VSC Sklep Cp 286/2020

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo opr. št. P 848/2017 z dne 30. 12. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Oporoka pokojne C. M. z dne ... se razveljavi. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške 8.485,59 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznost, pod izvršbo. III. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se, da je oporoka pokojne C. M. z dne 7. 3. 2013 neveljavna.″

2Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustnica z oslabljenim vidom nikakor ni mogla prebrati besedila oporoke z dne 7. 3. 2013. Oporoke ni mogla prebrati tudi s pomočjo povečevalnega stekla. Izvedenec je namreč ugotovil, da je tožnica nekaj vida ohranila (z levim očesom je zaznala svetlobo, z desnim pa prst na razdalji 0,5 metra), kar ne pomeni, da je lahko brala, tudi ne s pomočjo očal in lupe, lahko pa se je podpisala. Na podlagi mnenja, z njegovo dopolnitvijo je sodišče zaključilo, da zapustnica s tako oslabljenim vidom ni mogla prebrati oporoke z dne 7. 3. 2013 in, da tega tudi s pomočjo povečevalnega stekla ni mogla storiti. Sodišče je ugotovilo, da nobena od prič pokojne ni slišala brati. Sodišče je ugotovilo, da je bila oporoka z dne 7. 3. 2013 sklenjena v pisni obliki v navzočnosti dveh prič, zato gre za pisno oporoko pred pričami po členu 64 ZD. Takšno oporoko lahko naredi oporočitelj, ki zna brati in pisati in če ta pogoj ni izpolnjen, je pri oporoki prišlo do napak. Po 76. členu ZD je takšna oporoka izpodbojna in se jo izpodbija z zahtevkom za njeno razveljavitev, ne pa z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti. Na podlagi vsega navedenega je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednemu zahtevku za razveljavitev oporoke pa je ugodilo, saj za veljavnost oporoke ni bil izpolnjen pogoj, ki je v tem, da bi zapustnica lahko oziroma mogla prebrati oporoko. Ker zapustnica ni bila zmožna prebrati teksta oporoke, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka sklenjena pred notarjem. O pravdnih stroških, nastali na prve stopnji je sodišče odločilo na podlagi določila členov 154 in 155 ZPP.

3Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča stranka in tožena stranka.

4Za tožečo stranko je pritožbeno sporna odločitev sodišča v delu, v katerem je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in o pravdnih stroških. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, saj tudi novejša sodna praksa izrecno navaja, da v kolikor oporoko napravi slep oporočitelj, predstavlja to razlog za neveljavnost oporoke, kar je razvidno iz sodbe VS RS II Ips 120/2016, v zvezi z odločitvijo VSL II Cp 3310/2015 z dne 13. 1. 2016, ki v takšnem primeru govorita o ničnosti oporoke in terjata ugotovitveni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je tako zmotno zaključilo, da je takšna oporoka izpodbojna in se izpodbija z oblikovalnim zahtevkom za njeno razveljavitev, ne pa z zahtevkom za ugotovitev njene neveljavnosti. Tako je bil pravilno postavljen ugotovitveni in ne oblikovalni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kajti tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je sporna oporoka nična oziroma celo neobstoječa in da je to potrebno ugotavljati v zapuščinskem postopku. Tožeča stranka je zatrjevala tudi, da zapustnica v času testiranja ni bila sposobna za razsojanje, kot tudi, da je bila zavedena, prav tako, da v času sklepanja na domnevni oporoki niso bili izpolnjeni drugi formalni pogoji za njeno sklenitev, kot je prisotnost prič in podobno. Tožeča stranka je torej zatrjevala, da je sporna oporoka z dne 7. 3. 2013 že po obliki neveljavna, oziroma da gre dejansko za neobstoječ oz. ničen pravni posel, saj nikoli ni bila sklenjena. Iz celotne zdravstvene dokumentacije pokojne izhaja, da ta sploh ni bila oporočna sposobno. Že ob sprejemu v dom, to je že precej pred podpisom sporne oporoke, je bila namreč sprejeta z napredovalno demenco, kateri so bila priključena tudi stanja občasnih psihoz in depresij. Tako iz tega izhaja, da pokojno ni zmogla izraziti svoje prave volje za sestavo, zapis in podpis oporoke z dne 7. 3. 2013, zaradi česar je oporoka zapustnice neveljavna iz razlogov po drugem odstavku 59. člena ZD. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče primarnemu zahtevku tožnika ugoditi, v kolikor bi sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopno sodišče se tudi ni izreklo o tem, da je tožeča stranka uveljavljala več tožbenih razlogov in ne samo enega in sodišče nima diskrecijske pravice, da bi ugotavljalo samo tisto, kar misli, da je odločilno. Sodišče bi lahko odločalo o podrednem zahtevku šele po tistem, ko bi z gotovostjo ugotovilo, da ni utemeljen primarni tožbeni zahtevek, torej je o zahtevku odločalo preuranjeno. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga spremembo sodbe in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožbo zoper obsodilni del podaja tožena stranka po pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju te pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca, zaradi utemeljenega predloga tožene stranke za njegovo izločitev. Sodišče bi namreč moralo imenovati novega izvedenca zaradi očitne kontradiktornosti predmetnega izvedenca, saj je bila pokojna zapustnica njegova pacientka. Skladno z določbo 247. člena ZPP in z usklajeno sodno prakso je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Takšna okoliščina je lahko tudi to, da je sodni izvedenec, ki poda oceno o zmožnosti vida zapustnice, njen lečeči zdravnik oziroma specialist. V konkretnem primeru je tako izkazana subjektivna in objektivna nezdružljivost izvedenca in je torej podan pogoj za izločitev izvedenca, čemur pa sodišče prve stopnje nepravilno ni sledilo. Ker pa sodba v celoti temelji zgolj na izvedeniškem mnenju izvedenca je zato odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nobena izmed prič zapustnice ni slišala le-te brati. Sodišče bi moralo, v kolikor bi želelo popolnoma raziskati dejansko stanje in razbliniti vse dvome glede izpovedi prič, angažirati novega izvedenca, ki ne bi bil kontaminiran, kot je bil izvedenec v predmetnem postopku, saj je bila zapustnica njegova pacientka. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da bi zapustnica lahko brala zgolj s posebnim povečevalnim steklom, ker pa bi sodišče moralo izključiti mnenje tega izvedenca, je tako dejansko stanje ne tem področju ostalo neraziskano. Sodišče bi tako moralo skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP postaviti novega izvedenca, ki bi odgovarjal na bistvena vprašanja, saj bi sodišče samo na ta način lahko skladno z materialnim procesnim vodstvom popolno ugotovilo dejansko stanje, na katerem bi lahko temeljila zakonita sodna odločba. Iz razloga, ker zapustnica naj ne bi bila sposobna brati, kljub dejstvu, da je vsem pričam pri podpisu oporoke jasno izrazila zadoščenje in olajšanje, da je vso svoje premoženje končno zapustila toženi stranki, bi sodišče moralo šteti oporoko za veljavno in gre za nesorazmeren poseg v osnovno pravico zapustnice, da razpolaga s svojim premoženjem za čas njene smrti. Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se jo razveljavi in se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, ter se tožečima strankama naloži v plačilo stroške pravdnega postopka.

6Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama.

7Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Mnenja je, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo primerni zahtevek pravilna, saj v konkretnem primeru oporoka nikakor ne posega v določbe Ustave, v prisilne predpise ali v moralna načela, zato ni mogla biti nična. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

8Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke mnenja, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni imelo nobenega razloga, da bi imenovalo novega izvedenca, kljub domnevno utemeljenemu predlogu tožene stranke. Tožena stranka izvedenca niti ne izloča, temveč poda le predlog za določitev novega izvedenca zaradi domnevne pristranskosti izvedenca. Izvedenčevo mnenje pa je bilo brez vpogleda v listino, ki je bila izdana ob pregledu zapustnice v letu 2005 še vedno popolno, ostalo bi enako in se ne bi spremenilo v nobeni okoliščini. Prav tako je tožena stranka pripombe na izvedensko mnenje podala prepozno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravno gledano je bila zapustnica slepa, saj ni več videla dovolj, da bi lahko brala in je zato oporoka neveljavna. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

9Pritožbi sta utemeljeni.

10Pritožba tožene strake pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo iz objektivnega razloga izločiti mnenje izvedenca oftalmologa dr. Zeliča, ki ga je podal ta izvedenec, postavljen s strani sodišča prve stopnje. Tožena stranka je namreč takoj po tistem, ko je izvedela za okoliščine za izločitev konkretnega izvedenca podala predloga za njegovo izločitev in predlagala pridobitev izvedenskega mnenja novega izvedenca oftalmološke stroke in sicer zaradi dvoma o nepristranskosti izvedenca dr. Zeliča, ker je zapustnico tudi sam pregledal. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za izločitev izvedenca velja, da so izvedenci lahko izločenih iz istih razlogov kot sodnik (247. člen ZPP). V 247. in 70. členu ZPP pa so podani tako subjektivni, kakor tudi objektivni razlogi za izločitev izvedenca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo samo do subjektivnega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP in je ugotovilo, da kljub temu, da je izvedenec obravnaval pokojno kot zdravnik predno je podal mnenje, to ne pomeni, da bi bili podani razlogi za dvom v njegovo nepristranskost, kajti izvedenec je vseskozi ohranjal videz nepristranskosti. Izvedenec, ki je izdelal izvedensko mnenje pa je sam povedal, da je našel izvid iz leta 2005, glede katerega je zaslišan na zadnji obravnavi izpovedal, da je zapustnico tudi sam pregledal v svojstvu zdravnika. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bil izvedenec, še predno je podal mnenje, seznanjen s stanjem zapustnice, zapustnice pa ni osebno poznal. Sodišče prve stopnje pa ni prepoznalo, da je s tem podan objektivni razlog za izločitev izvedenca. Po določbi 5. točke prvega odstavka 70. člena sodnik ali sodnik porotnik, ali izvedenec ne sme opravljati svoje funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Ker je tako izvedenec sam priznal, da je sodeloval v predhodnem postopku ugotavljanja zdravstvenega stanja pokojne, je s tem podan objektivni izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP in bi sodišče prve stopnje iz tega razloga moralo po določbi člena 247 ZPP izvedenca izločiti in po določbi 254 ZPP imenovati drugega, ustreznega izvedenca. Ker tega ni storilo, je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pomenila to, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe člena 247, 254 ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izdane sodbe, kajti zaradi teh kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZD o neveljavnosti oporoke in je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede veljavnosti oz. neveljavnosti oporoke. Pritožba tožene stranke je tako utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti tudi iz razlogov, ki bodo navedeni ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je odločilo tudi o tem, da se razveljavijo tista dejanja, ki zajemajo storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer imenovanje izvedenca dr. Zeliča, za izvedenca v konkretni zadevi.

11Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke, ki podaja pritožbo zoper točko II. in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da v primeru, če oporoko napravi slep oporočitelj, je to razlog za neveljavnost oporoke, kar je vsebina primarnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno napačna in tudi preuranjena, glede na že sprejeto odločitev VS RS¹, kjer iz točke 6. obrazložitve izhaja, da če je oporoko napravil slep oporočitelj, je to razlog za neveljavnost oporoke. Pravilno pritožba tudi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb glede neveljavnosti oporoke z dne 7. 3. 2013, katero je zapuščinsko sodišče razglasilo 21. 12. 2016. Iz tožbenih navedb, na kar sedaj tudi pravilno opozarja pritožba izhaja, da je oporoka neveljavna najprej iz razloga, o katerem se je sicer že izreklo sodišče prve stopnje, to je, da je oporoka neveljavna zato, ker zapustnica ni znala v času sestave oporoke brati, vendar pa je tožeča stranka navajala, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke tudi oporočno nesposobna. Imela je napredovalno demenco z občasnimi psihozami in depresijo. Izvidi izkazujejo njeno težjo duševno prizadetost. Zaradi demence in nesposobnosti skrbeti zase, je bila toženki 5. 2. 2015 postavljena skrbnica za poseben primer. Zapustnica je bila leta 2013 stara 90 let in ni bila v zdravstvenem in duševnem stanju, da bi vsebino oporoke narekovala toženki. Tožnika sta tako iz večih razlogov zahtevala primarno ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 7. 3. 2013, podredno pa njeno razveljavitev. Po določbi 62. člena ZD je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, v kateri jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZD je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil ni bil sposoben za razsojanje. Prav tako je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke tudi zavedena in je s tem zatrjevala, da je bila sporna oporoka z dne 7. 3. 2013 neveljavna tudi iz tega razloga. Sodišče prve stopnje se pri prisoji primarnega zahtevka o teh razlogih ni izjasnilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker s temi tožbenimi navedbami tožeči stranki ni omogočilo dostopa do sodišča. V tem primeru pa gre za takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič ugotavljalo tudi druge, zatrjevane razloge za neveljavnost oz. za razveljavitev oporoke in bi s tem bila pravdnim strankam onemogočena pravica do ustavno zagotovljene pritožbe v tem delu.

12Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP obema pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. in III. razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje po izločitvi izvedenca, moralo postaviti drugega, nepristranega izvedenca ustrezne stroke in odgovoriti še na ostala, po tožeči stranki zatrjevana dejstva glede neveljavnosti oporoke z dne 7. 3. 2013. Ker je razveljavilo odločitev o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, sprejeto v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje (člen 154 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

13Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Sodba VS RS II Ips 120/2016 z dne 22. 9. 2016.