VDSS Sodba Psp 67/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 7. 2024 in 20. 1. 2025 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožencu je naložilo izdajo novega upravnega akta v roku 30 dni od prejema pravnomočne sodbe (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), in za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 391,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek in ni podan položaj iz katere od alinej prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem ne bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami in ne bi bilo dolgotrajno. Dejstva, ki so potrebna za odločitev izhajajo iz zbranega gradiva, in sicer je znan znesek zagotovljene pokojnine po obdobjih, podatek glede višine priznanih upravičenj po koncu reaktivacije in ulomek sorazmerne odmere. Vprašanje sorazmernosti v zvezi z ZPIZ-2C je pravno vprašanje, sam izračun sorazmernega dela zagotovljene pokojnine pa ni opravilo, ki bi povzročilo težave. Tudi ni podan položaj iz 2 alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, saj ugotavljanje višine zagotovljene pokojnine oz. sorazmernega dela ne more biti dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, prav tako višine že priznanega upravičenja ni bilo potrebno posebej ugotavljati, saj izvira iz odločbe ob znanih uskladitvah. Ni podan niti položaj iz 3. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi 81. člena ZDSS-1 in zahtevek zavrniti. Ni pogojev za ponovno odmero pokojnine in je bilo zato pravilno po koncu reaktivacije priznan že pred reaktivacijo odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine (usklajen) ter sorazmerni del zagotovljene pokojnine ne bi bil ugodnejši. Glede navedb, da sorazmerni del zagotovljene pokojnine ne bi bil ugodnejši, sodišče ni navedlo razlogov v obrazložitvi. Sodba je obremenjena s kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da bi bilo potrebno zahtevo tožnika presojati po ZPIZ-2C. Znana so naslednja relevantna dejstva glede višine zagotovljene pokojnine, ki je v letu 2022 znašala 653,75 EUR, v letu 2023 687,75 EUR, v letu 2024 748,27 EUR in v letu 2025 781,94 EUR; znano je, da je bilo tožniku po koncu reaktivacije z odločbo z dne 16. 1. 2023 priznano upravičenje do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 643,75 EUR na mesec od 1. 12. 2022 dalje; znan je uradno objavljen podatek uskladitve s 1. 1. 2023 za + 5,2 %, kar pomeni znesek upravičenja v letu 2023 677,22 EUR na mesec, uskladitve s 1. 1. 2024 (+ 8,8%), kar pomeni znesek upravičenja v letu 2024 736,81 EUR in uskladitve s 1. 1. 2025 (+ 4,5%), kar pomeni upravičenje v letu 2025 v višini 769,96 EUR na mesec; nesporen je ulomek sorazmerne odmere, ki je 483/514. Sodišče je samo ugotovilo, da ni podlage za transformacijo sorazmerne pokojnine v samostojno starostno pokojnino. Glede na ZPIZ-2C se zagotovljena pokojnina v primeru upravičenja do sorazmernega dela, upošteva v povezavi z ulomkom sorazmerne odmere, kar izhaja iz 2. člena ZPIZ-2C. Sodišče zmotno meni, da uporaba 2. člena ZPIZ-2C, ne pride v poštev in se sklicuje na 4. člen ZPIZ-2C. Tožniku je bila priznana pokojnina v sorazmernem delu po ZPIZ-1, kar pomeni, da ima lahko upravičenje do zagotovljene pokojnine, sama izvedba upravičenja do zagotovljene pokojnine pa je uzakonjena v 2. členu ZPIZ-2C. Določba 4. člena ZPIZ-2C je namenjena ureditvam položaja, ko je bil pogoj pokojninske dobe ob najnižji upokojitveni starosti nižji od 40 let za posamezne zavarovance oz. zavarovanke (npr. za ženske 38 let ...). Zgrešeno je stališče sodišča, da gre za polno zagotovljeno pokojnino, ob siceršnjem upravičenju do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-1. Določba 4. člena ZPIZ-2C ne derogira uporabe določbe 2. člena. Judikat na katerega se sklicuje sodišče, se ne nanaša na vprašanje uporabe 2. člena ZPIZ-2C ali izključitev uporabe te določbe za primer sorazmernega dela pokojnine. Sodišče bi moralo izhajati iz 2. člena novele. Drži, da je potrebno izvesti presojo oz. oceno glede vprašanja, ali bi bila zagotovljena pokojnina po ZPIZ-2C (sorazmerna) za zavarovanca ugodnejša, od priznane in usklajene. Napačno pa je stališče, da določba 4. člena ZPIZ-2C, odvezuje od uporabe specialne določbe 2. člena, ki ureja način priznanja zagotovljene pokojnine. Odprto ostaja vprašanje, ali je pokojnina, ki jo tožnik uživa po koncu ponovnega vstopa v zavarovanje, manj ugodna od sorazmernega dela zagotovljene pokojnine. Znesek zagotovljene pokojnine je potrebno preračunati z ulomkom, kar ni dolgotrajno ali povezano s kakršnimikoli težavami. Višina sorazmernega dela zagotovljene pokojnine ne bi bila ugodnejša od pokojnine, ki jo uživa tožnik po pravnomočni odločbi z dne 16. 1. 2023. Meni, da bi pritožbeno sodišče lahko popravilo s pritožbo uveljavljane kršitve postopka samo in tudi samo vsebinsko odločilo o zadevi in zahtevek zavrnilo. Odločitev o stroških, ki je vsebovana v izreku ne ustreza izračunu postavk, ki so navedene v obrazložitvi. Očitno je izpadla obrazložitev glede 2 % materialnih stroškov. Nadalje pa je moč tudi ugotoviti, da se manjši del stroškov 223,99 EUR nanaša na čas po 15. 10. 2025, znesek 391,99 EUR pa na čas pred BPP. Odločitev o stroških sicer deli usodo odločitve o glavni stvari.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

6. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je bilo mogoče preizkusiti ter očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 9. 7. 2014 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 513,71 EUR na mesec, od 1. 7. 2014 dalje. Ta je bila odmerjena na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1.¹ Ker se je tožnik s 1. 3. 2021 ponovno vključil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 10 ur na teden, mu je bil z odločbo toženca z dne 19. 3. 2021 priznan sorazmerni del sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 457,83 EUR na mesec (tj. 75 % sorazmernega dela starostne pokojnine). Ob prenehanju zavarovanja je tožnik vložil vlogo za ponovno priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženec mu je z odločbo z dne 16. 1. 2023 priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 643,75 EUR na mesec, od 1. 12. 2022 dalje. Gre za izplačilo usklajenega zneska že priznane pokojnine.

8. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 20. 1. 2025 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 7. 2024, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do ponovne odmere sorazmernega dela starostne pokojnine. Iz ugotovitev v predsodnem postopku izhaja, da je pri zavarovancu, ki je imel priznano pravico do sorazmernega dela pokojnine, možno po 180. in 417. členu ZPIZ-1 ponovno odmeriti le sorazmerni del pokojnine in ne samostojne pokojnine. Ker doba v ponovnem zavarovanju ni dosegala vsaj 6 mesecev, se odstotek za odmero pokojnine ni spremenil.

9. Utemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da o zagotovljenem znesku starostne pokojnine v predsodnem postopku še ni odločeno. Kljub podani zahtevi tožnika, da toženec odloči o zagotovljeni pokojnini, ker ima dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v Sloveniji, je toženec z izpodbijanima odločbama ponovno odločil o pravici do ponovne odmere sorazmernega dela starostne pokojnine in jo zavrnil. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da pogoji za ponovno odmero niso izpolnjeni, saj tožnik v času ponovnega zavarovanja ni dopolnil najmanj 6 mesecev pokojninske dobe (četrti odstavek 117. člena ZPIZ-2), temveč le 5 mesecev in 7 dni. Vendar pa toženec z izpodbijanima odločbama ni presojal ali so izpolnjeni pogoji za priznanje zagotovljene pokojnine. Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C).² Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.³

10. Utemeljen je sicer pritožbeni očitek, da določba 4. člena ZPIZ-2C ne derogira določbe 2. člena ZPIZ-2C. V 4. členu ZPIZ-2C je določeno, da je uživalcem, ki so uveljavili pravico do starostne ali invalidske pokojnine po predhodno veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in so dopolnili pogoj pokojninske dobe, kot je bil po takrat veljavnem predpisu predpisan za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti ali brez pogoja starosti, če ta ni bil predpisan, zagotovljena najnižja pokojnina iz tretjega odstavka 39. člena zakona, brez izdaje posamičnega akta (prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2C). Ker je tožnik že uveljavil pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine (po ZPIZ-1), torej po predhodno veljavnih predpisih, mora presoja njegovega zahtevka izhajati iz predhodne določbe 4. člena ZPIZ-2C v povezavi z 2. členom ZPIZ-2C.⁴ Z določbo 2. člena ZPIZ-2C sta bila dodana novi tretji in četrti odstavek 39. člena ZPIZ-2, ki določata, da je ne glede na določbe tega zakona, ki urejajo odmero starostne in invalidske pokojnine, zavarovancu (moškemu in ženski), ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti, zagotovljena pokojnina v višini 500 eurov.⁵ Zavarovancu, ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine v sorazmernem delu po mednarodnih pogodbah, je zagotovljen sorazmerni del zneska pokojnine iz prejšnjega odstavka.

11. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

12. Zmotno je stališče v pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker naj ne bi bil podan niti eden od razlogov za vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje iz prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno naložilo izdajo novega upravnega akta na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, ker o pravici do zagotovljene pokojnine ni bilo odločeno na način, da bi bil tožnikov zahtevek zavrnjen oz. bi mu bilo ugodeno. To pomeni, da v predsodnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, saj je za odločanje o pravicah iz pokojninskega zavarovanja primarno pristojen toženec, medtem ko je sodišče pristojno odločati v skladu s 63. členom ZDSS-1 šele po predhodno izvedenem upravnem postopku. Zato je nujno, da se postopek vrne v fazo, v kateri bo tožniku omogočeno uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, ki jo kot temeljno procesno jamstvo varuje 25. člen Ustave.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločitev o stroških postopka vsebovana v izreku sodbe, ne ustreza izračunu iz obrazložitve. Obrazložitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je resda skopa, vendar jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Poleg priznane nagrade je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov v skladu s stroškovnikom in po Odvetniški tarifi utemeljeno upoštevalo 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Del stroškov postopka je pravilno priznalo tožniku (za vložitev tožbe)⁶, preostale stroške, ki so nastali po odobritvi brezplačne pravne pomoči od 15. 10. 2025 dalje (za pripravljalno vlogo in zastopanje na naroku)⁷ pa je zato priznalo na račun sodišča prve stopnje.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pokojnina je bila odmerjena v sorazmernem delu na podlagi 42 let, 10 mesecev in 23 dni skupne pokojninske dobe, od tega 40 let, 3 mesece in 23 dni v Sloveniji in 2 leti in 7 mesecev v Avstriji.
² Ur. l. RS, št. 23/17.
³ Predlog Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C), skrajšani postopek, EPA 1690-VII.
⁴ Prim. sodbo Psp 98/2024.
⁵ Zagotovljena pokojnina se usklajuje enkrat na leto in od 1. januarja 2025 dalje znaša 781,94 EUR.
⁶ Tj. 300 točk, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV znaša 223,99 EUR.
⁷ Tj. 225 točk za pripravljalno vlogo in 300 točk za zastopanje na naroku, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV znaša 391,99 EUR.