okoliščine.

19Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana sodna pristojnost, pravilen že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, ki se tičejo sodne pristojnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre za drugačna pravna naziranja, ki jih pritožbeno sodišče ne sprejema.

20Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je pravilna že zato, ker ni podana procesna predpostavka sodne pristojnosti. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi z vprašanjem pravnega interesa za negativno ugotovitveno tožbo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Obstoj pravnega interesa, ki je prav tako procesna predpostavka, namreč ne vzpostavlja manjkajoče procesne predpostavke sodne pristojnosti.

21Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): VS RS sklep II Ips 333/2011 z dne 15. 1. 2015.

Op. št. (2): Primer predhodnega vprašanja je npr. vprašanje lastništva nepremičnine v postopku za razlastitev nepremičnine, vprašanje lastništva na stavbi v postopku za odmero davka na nepremičnini.

Op. št. (3): Primerjaj Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 317-318.