VSK Sodba I Cp 452/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15 dni plačati 8.610,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da se tožba v delu, ki se glasi na razveljavitev sklepa o izvršbi VL 108220/2019 z dne 16. 12. 2019, zavrže (II. točka izreka) in da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.117,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja, da upoštevaje sodbo Okrajnega sodišča v Sežani P 5/2016 in sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 218/2017 njegova obveznost plačevanja uporabnine za uporabo stanovanja na naslovu A. 16 (v nadaljevanju sporno stanovanje) ne obstoji več. Tožnica je namreč tožencu dolžna zagotoviti odkup primernega stanovanja (kar je predmet izterjave v postopku In 13/1995) in je uporaba spornega stanovanja zato v neposredni zvezi s to tožničino obveznostjo. Gre za vzajemno obveznost pravdnih strank, kot je to izrecno utemeljilo tudi Višje sodišče v Kopru. Sodišče prve stopnje nekritično povzema odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 309/99, da kršitev kontrahirne dolžnosti iz 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) ne predstavlja prikrajšanja in da upravičenec do odkupa ne more uživati dvojnega varstva (tudi do oprostitve plačila najemnine za čas kršitve kontrahirne dolžnosti). Povsem jasno je namreč, da najkasneje od začetka izvršilnega postopka dalje ne gre več za izpolnitev kontrahirne dolžnosti, ampak sodno priznane terjatve. V konkretnem primeru ima tožnica dvojno korist. Z izigravanjem se že 27 let izogiba sklenitvi prodajne pogodbe in še zaračunava neprofitno najemnino. Sodišču se lahko očita pristransko obravnavo pravdnih strank in presojo dejanskega stanja, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče nedopustno pritrjuje tožnici, da je dolgotrajen izvršilni postopek posledica nesklepčnega izvršilnega predloga. Sodišče bi se o tem lahko prepričalo z vpogledom v sodbo II Ips 17/97, saj je izrek revizijskega sodišča v tem primeru identičen z izrekom izvršilnega naslova v zadevi In 13/1995. Glede očitane neaktivnosti toženca kot upnika v tej izvršilni zadevi pa se je sodišče lahko prepričalo z vpogledom v vlogo upnika z dne 11. 10. 2018, s katero upnik predlaga odkup konkretnega stanovanja, ki je manjše, kot mu gre po sodbi. Zmoten je zato očitek sodišča, da se o tem ni moglo prepričati z vpogledom v izvršilni spis, ker toženec ni podal ustreznega dokaznega predloga. Gre za protispisnost, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor toženca, da je uporabnina prenehala zaradi uničenja stanovanja. Toženec je v prvi pripravljalni vlogi opisal dejansko stanje stanovanja. Stanje stavbe si je ogledal tudi gradbeni inšpektor, ki je izdal ureditveno odločbo, s katero je prepovedal uporabo stavbe. Vse navedeno so neprerekana dejstva. Tožnica tudi ni prerekala dejstva, da se je zaradi te inšpekcijske odločbe vodil sestanek, kjer je bilo dogovorjeno, da bo tožencu posredovana ponudba za odkup primernega stanovanja do 30. 6. 2020. Namesto te je tožnica ponudila preselitev toženca v drugo stanovanje in sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino. Zaključek sodišča, da je imel toženec možnost o stanju stanovanja obvestiti pristojno inšpekcijo, ki odredi lastniku izvedbo del, oziroma da sam izvede potrebna dela na stroške najemodajalca, je nemogoč. Toženec namreč ni imel sklenjene najemne pogodbe, investicija bi bila bistveno dražja od najemnine, stavba pa se nahaja na zaščitenem območju in za dela tudi ne bi mogel pridobiti ustreznih dovoljenj. Netočen je tudi zaključek, da je toženec uporabnino do leta 2014 prostovoljno plačeval. Temu se je toženec vse skozi upiral, kar izhaja iz vseh dosedanjih sodnih postopkov. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča, da se o stanju nepremičnine ni moglo prepričati z ogledom, zaradi česar naj bi bilo potrebno izvedensko mnenje, za kar je toženec dokazni predlog umaknil. Če bi sodišče opravilo ogled, bi se prepričalo, da je dve tretjini stavbe porušene, vhod pa zapečaten s strani gradbenega inšpektorja zaradi prepovedi uporabe objekta. Inšpektor je vhod zapečatil 18. 12. 2019, tožnica pa tudi za to obdobje zahteva uporabnino. Glede na to je zaključek sodišča, da je bilo o upravičenosti do uporabnine že pravnomočno odločeno s sodbo P 5/2016 na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja, napačen. Z navedeno sodbo je sodišče odločilo o višini uporabnine glede na takratno stanje stavbe in stanovanja. To stanje se je bistveno spremenilo, zaradi česar ne gre za razsojeno zadevo. Za ugotovitev, da je stanovanje neprimerno za bivanje, ni potrebno nobeno ustrezno znanje sodišča in je zato sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga z ogledom pa predstavlja relativno postopkovno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

5V obravnavani zadevi tožnica vtožuje plačilo uporabnine¹ za sporno stanovanje, ki ga je toženec nesporno uporabljal za bivanje v obdobju od aprila 2017 do konca novembra 2021, ko se je iz njega izselil. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da lahko v primeru, če nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist, imetnik od njega zahteva, naj mu povrne korist, ki jo je imel od uporabe. Takšno odločitev je sodišče sprejelo tudi upoštevaje sodbo Okrajnega sodišča v Sežani P 117/2011 z dne 29. 3. 2012, s katero je bilo tožencu za uporabo spornega stanovanja že naloženo plačilo uporabnine za preteklo obdobje², in sicer kljub dejstvu, da tožnica še ni izpolnila svoje kontrahirne dolžnosti po 117. členu SZ in s tožencem ni sklenila prodajne pogodbe za nadomestno stanovanje, v zvezi s čimer toženec razpolaga tudi s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru P 187/93 z dne 8. 9. 1944 in se na tej podlagi zoper tožnico pred Okrajnim sodiščem v Sežani vodi tudi izvršilni postopek In 13/1995. Ugotovilo je namreč, da je toženec v spornem stanovanju brez pravne podlage stanoval vse do 30. 11. 2021, zaradi neizpolnitve tožničine obveznosti (kršitve kontrahirne dolžnosti) pa ni hkrati upravičen tudi do odškodnine v obliki oprostitve plačila uporabnine (najemnine). Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da toženec v postopku ni dokazal, da je neizvršitev tožničine obveznosti v izvršilnem postopku In 13/1995 izključno posledica njenega ravnanja in namernega zavlačevanja, temveč gre razlog za to pripisati obema strankama postopka, saj je izpolnitev te obveznosti odvisna od obeh.

6Navedeni razlogi sodišča so prepričljivi in jih pritožba ne uspe omajati. Pritožnik v zvezi s tem neutemeljeno vztraja na stališču, da obveznost plačevanja uporabnine ne obstaja iz razloga, ker je pritožbeno sodišče v zadevi I Cp 2018/2017 (po tožbi za izpraznitev spornega stanovanja) pojasnilo, da gre pri pravdnih strankah za vzajemni obveznosti, tako da se toženec iz spornega stanovanja ni dolžan izseliti vse dokler tožnica ne izpolni svoje obveznosti iz naslova odkupa primernega stanovanja. Slednjemu pritožbeno sodišče sicer pritrjuje, vendar to dejstvo samo po sebi ni razlog, da bi toženec v tem času sporno stanovanje uporabljal v svojo korist brezplačno, kot to zmotno meni. Iz citirane sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče pri svojem stališču, da se toženec ni dolžan izseliti iz spornega stanovanja kot bistveno upoštevalo predvsem dejstvo, da ves čas za njegovo uporabo plačuje uporabnino³. Dejstvo, da toženec v zvezi s kontarhirno dolžnostjo tožnice po 117. členu SZ razpolaga tudi z izvršilnim naslovom, pa v ničemer ne spremeni narave tožničine obveznosti (še vedno gre za dolžnost sklenitve prodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje), zaradi česar se je sodišče povsem pravilno sklicevalo na ustaljeno stališče sodne prakse, da v primeru kršitve (neizpolnitve) te obveznosti uporabnik stanovanja za čas do sklenitve prodajne pogodbe (za to ali drugo primerno stanovanje) ni upravičen tudi do odškodnine v obliki oprostitve plačila najemnine (uporabnine) za uporabo stanovanja.

7Ni slediti niti pritožbenim očitkom, da je sodišče pristransko presojalo dejansko stanje in pravdni stranki, s tem ko ni sledilo toženčevi navedbi, da je razlog za dolgotrajnost izvršilnega postopka In 13/1995 izključno na tožnici. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da toženec v postopku ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da bi tožnica namerno zavlačevala z izpolnitvijo svoje obveznosti in tako vzdrževala stanje, v katerem bi toženec še vedno plačeval uporabnino, pa čeprav bi že zdavnaj moral postati lastnik primernega nadomestnega stanovanja. Toženec v tej smeri tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podal zadostnih trditev, v čem se izkazuje neaktivnost in zavlačevanje tožnice in posledično njena (izključna) krivda za dolgotrajnost postopka, predloženi dokazi (tudi vloga upnice z dne 11. 10. 2018) pa njegove trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Razlogi sodišča, da je pri izpolnitvi tožničine obveznosti potrebna tudi aktivnost toženca, so tako prepričljivi in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi.

8Neutemeljeno pritožba napada tudi razloge, s katerimi je sodišče zavrnilo toženčev ugovor o prenehanju obveznosti plačila uporabnine zaradi uničenja spornega stanovanja. Toženec je namreč nesporno stanovanje za bivanje z ženo uporabljal vse do 30. 11. 2021. Že navedeno utrjuje zaključek, da stanovanje očitno ni bilo uničeno in neuporabno, kar bi utemeljevalo prenehanje obveznosti plačevanja uporabnine. Toženec je tako določeno korist od uporabe stanovanja zagotovo imel. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je stanje stavbe, v kateri se nahaja to stanovanje, nesporno slabo in je bila v tej zvezi izdana tudi odločba gradbene inšpekcije o prepovedi njene uporabe. Da stanovanje s strani tožnice ni bilo primerno vzdrževano, tako ne vodi k zaključku, da toženec kot njegov uporabnik ni več dolžan plačevati uporabnine (najemnine), temveč je to lahko le razlog za njeno znižanje⁴, kot je to sodišče pravilno pojasnilo.

9Toženec pa v tej smeri ni podal konkretnih trditev o tem, v kakšnem stanju je bilo sporno stanovanje, ko ga je uporabljal in zakaj bi bilo to neprimerno za bivanje, pa čeprav ga je ves ta čas uporabljal prav za ta namen⁵. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da toženec v postopku tudi ni nasprotoval uporabi izvedenskega mnenja iz postopka P 117/2011 in glede tega ni podal nobenih konkretnih trditev, v čem naj bi bilo v mnenju ugotovljeno dejansko stanje sedaj drugačno, v dokaznem postopku pa v tej zvezi tudi ni grajal morebitnih procesnih kršitev, se je sodišče prve stopnje na to mnenje pri odločanju o višini uporabnine povsem utemeljeno naslonilo.⁶ Pri tem je tudi pravilno pojasnilo, da izvedba dokaza z ogledom stavbe in stanovanja teh zaključkov ne bi v ničemer spremenila. Kot že pojasnjeno, so slabe bivalne razmere lahko le razlog za nižjo uporabnino, za kar pa sodišče samo ustreznega strokovnega znanja nima. Glede na to zatrjevana postopkovna kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga z ogledom ni podana, dejansko stanje pa je v tem delu ugotovljeno pravilno.

10Upoštevaje vse navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

¹ In vodarine, ki pa ni predmet pritožbenega preizkusa.
² Toženec v spornem stanovanju nesporno biva od začetka 90. let prejšnjega stoletja.
³ Bodisi prostovoljno ali prisilno.
⁴ Ker se je zmanjšala korist od njegove uporabe.
⁵ Iz tega razloga trditve, da gre za stavbo z udrtim ostrešjem in notranjimi zidovi ter razpadlim stavbnim pohištvom, kar ogroža toženčeve bivalne prostore, ne zadostujejo.
⁶ Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, če je med strankama o tem doseženo soglasje oziroma če s tem ni kršena pravica stranke do izjavljanja (prim. VSRS II Ips 213/2018, II Ips 182/2012).