VSK Sodba II Kp 34432/2011

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih B. D. in M. D. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi B. D. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR, obtoženega M. D. pa se plačila stroškov pritožbenega postopka oprosti.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta obtožena B. D. in M. D. kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v realnem steku s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtožencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obtoženemu B. D. za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 pa mu določilo kazen pet mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obtoženemu M. D. je za kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 mu je določilo kazen štiri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu B. D. naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in sodno takso v višini 200,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženega M. D. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. Po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornika obtoženega M. D. proračun.

2Zoper sodbo sta pritožbo vložila zagovornika obeh obtoženih. Zagovornik obtoženega B. D. vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve enakega varstva pravic, pravice do poštenega sojenja, torej iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, slednje v zvezi s 6. členom EKČP. Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik še navaja, da oba, sklicujoč se na določbo 378. člena ZKP, pričakujeta, da ju bo pritožbeno sodišče pravočasno obvestilo o seji pritožbenega senata.

3Zagovornik obtoženega M. D. pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej iz razlogov 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega D. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Glede na izraženo zahtevo zagovornika obtoženega B. D. v smislu določbe prvega odstavka 378. člena ZKP je sodišče o seji obvestilo vse stranke in zagovornika, vendar se seje niso udeležili, zato je pritožbeni senat o vloženih pritožbah na podlagi četrtega odstavka 378. člena ZKP pritožbeno sejo opravil v njihovi odsotnosti.

5Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega B. D.:

6Zagovornik navaja, da je obramba pritožnika na predobravnavnem naroku predlagala in argumentirano obrazložila vrsto dokazov, ki pa jih sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo, prav tako ni v obrazložitvi sodbe navedlo, zakaj je posamezen dokaz zavrnilo. Tako sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič H., B., S. in M., saj so bile imenovane priče predlagane v smeri dokazovanja, da je bil oškodovanec tisti, ki je že dne 25. junija 2011 napadel in s palico udaril pritožnika ter da se je na dan obravnavanega dogodka oškodovanec zglasil pri pritožniku na gradbišču, kjer je pritožnika pozival, naj se zglasi pri njemu doma. Prej navedene priče so namreč na gradbišču opravljale gradbena dela in bile navzoče tako pri prvem dogodku z dne 25. junija 2011 kot tudi dne 13.julija 2011. Meni, da je razjasnitev vseh okoliščin glede oškodovančevega pozivanja pritožnika o tem, da naj se zglasi pri njemu doma, pomembno za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj predlagani dokaz ni bil izveden, pritožnik izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je obtoženčev zagovornik na predobravnavnem naroku 3. aprila 2014 res predlagal, med drugim, zaslišanje prič I. H., B. R., S. S., A. S. in R. M., pri čemer je pojasnil, da predlagane priče obramba predlaga z namenom dokazovanja, da je oškodovanec obtoženega že dne 25. junija 2011 napadel in udaril s palico ter da je bil pri obtoženemu ravno na dan obravnavanega dogodka 13.julija 2011. Vse z namenom, da pozove obtoženega, da se pri njem zglasi na domu, da uredita odprta vprašanja (listovna št. 360 spisa). Vendar je sodišče prve stopnje na navedene očitke prepričljivo in razumno odgovorilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pojasnilo, da ni verjelo zagovoru obtožencev, da je šlo za poslovni sestanek glede na pozno uro, saj sta obtoženca prišla na dom oškodovanca po 11. uri ponoči, torej ob povsem neobičajnem času za poslovni pogovor, da je oškodovanec v izpovedi izključil, da bi obtoženca povabil, saj je povedal, da sta prišla brez zvonjenja, brez dovoljenja, pa tudi to, da je bil oškodovanec oblečen le v spodnje hlače kaže, da obiskov ni pričakoval. Prav tako življenjsko neprepričljivo je, da bi oškodovanec sam napadel dva od njega mlajša moška.

8Sodišče druge stopnje dodaja, da so na glavni obravnavi 24. septembra 2015 po končanem dokaznem postopku na vprašanje predsednika senata stranke odgovorile, da drugih dokaznih predlogov nimajo. Zagovornik je torej imel možnost, da vztraja pri izvedbi navedenih dokazov, če je menil, da so ti pomembni za pravilno razsojo zadeve. Po presoji sodišča druge stopnje pa zagovornik niti ni izkazal pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Namreč, tudi če bi bilo res, da bi oškodovanec prišel tistega dne pred obravnavanim dejanjem na gradbišče do obtožencev in ju vabil na razgovor, ni moč mimo zagovora obtoženega v katerem je sam povedal, da je takšno možnost zavrnil in zato oškodovanec ni imel nikakršnega razloga, da bi obisk obtožencev pričakoval, še manj, da bi se pripravil na to, da bo z njima fizično obračunal, kot je razumeti iz zagovora obtoženega.

9Na podlagi vsega navedenega, nasprotno od zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagani dokazi - zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je bil oškodovanec tistega dne na gradbišču, kar naj bi po prepričanju zagovornika dokazovalo, da je bil oškodovanec tisti, ki je načrtoval napad na pritožnika ter da je njegovo vabilo pritožniku bila past, s katero je oškodovanec pritožnika zvabil k sebi domov, kjer je z njim obračunal, nato pa zgodbo obrnil sebi v prid tako, da je dogodek prijavil organom pregona in pritožnika ovadil za obravnavani kaznivi dejanji, za obtoženca niso razbremenilni. Ni namreč moč spregledati zaporedja dogodkov, in sicer, da je oškodovani vrnitev posojenega zneska že pred obravnavanimi dejanji urejal preko odvetnikov, torej po pravni poti in ne na silo. Prav nobene kršitve zato ni zagrešilo sodišče prve stopnje, ko ni sledilo neutemeljenim dokaznim predlogom zagovornika.

10Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrambe (za preiskavo DNK sledi na celotni dolžini zasežene palice, pribavo spisa OJ v Postojni 132/2015-302, pribavo sodbe zoper oškodovanca Č. ter za vpogled v spis oziroma odločbo prekrškovnega oddelka OJ v Postojni) utemeljilo v 5. točki izpodbijane sodbe. Z razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Dodaja le, da tudi če bi se izkazalo, da je na zaseženi palici tudi DNK sled obtoženega M. D., takšna ugotovitev nima prav nikakršne razbremenilne vrednosti glede obtožencema očitanih kaznivih dejanj, glede na zagovor, da naj bi bila sled na železni palici zgolj zaradi tega, ker je obtoženi M. D. palico odnesel do avtomobila. Po presoji sodišča druge stopnje je razumljivo tudi, da obtoženca izjav o poravnavi dolga, ki ju je pod prisilo moral napisati oškodovani, ne bosta predložila sodišču, saj bi se s tem zgolj dodatno obremenila. Zato navedba, da izjav ni bilo moč najti, prav v ničemer ne dokazuje, da dejanje ni potekalo na način, kot ga je prepričljivo opisal oškodovanec. S ponavljanjem zagovornih navedb obeh obtožencev o poteku dogajanj tistega dne ter glede okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja zagovornik podaja zgolj lastno dokazno oceno, ki je drugačna od te, ki jo je prepričljivo in razumno obrazložilo sodišče prve stopnje in glede katere pritožbeno sodišče nima pomislekov. Zato tudi ne sprejema zagovornikove trditve, da je oškodovanec svoje pričanje priredil za potrebe tega postopka.

11Nasprotno od zagovornika, ki izpostavlja, da je oškodovanec trdil, da je bil oblečen le v spodnje perilo, saj naj bi se odpravljal spat, oba obtožena pa sta povedala, da je bil oškodovanec oblečen v spodnjo majico brez rokavov in dolge hlače, pri čemer pa se sodišče do zagovornih navedb pritožnika, nanašajočih na oškodovančevo obleko, ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišče druge stopnje meni, da se sodišču prve stopnje s tem vprašanjem niti ni bilo potrebno ukvarjati, glede na pozno nočno uro, ko sta obtoženca prišla k oškodovancu nepovabljena domov. Prav nikakršnega razloga ni videti, da ne bi bilo moč verjeti oškodovancu, da je bil oblečen v spodnje hlače, saj se je odpravljal spat. Zagovornik sicer navaja, da sodišče dejstvu, da je bila ura pozna in neobičajna za obisk (23.00), pripisuje prevelik pomen, češ da je pritožnik oškodovanca poznal dalj časa in je vedel, da je ob tej uri običajno še pokonci, vendar slednje trditve ni utemeljil, da bi jo bilo mogoče presojati. Zagovornik tudi ne more omajati sodbe z izpostavljanjem delov oškodovančevih izjav, iztrganih iz celote (glede zneskov, telefona, poteka dogajanja). Glede kakšnih zneskov konkretno je obtoženi zahteval, da mu oškodovanec napiše potrdili, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, obstoj dolga pa je oškodovanec zatrjeval že pred obravnavanim dejanjem, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve.

12Prav tako ne more vzbuditi razumnega dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje z izpostavljanjem delov oškodovančevih izjav glede poškodb, ki so posledica udarca s palico obtoženega M. D. ter glede telefona. Oškodovanec je namreč prepričljivo pojasnil na podlagi česa je prišel do zaključka, da ga je obtoženi M. D. udaril s palico, kot je povedal, takrat tega udarca ni čutil, da mu je obtoženec zadal tudi ta udarec, pa je razvidno tako iz fotografij posnetih poškodb kot tudi izvedenskega mnenja dr. P.. Glede izpostavljenih izjav oškodovanca v zvezi s telefonom pa je očitno, da je v času obravnavanega kaznivega dejanja oškodovanec telefon imel, glede na izpoved priče V. Š., s katero se je oškodovanec po telefonu pogovarjal ravno pred prihodom obtožencev. Tudi pritožbeno sodišče zato ne vidi razloga, da ne bi verjelo oškodovancu glede poteka dogajanja od prihoda obtožencev v njegovo stanovanje dalje. Iz navedenih razlogov se tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, kar vse naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13Zagovornik tudi ne more omajati sodbe sodišča prve stopnje s ponujanjem drugačne dokazne ocene, ko zatrjuje, da je bil zagovor pritožnika in M. D. o načinu nastanka poškodbe, ki jo je imel na glavi obtoženi M. D., prepričljiv ter da je opisano dogajanje tudi povsem življenjsko. Zagovornik s tem v zvezi ponavlja predlog, da se opravi DNK analiza vzorca, ki bi bil vzet po celotni površini železne palice, vendar ne pojasni, kakšen pomen bi imela ugotovitev, da so na palici tudi sledi obtoženega M. D., za katere obtoženca trdita, da naj bi nastale zgolj kot posledica dejstva, da je M. palico odnesel v avto. Iz poročila o preiskavi z mnenjem, ki ga je izdelal Nacionalni forenzični laboratorij GPU (listovna št. 224 do 227) izhaja namreč povsem nedvoumen zaključek, da so bile na spodnjem delu kovinske palice biološke sledi obtoženega B. D. in oškodovanega I. Č.. Obtoženi bi moral vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešen, vendar tega ni izkazal. Zgolj s stališčem, da izvajanje dodatnih dokazov za dokazovanje nedolžnosti ne bi bilo odveč, pa ponovnega izvedenstva in izdelave mnenja o najdenih sledeh ni upravičil. Slednje velja tudi glede predloga za ponovni pregled zaseženih obuval, glede na to, da je bilo že na podlagi prej navedenega poročila o preiskavi, ki ga je izdelal Nacionalni forenzični laboratorij, ugotovljeno, da so na desnem obuvalu znamke Alpina last obtoženega B. D. ter na levem rokavu in na desni hlačnici delovne obleke last obtoženega, enako kot na kovinski palici, nedvomno sledi oškodovanega I. Č.. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev, in sicer niti relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP niti kršilo obtoženčeve pravice do obrambe in sicer pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije.

14Zagovornik tudi ne more biti uspešen, ko navaja, da je prvostopno sodišče zmotno povzelo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. P. glede poškodbe povzročene s pištolo. Zagovornik izpostavlja, da je izvedenec navedel, da bi poškodba, kot jo je utrpel oškodovanec, lahko nastala s pištolo, lahko s členkom prsta, lahko pa tudi z udarcem ob rob mize ali stola.

15Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju, ki se v spisu nahaja na listov. št. od 453 do 457, na peti strani mnenja, v drugem odstavku zapisal, da meni, da bi bila rana na zgornji ustnici, ki je prebila tudi sluznično stran, zadana z udarcem s pištolo, ob tem je omajala tudi zobe. Res je, da je na glavni obravnavi dne 10. februarja 2015 na vprašanje zagovornika, ko mu je ta stavek predočil, po prvotnem pojasnilu, da bi ta rana lahko bila zadana s pištolo, na nadaljnje vztrajanje zagovornika v predzadnjem odstavku na drugi strani zapisnika (hrbtna stran listov. št. 465 spisa) izjavil: "izvedenec bi želel še pojasniti, da jaz ne želim prejudicirati nastanka te poškodbe. Na podlagi vseh informacij lahko zatrdim, da je poškodbo povzročil ozek, kakšna 2 ali 3 cm širok trd predmet, ta predmet je lahko bil karkoli, lahko pištola, lahko členek prsta, lahko pa tudi rob mize ali stola". Ob takšni dopolnitvi izvedenskega mnenja je po presoji sodišča druge stopnje pomembno, da izvedenec takšne možnosti ni izključil. Tako pa glede na izpoved oškodovanca ni razloga, da mu ne bi bilo moč verjeti, da opisane poškodbe ni povzročil obtoženi B. D. s pištolo. Zato tudi očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Dejstvo, da pištola ni bila najdena, namreč ni dokaz, da je obtoženec ni imel, saj ni dvoma, da je imel možnost, da jo po obravnavanem dejanju še pred prihodom policistov skrije.

16Sodišče druge stopnje tudi nima razlogov za dvom glede ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obtoženemu posojeni denar. Da si je obtoženi od oškodovanca izposojal denar, priznava tudi sam. Čeprav trdi, da mu ga je vedno tudi vrnil, pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Postojni P 94/2011 dokazuje, da to ni res. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi navedlo prepričljive razloge v 11. točki obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Navedba zagovornika obtoženega, da bi se s poizvedovanjem pri B. K. ali je oškodovanec med obdobje od 16. aprila 2008 do 19. aprila 2008 dvignil denar v višini 10.000,00 EUR zgolj zaradi tega, da bi se preverjalo verodostojnost pričanja oškodovanca ter da bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, češ da gre za dokaz v pritožnikovo korist, glede na že povedano nima potrebne teže. Da je oškodovanec obtožencu znesek posodil je bilo namreč ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ali in kdaj ter kje je oškodovanec denar dobil pa za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Sicer pa želi zagovornik s predlaganim dokazom zgolj preverjati verodostojnost pričanja oškodovanca, ne da bi ponudil kakršenkoli dokaz, ki bi vzbujal razumen dvom, da je oškodovanec denar, preden ga je obtožencu posodil, dvignil na banki. Glede na vse povedano, zagovornikove navedbe v katerih izpostavlja, da je sodišče napačno interpretiralo dolžniško upniško razmerje med obtoženim in oškodovancem, niso utemeljene. Enako velja glede očitka sodišču, ker ni izvedlo dokaza s pribavo sodbe sodnika za prekrške pred Okrajnim sodiščem v Postojni, s katerim je bil oškodovanec obravnavan zaradi fizičnega obračuna z M. Š. in s čimer je obramba nameravala dokazovati, da je oškodovanec konflikta oseba in kljub svojim letom sposoben fizičnega obračunavanja. Zagovornik je spregledal, da z obravnavanim kaznivim dejanjem M. Š. nima ničesar, predvsem pa, da sta bila obtoženca tista, ki sta nepovabljena v poznih nočnih urah prišla k oškodovancu domov. Razpravljanje o tem, da naj bi bil oškodovanec konfliktna oseba in kljub svojim letom sposoben fizičnega obračunavanja, je zato odveč. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do tovrstnih očitkov v sodbi opredelilo in razumno obrazložilo zakaj takšnemu zagovoru obtoženih ne verjame (točka 13 obrazložitve). Kot je navedlo, kljub temu, da je oškodovanec nekaj večji od obtožencev ni prezreti, da je od njiju precej, kar nekaj desetletij, starejši. Obtoženca tudi nista šibke postave in zato ni verjetno, da bi ju oškodovanec napadel, sploh pa, ker je eden od njiju imel železno palico. Da je šlo pri fizičnem spopadu za premoč obtožencev pa kaže tudi dejstvo, da B. D. pri prerivanju z oškodovancem ni utrpel nobene poškodbe. Očitek, da mu je zaradi zavrnitve pridobitve tega dokaza bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi s 6. členom ESČP zato ni utemeljen.

17Zagovornik tudi izraža dvom v dokazno oceno, ker je bila najdena zgolj železna palica ne pa tudi pištola, češ da bi obtožena zagotovo skrila tudi železno palico, vendar s tem izraža zgolj mnenje, saj za takšno ravnanje obtožencev obstajajo lahko tudi povsem banalni razlogi, npr., da sta nanjo preprosto pozabila.

18Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je sodišče molk obeh obtoženih v preiskavi presojalo v njuno škodo in kršilo obtoženčevo pravico do molka iz tretjega odstavka 5. člena ZKP kar da ima za posledico relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodišče pri izdaji sodbe določbo tretjega odstavka 5. člena ZKP uporabilo napačno, navedeno pa je vplivalo na zakonitost sodbe, saj je sodišče na krivdo pritožnika sklepalo po tem, da se je v preiskavi branil z molkom, hkrati pa je bila kršena tudi pritožnikova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom ESČP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odločitvi o kazni navedlo v 16. točki obrazložitve, iz njih pa ni videti, da bi molk obtožencev v preiskavi presojalo v njuno škodo.

19Glede ocene izvedenih dokazov v 13. točki sodbe, ki jo zagovornik izpodbija z očitkom sodišču prve stopnje, da je pozabilo na interes oškodovanca, ne gre izgubljati besed. Zagovornik namreč zgolj navaja, da bi bilo iluzorno trditi, da oškodovanec ni zasledoval svojega interesa v predmetnem postopku, to je izreka obsodilne sodbe, kar je legitimen interes, glede na to, da sta ga obtoženca napadla in poškodovala v njegovem stanovanju ter od njega zahtevala, da napiše potrdili o vračilu izposojenega denarja, enako kot je legitimno prizadevanje obtožencev, da se krivde za očitani kaznivi dejanji razbremenita. Prijava kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, se glede na določbo 146. člena ZKP pričakuje od vsakogar, torej toliko bolj od oškodovanca. Zato očitek, da tudi v tem delu sodba nima razlogov v odločilnih dejstvih s čimer naj bi bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

20Zagovornik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora obtoženi povrniti stroške kazenskega postopka, pri čemer izpostavlja višino plače 600,00 EUR zaradi katere naj ne bi bil sposoben plačati teh stroškov, češ da je pritožnik oče treh mladoletnih otrok, ki jih mora preživljati z neravno visokimi dohodki in zaradi česar bi bilo ogroženo njegovo preživetje in vzdrževanje mladoletnih otrok. Glede na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP je temeljno načelo, da sodišče obdolžencu, ki ga spozna za krivega, naloži tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka. Res je, da sme sodišče v odločbi glede na določbo četrtega odstavka navedenega člena obdolženca tudi oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, vendar bi moral obdolženi za takšno presojo, ki bi narekovala oprostitev povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka, predložiti dokaze. Glede na to, da zagovornik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Zato tudi v tem delu sodišče druge stopnje odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka ni spreminjalo.

21Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v navedeni smeri po uradni dolžnosti, čeprav sicer pritožba glede sankcije nima navedb. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Glede na to, da se državno tožilstvo, ki se zoper sodbo ni pritožilo, očitno z izrečeno sankcijo strinja, pritožbeno sodišče v odločitev o izrečeni sankciji, za katero sicer ocenjuje, da je, glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prej premila, ni posegalo.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega M. D.:

22Zagovornik obtožnega M. D. sicer uvodoma navaja, da pritožbo vlaga iz razlogov 1., 2., 3. in 4. točke 370. člena ZKP, vendar nadaljnja vsebina pritožbenih navedb kaže, da je bistvo pritožbenih navedb uperjeno zoper dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, torej uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Vendar pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo vsa tista dejstva in okoliščine, ki so odločilna za presojo ravnanja obtoženca in njegove krivde. Zagovornik zato zgolj s podajanjem drugačne dokazne ocene ni uspel vzbuditi nikakršnega dvoma v pravilnost sodbe sodišča prave stopnje. Ni se moč strinjati z zagovornikom, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi oškodovanca. Čeprav drži, da gre pri izpovedi priče V. Š. za posredno pričo, saj ob storitvi kaznivih dejanj ni bila navzoča, pa njena izpoved potrjuje izpoved oškodovanca, da obiska obtožencev ni pričakoval. Glede na njuno razmerje namreč ni videti prav nikakršnega razloga, da bi ji zamolčal obisk, ki bi ga pričakoval, še posebej, ker je priča tudi povedala, da jo je poklical po dejanju, sicer z druge telefonske številke, in ji povedal, kaj se je zgodilo (najprej v preiskavi 11. aprila 2013 - listovna št. 297 do 298 spisa, nato pa tudi na glavni obravnavi 10. junija 2014 - prepis izpovedi na listovni št. 415 do 417 spisa), iz njene izpovedi na glavni obravnavi, ko je odgovarjala na vprašanja zagovornika obtoženega B. D. pa je tudi razvidno, da ji je bilo znano, da je oškodovanec posojal obtoženemu B. D. denar, znano pa ji je bilo tudi, da je glede nevrnjenega posojenega zneska potekala pravda. Zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, da nista bili najdeni ne pištola in ne lesena palica (na ta očitek je bilo deloma že odgovorjeno ob odgovarjanju na pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. D.), pa tudi ne z opozarjanjem na mnenje izvedenca dr. P. glede poškodb povzročenih s pištolo (enako kot izpostavlja tudi zagovornik obtoženega B. D.), sodbe ni uspel omajati. Zagovornik namreč v zvezi s tem ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev, pač pa zgolj ponavlja argumente, ki jih je že uveljavljal in na katere je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe razumno odgovorilo. Zato uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Zanesljivosti zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne more omajati z mnenjem, da je bila izpoved oškodovanca nekonsistentna tudi v delu, ki se nanaša na obstoj in uporabo lesene palice kot tudi ne glede izpovedi oškodovanca v povezavi s telefonom. Glede na to, da ne obtoženca ne oškodovanec ne govorita o prisotnosti še kakšne tretje osebe, ter da je oškodovanec nedvomno dobil poškodbe na hrbtu kot jih je izvedenec opisal, glede na potek dogodkov, ki jih je prepričljivo opisal oškodovanec, ni dvoma, da mu jih je lahko zadal le ta obtoženec in ne kdo drug, torej niti soobtoženi B. D.. Glede očitkov o telefonu pa pritožbeno sodišče, enako, kot glede enakih očitkov zagovornika obtoženega B. D., ponavlja, da je o telefonskem pogovoru z oškodovancem pred obravnavanim dejanjem izpovedala tudi priča V. Š., zato v tem delu pritožbeni očitek, češ da je oškodovanec spremenil izpoved in dejal, da telefona ni imel pri sebi, za presojo verodostojnosti izpovedi oškodovanca ni pomemben.

23Tudi ta zagovornik, enako kot zagovornik obtoženega B. D., izpostavlja pomanjkljivo opravljeno DNK analizo zaseženih predmetov, o čemer je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ko je odgovarjalo na navedbe zagovornika obtoženega B. D.. Glede na to, da je Nacionalni forenzični laboratorij izdelal DNK analizo zaseženih predmetov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ponovno opravljanje DNK analize v ničemer ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. V navedeni analizi so bile namreč potrjene DNK sledi obtoženega B. D. ter oškodovanca, morebitna potrditev prisotnosti DNK sledi na železni palici obtoženega M. D. pa glede na to, da trdi, da je to palico sam odnesel v avto, pa ne bi mogla v ničemer spremeniti ugotovitev o bistvenem, to je, da je bil oškodovanec s to palico napaden in da je to palico nedvomno držal v rokah obtoženi B. D. v času napada, tako kot zatrjuje oškodovanec. Da bi oškodovanca s to palico udaril tudi obtoženi M. D. pa se slednjemu ne očita. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe namreč presojalo tudi zagovorne navedbe obtoženih, kako je prišlo do poškodbe, ki jo je utrpel na glavi obtoženi M. D. (točka 13 obrazložitve) in tudi samo ugotovilo, da je obtoženi navedeno poškodbo najverjetneje utrpel prav med obravnavanim dogodkom, vendar pa je hkrati tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, zakaj ne verjame zagovoru, da naj bi obtoženega M. D. oškodovanec udaril z železno palico takoj, ko je vstopil v prostor. Po presoji pritožbenega sodišča obrazložitvi v 13. točki sodbe zato ni kaj dodati, prav tako ni potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka.

24Obtoženčev zagovornik izraža tudi dvom glede potrdil, češ da nista bili nikoli najdeni, kljub temu, da je bila pri obtoženih takoj opravljena hišna preiskava. Kot je bilo že povedano v zvezi z enakim očitkom zagovornika obtoženega B. D., bi se s tem obtoženca zgolj dodatno obremenila, zato dejstvo, da potrdili nista bili najdeni, ne dokazuje, da ju ni bilo. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo in na tej podlagi pravilno uporabilo kazenski zakon.

25Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev o kazenski sankciji obrazložilo v 16. točki sodbe. Enako kot pri obtoženem B. D. pritožbeno sodišče ugotavlja, da se državno tožilstvo zoper sodbo ni pritožilo, zato pritožbeno sodišče tudi ob mnenju, da je bila tudi temu obtožencu določena kazen v pogojni obsodbi prej premila, v odločitev o sankciji ni posegalo.

26Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obeh zagovornikov niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

27Ker zagovornik obtoženega B. D. s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso odmerjeno v skladu z Zakonom o sodnih taksah ( tarifna št. 7112, 71113 in 7122 ZST-1) v znesku 300,00 EUR, v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje. Obtoženega M. D. je sodišče druge stopnje, iz enakih razlogov kot ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in ti obremenjujejo proračun.