117. člen ZPIZ-2

Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Sodišče je ugotovilo zgolj, da sta izpodbijani odločbi napačni, ker toženka ni obravnavala tožnikove zahteve v smislu 180. člena ZPIZ-1 in da sta posamična upravna akta že iz tega razloga nezakonita in nepravilna, zaradi česar ju je na temelju 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. V svojih napotilih je sodišče ustrezno izpostavilo, da je potrebno pri odločanju o vlogi z dne 25. 5. 2020 uporabiti 180. člen ZPIZ-1 in ugotoviti, ali je tožniku starostno pokojnino mogoče ponovno odmeriti skladno s to določbo ZPIZ-1 in pokojninsko dobo ter plače iz ponovnega zavarovanja v obdobju od 20. 1. 2020 do 15. 6. 2020 upoštevati pri ponovni odmeri pokojnine oziroma namesto ponovne odmere, že uveljavljeno pokojnino odstotno povečati ter pri izpolnjenosti pogojev upoštevati tudi določilo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-2.

V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.

Pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni niti po ZUP niti po 183. členu ZPIZ-2, prav tako niso podani pogoji za spremembo pravnomočne odločbe po 117. členu ZPIZ-2. Obveznost upoštevanja (procesnih) rokov za obnovo postopka po ZUP ali po ZPIZ-2 ne posega v pravico tožnika do pokojnine - že priznana pravica mu ni bila ne odvzeta, ne zmanjšana in ne omejena, v posledici mu ni kršena pravica do lastnine, do socialne varnosti in do enakega varstva pravic.