UPRS sodba I U 1059/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevo tožnika za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 830 - gozd v izmeri 4.530 m2 in parc. št. 612/32 - gozd v izmeri 532 m2, obe k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ v poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 16. 10. 2009 ugotovil, da podržavljenih nepremičnin s parc. št. 830 in 612/32, obe k.o. ..., ni mogoče vrniti v naravi, iz razlogov po določbi tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter da so zato upravičenci zahtevek modificirali tako, da se glasi na odškodnino v nadomestnih zemljiščih. Glede na informacije, ki jih je v maju 2012 pridobil od tožnika in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG), pa je organ ugotovil, da sporazum o dodelitvi nadomestnih zemljišč ni bil sklenjen. Zato je z dopisom z dne 28. 6. 2012 pozval tožnika, da v roku 15 dni preoblikuje zahtevo za denacionalizacijo glede zahtevka za odškodnino tako, da se bo glasil na odškodnino v obliki obveznic, ter ga opozoril na posledice opustitve tega dejanja. Tožnik in skupni predstavnik pravnih naslednikov upravičenca sta poziv prejela 2. 7. 2012, vendar se na poziv nista ne pisno ne ustno odzvala, niti nista zahtevka preoblikovala v odškodnino v obveznicah. Ker zahtevku, kot je bil postavljen, upravni organ ni mogel ugoditi, je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil.

2Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 17. 5. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa.

3Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ prezrl obvezno razlago 1. stavka prvega odstavka 27. člena ZDen ter nepravilno tolmačil 27. člen ZDen. Tožnik meni, da je določbo treba razlagati tako, da določa, da SKZG nalaga, da upravičencu, čigar nacionaliziranega kmetijskega zemljišča ni mogoče vrniti, vrne t.i. nadomestno zemljišče, če ta postavi tak zahtevek. Tožnik pa je v obrazložitvi jasno in določbo zahteval vrnitev nadomestnega zemljišča parc. št. 829/20, k.o. ... Zato bi SKZG to parcelo tožniku moral vrniti (I U 67/2011 in U-I-64/99). Obveznosti se glede na to ne bi mogel razbremeniti brez navedbe utemeljenih razlogov. Po mnenju tožnika bi se tako moral prvostopenjski organ v postopku ukvarjati z vprašanjem, zakaj naj bi tožnik ne bil upravičen zahtevati kot nadomestnega zemljišča parcele št. 829/20, kot je to opredelil v svojem zahtevku, vendar se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjal. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi ostalim strankam v postopku za denacionalizacijo, vendar odgovora niso podali.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je zavrnitev tožnikove (kot vlagatelja) zahteve za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin s parc. št. 830 in 612/32, obe k.o. ..., ki ju v naravi ni bilo mogoče vrniti, kar niti ni sporno, in ki jo je organ utemeljil na stališču, da zahtevku, kot je bil podan, to je za odškodnino v nadomestnih zemljiščih, po zakonu ni mogoče ugoditi.

8ZDen v prvem odstavku 42. člena določa, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Po tretjem odstavku 42. člena ZDen pa se v takih primerih, ko vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi ni mogoča, lahko upravičenec in zavezanec tudi sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Če gre za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč ali gozdov (kot v obravnavanem primeru, ko sta parc. 830 in 612/32, obe k.o. ..., po podatkih spisa bili ob podržavljenju gozdni zemljišči), pa je za vračilo nadomestnih zemljišč kot relevantno pravno podlago treba upoštevati še določbo prvega odstavka 27. člena ZDen, po kateri je SKZG zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, in njeno obvezno razlago, po kateri je SKZG, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije, na podlagi 2. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu tretjega odstavka 42. člena ZDen v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi.

9Glede na navedene določbe 42. in 27. člena ZDen organ v denacionalizacijskem postopku lahko odloči o odškodnini v nadomestnih zemljiščih le tedaj, kadar se upravičenec (oziroma njegov pravni naslednik) in zavezanec SKZG sporazumeta o vračilu nadomestnih kmetijskih zemljišč oziroma gozdov (po tem ko je ugotovljeno, da podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi). Tožnik brez podlage zatrjuje, da bi bilo določbo 27. člena ZDen (in v zvezi z njeno obvezno razlago) treba razlagati, da je SKZG zavezan vrniti nadomestno zemljišče vedno, kadar je tak zahtevek podan, kajti navedena zakonska določba izrecno napotuje na tretji odstavek 42. člena ZDen, ki pa kot podlago za priznanje odškodnine v nadomestnih zemljiščih določa sporazum med upravičencem in zavezancem.

10Sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi moral organ v postopku razjasnjevati vprašanje o tem, ali je zavezanec SKZG mogel odkloniti vračilo kot nadomestnega zemljišča parcele št. 829/20 oziroma ali je tako ravnal iz utemeljenih razlogov. Kot je sodišče že navedlo v 8. in 9. točki te obrazložitve, je podlaga za vračilo nadomestnih zemljišč sporazum med upravičencem in zavezancem. Kadar v primeru zahtevka za vračilo nadomestnih zemljišč sporazum ni dosežen, odškodnina v nadomestnih zemljiščih tako ne more biti priznana. Po mnenju sodišča bi SKZG kršil dolžnosti, ki zanj kot zavezanca za vračilo nadomestnih zemljišč iz tega statusa izhajajo, in kar bi sodišče v primeru, da sporazum ne bi bil sklenjen, moglo oziroma moralo upoštevati pri odločanju, če bi se z upravičencem ne sporazumeval z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen; tako pravno stališče je to sodišče zavzelo tudi v sodbi I U 67/2011 z dne 6. 12. 2011 in ga obširno utemeljilo (med drugim na zgodovinski metodi razlage ob sklicevanju pri tem na obrazložitev predloga za obvezno razlago 1. stavka prvega odstavka 27. člena ZDen v Poročevalcu z dne 14. 3. 2000). Na navedeno sodbo se sicer sklicuje tudi tožnik, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za enako oziroma primerljivo dejansko stanje kot v zadevi I U 67/2011, ko je SKZG (na podlagi svoje ocene, da bi s tem škodoval namenu svojega delovanja) sporazumevanje o tem in dodeljevanje nadomestnih zemljišč z enostransko izjavo ustavil. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi, je namreč v tem primeru sporazumevanje med tožnikom in SKZG potekalo (v spisni dokumentaciji se tako nahaja dopis SKZG z dne 17. 2. 2010, iz katerega izhaja, da se je s tožnikom mogoče sporazumeti za vračilo gozda v vrednosti 1.228,23 DEM; uradni zaznamek z dne 31. 8. 2011, iz katerega izhaja, da SKZG kot nadomestnih ne dodeljuje zemljišč v zakupu ter tistih, ki mejijo na nezazidana gradbena zemljišča; dopis SKZG z dne 9. 11. 2011, s katerim sta tožniku za podržavljeni gozdni parceli ponujeni gozdni parceli št. 841 in 769/5, obe k.o. ..., v skupni vrednosti 1.228,23 DEM; dopis SKZG z dne 6. 1. 2012, iz katerega izhaja, da tožnik na več pozivov, naj se opredeli glede ponujenih parcel št. 841 in 769/5, ni odgovoril, nato pa je z dopisom z dne 15. 12. 2011 dodelitev navedenih zemljišč zavrnil; tožnikov dopis z dne 13. 12. 2011, v katerem je dodelitev ponujenih parcel št. 841 in 769/5 zavrnil ter predlagal, da se dodeli parc. št. 829/20 k.o. ...; tožnikov dopis SKZG z dne 20. 4. 2012, v katerem vztraja na dodelitvi parc. št. 829/20 k.o. ...; dopis SKZG tožniku z dne 21. 5. 2012, v katerem se ga seznanja, da je bil njegov predlog za dodelitev parc. št. 829/20 obravnavan, vendar ni bil sprejet ter da je bil ponovno potrjen predlog, da se tožniku dodelita gozdni zemljišči s parc. št. 841 in 769/5) in se končalo s ponudbo SKZG tožniku za sklenitev sporazuma z dne 21. 5. 2012, ki pa je tožnik, kar ni sporno, ni sprejel, ker se ni strinjal s ponujenimi zemljišči. Po presoji sodišča pri opisanem sporazumevanju med SKZG in tožnikom tudi ni šlo za to, da ne bi bilo usmerjeno k sklenitvi sporazuma, kajti SKZG je tožniku posredoval ponudbo zemljišč za dodelitev kot nadomestnih, ki bi bila, če bi bila sprejeta, podlaga sporazumu iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, ponudba pa je tudi obsegala zemljišča po dejanski rabi, kot so bila podržavljena, to je gozd, in v enaki vrednosti, kot je bila ugotovljena za podržavljena zemljišča (1.228,23 DEM). To pa je tudi okvir preizkusa, ki ga sodišče opravi v primeru, kot je obravnavani, ko zaradi neuspelega sporazumevanja nadomestna zemljišča niso dodeljena. V določbah ZDen (42. člena, 27. člena ter ostalih) sodišče namreč ni našlo podlage za stališče, kot ga zagovarja tožnik, da bi namreč upravičenec imel pravico do proste izbire nadomestnega zemljišča ter da bi SKZG v postopku sporazumevanja predlogu upravičenca moral slediti oziroma da bi SKZG moral v primeru, da predloga upravičenca do denacionalizacije ne bi sprejel, dokazovati, da je imel za to utemeljene razloge. Tako tudi ne izhaja iz odločb, na katere se sklicuje tožnik, in sicer že navedene sodbe tega sodišča I U 67/2011 z dne 6. 12. 2011 in sklepa Ustavnega sodišča U – I - 64/99 z dne 6. 11. 2000 (v katerem je to razlogovalo zgolj o tem, da je z v ZDen-B uvedeno določbo prvega odstavka 27. člena ZDen določena nova možnost vračanja, če obstajajo ovire v naravi, kajti pred navedeno novelo je bilo v takem primeru mogoče priznati le odškodnino v obveznicah SOD).

11Po presoji sodišča (preizkus v tem obsegu je sodišče opravilo po uradni dolžnosti, saj tožba o tem navedb nima) pa je organ po tem, ko je bil (kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, z dopisom SKZG z dne 21. 5. 2012) obveščen o tem, da sporazum iz tretjega odstavka 42. člena ZDen ni bil sklenjen, tudi pravilno ravnal tako, da je (28. 6. 2012) pozval tožnika in skupnega predstavnika pravnih naslednikov po upravičencu, da zahtevek modificirata ter uveljavljata odškodnino v obveznicah SOD, ter po neuspelem izteku odrejenega roka 15 dni za odgovor (z odločbo z dne 17. 10. 2012) pravilno odločil o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo.

12Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.