VSL Sklep I Ip 715/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrže.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 4. 1. 2017.

2Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na določbo četrtega odstavka 221. b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 dne 2. 12. 2014 izdalo sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, ki pa je bil s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 21/2015 z dne 14. 1. 2015 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, vendar pa o zadevi še ni bilo odločeno. Kakršnakoli že bo ponovna odločitev stečajnega sodišča o poenostavljeni prisilni poravnavi, meni, da ta ne bo učinkovala na izterjevane judikatne terjatve v tem postopku, saj izterjuje terjatve, ki jih posodobljen seznam terjatev ne vsebuje, in teh terjatev tudi v primeru potrjene poenostavljene prisilne poravnave ne bo dobil poplačanih (tako tudi VSK sklep II Ip 69/2015 z dne 26. 3. 2015). Izpostavlja še, da gre pri terjatvi iz naslova pravdnih stroškov po dveh izvršilnih naslovih za izjemo iz 131. člena ZFPPIPP in bi tudi ob zavzetju strogo formalnega stališča izvršba zanje morala biti dovoljena. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne na prvo stopnjo, da se v ponovljenem postopku izda sklep o izvršbi, pri čemer so priglašeni pritožbeni stroški nadaljnji izvršilni stroški.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in z utemeljitvijo, da postopek poenostavljene prisilne poravnave St 000, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani nad dolžnikom, še vedno ni pravnomočno zaključen.

5Pritožnik nima prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje ob sprejemu izpodbijane odločitve moralo upoštevati, da morebitna potrjena prisilna poravnava nad dolžnikom v nobenem primeru ne bo učinkovala za izterjevane terjatve. Določba četrtega odstavka 221. b člena ZFPPIPP (v zvezi z drugim odstavkom 221. b člena ZFPPIPP), na katero opozarja pritožnik, namreč ne predstavlja izjeme od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, temveč predpisuje učinek postopka poenostavljene prisilne poravnave na določeno vrsto terjatev. V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe pa presoja, ali bo morebitna potrjena poenostavljena prisilna poravnava imela učinek na izterjevano terjatev, ni pravno pomembna. Bistvenega pomena v tej fazi postopka je le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je glede na splošno pravilo v določbi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP načeloma podana, izjeme od tega pravila pa so predvidene le v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, in te izjeme je treba razlagati restriktivno.

6Iz obrazložitve citiranega VSK sklepa II Ip 69/2015 z dne 26. 3. 2015 je razvidno, da se ta primer ne nanaša na vprašanje dovolitve izvršbe, temveč na vprašanje prekinitve oziroma nadaljevanja izvršbe, torej na drugo fazo izvršilnega postopka, za katero je relevantna druga zakonska določba (prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), zato citirani sklep za konkretni primer ni pravno pomemben.

7V nadaljevanju pritožbe pritožnik opozarja, da gre pri delu izterjevane terjatve (iz naslova pravdnih stroškov po dveh izvršilnih naslovih) za izjemo iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, vendar pa ob tem ne pojasni, zakaj to dejstvo prvič v predmetnem postopku uveljavlja šele v pritožbi. Glede na to, da izvršbe zoper dolžnika, nad katerim je v teku postopek poenostavljene prisilne poravnave, praviloma ni mogoče dovoliti, mora upnik na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za izjemo od splošnega zakonskega pravila, opozoriti že v predlogu za izvršbo. Na upniku je namreč trditveno in dokazno breme, da je izvršbo za izterjavo konkretnih terjatev kljub splošni zakonski prepovedi mogoče dovoliti, obstoja izjem od prepovedi izvršilno sodišče ni dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti. Le v primeru, da upnik že v predlogu za izvršbo zatrjuje in dokazuje, da gre za eno od izjem od zakonske prepovedi dovolitve izvršbe, se izvršilno sodišče tudi sploh lahko opredeli glede (ne)obstoja te izjeme. Ker upnik v konkretnem primeru ni podal nobenih trditev glede obstoja izjeme od zakonske prepovedi dovolitve izvršbe za del izterjevanih terjatev, njegovo zatrjevanje takšne izjeme v pritožbi predstavlja nedopustno novoto, ki je v tej fazi postopka ni več mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

8Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pa je višje sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ob sprejemu izpodbijane odločitve ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava. V primeru, ko predlog za izvršbo ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk (ker je bodisi prepozen bodisi nepopoln bodisi nedovoljen), ga je treba zavreči kot nedopustnega in ga ni mogoče obravnavati vsebinsko. Zavrženje je sankcija, ki se povezuje s procesnimi ovirami (vloga oziroma pravno sredstvo ni dopustno), medtem ko je zavrnitev posledica ugotovitve, da vloga oziroma pravno sredstvo ni utemeljeno. Ker je bil upnikov predlog za izvršbo v času sprejema izpodbijane odločitve zaradi določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP nedovoljen, bi ga moralo sodišče prve stopnje zavreči in ne zavrniti. Zato je višje sodišče upnikovi pritožbi ugodilo iz tega razloga in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo po uradni dolžnosti (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Ne glede na uspeh s pritožbo upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj sprememba izpodbijane odločitve v zavrženje predloga za izvršbo ne predstavlja njegovega končnega uspeha v postopku. Izvršba namreč v konkretnem primeru ni bila dovoljena, zato stroškov pritožbenega postopka ni mogoče naložiti dolžniku kot potrebnih za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).