VSMB Sklep II Kp 50951/2019

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano A. A. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je odločilo, da mora obdolženec povrniti krivdno povzročene stroške v višini 101,93 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožila:

Na pritožbi je odgovoril zagovornik obdolženega B. B., in predlagal njuno zavrnitev.

Pregled zadeve je pokazal naslednje:

Obe pritožnici sodišču prve stopnje očitata, da je neupravičeno zavrnilo dokazne predloge za neposredno zaslišanje prič C. C. (policista, ki je sestavil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon) ter D. D., E. E. in F. F. (strokovnih delavk na Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), ki so sodelovale v multidisciplinarnem timu v zvezi z obravnavo nasilja družine B - A), v posledici česar sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

Povzetim pritožbenim navedbam je pritrditi. Vse zgoraj naštete dokazne predloge je okrožna državna tožilka, katerim se je pridružila tudi pooblaščenka oškodovanke, podala na naroku za glavno obravnavo 15. 10. 2025 z utemeljitvijo, da je policist C. C. vodil celotni postopek v konkretnem primeru in bi lahko izpovedal o svojih lastnih zaznavah o sprejemu oškodovankine ustne ovadbe. Dokazne predloge za zaslišanje strokovnih delavk na CSD je okrožna državna tožilka argumentirala z navedbami, da so vse tri bile navzoče na multidisciplinarnem timu in bi lahko pojasnile ugotovitve CSD v okviru svojih pristojnosti v zvezi z obravnavo družine B - A glede naznanjenega nasilja, povedale pa bi lahko tudi, ali so opravile razgovore z vpletenimi osebami ter kakšna pomoč in zakaj je bila družini nudena. Okrožna državna tožilka je izpostavila še, da gre v primeru predlaganih prič za uradne oziroma pooblaščene osebe državnih organov, ki so se v okviru svojih zakonskih pooblastil vključili v obravnavo te zadeve, zato morajo biti njihove ugotovitve pretresane v okviru dokaznega postopka. Pooblaščenka oškodovanke pa je še dodala, da je strokovna sodelavka CSD D. D. obravnavala oškodovanko glede izvajanega nasilja obdolženca nad njo, prav tako pa je nasilje, ki ga je izvajal obdolženec, znano E. E., ki je strokovna delavka v Varni hiši in je z oškodovanko opravila več razgovorov v tej zvezi.

Sodišče prve stopnje je vse navedene dokazne predloge zavrnilo in v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da jih je glede na njihovo obrazložitev in glede na v postopku izvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Nadalje je navedlo še, da "dokazni predlog ni utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti v smeri, da bi predlagane priče lahko izpovedale še kaj dodatnega, kar bi bilo relevantno za obravnavano zadevo, ko so glede navzven zaznavnih posledic pri oškodovanki bile zaslišane vse druge priče, za katere je slednja trdila, da so z njo po posameznih dogodkih bile v stiku ali jim je o teh zaupala. Ker so bila tekom dokaznega postopka ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče sprejeti odločitev, zavrnjeni dokazi glede na že izvedene dokaze niso bili potrebni". Iz navedenih razlogov v izpodbijani sodbi tako izhaja, da je sodišče prve stopnje potrebo po zaslišanju predlaganih prič (tj. oseb, ki so v okviru svojih zakonskih pristojnosti vodile postopke, zbirale informacije in opravljale strokovne razgovore) ocenjevalo predvsem z vidika vnaprejšnjega ocenjevanja, če bodo priče lahko povedale kaj relevantnega. Takšno vnaprejšnje ocenjevanje in izražanje pričakovanj v določeni smeri, po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, ko so v spisu tudi listinski dokazi (zapisnik multidisciplinarnega tima) ni dopustno, zato je z zavrnitvijo dokaznih predlogov dejansko stanje, vsaj kolikor se tiče presoje potrebnosti teh dokaznih predlogov, bilo nepopolno ugotovljeno. Ob tem ne gre prezreti, da je bil dokazni predlog za zaslišanje policista tehtno obrazložen v smeri, da bi ta izpovedal o svojih neposrednih zaznavah ob sprejemu ovadbe, dokazni predlogi za zaslišanje delavk CSD pa z utemeljitvijo, da bi te povedale o svojih ugotovitvah, razgovorih z udeleženci in strokovni obravnavi družine. Gre torej za okoliščine, ki se ne nanašajo samo na verodostojnost oškodovanke, temveč tudi razvoj prijav nasilja ter zaznave uradnih oseb neposredno po dogodkih, zato ni mogoče vnaprej zaključiti, da njihove izpovedbe ne bi bile relevantne. Nenazadnje pa vse naštete osebe niso bile predlagane zaradi potrjevanja zunanjih posledic nasilja, temveč zaradi pojasnitve vsebine prvotnih prijav, okoliščin njihovega nastanka, razgovorov z vpletenimi osebami, ugotovitev multidisciplinarnega tima ter strokovnih ocen in ukrepov pristojnih institucij. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge iz razlogov, ki se ne nanašajo na namen njihove predlagane izvedbe. K pojasnjenemu je še dodati, da predlagatelj dokaznega predloga ni dolžan vnaprej dokazati vsebine bodoče izpovedbe priče s stopnjo gotovosti, temveč zadostuje verjetnost, da bi dokaz lahko prispeval k razjasnitvi odločilnih dejstev. Upoštevaje obrazloženo so bili podani dokazni predlogi dovolj substancirani v smeri popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vse obrazloženo je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, zato se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb okrožne državne tožilke in pooblaščenke oškodovane A. A. ni moglo opredeljevati. V postopku ponovljenega odločanja bo sodišče prve stopnje dokazni postopek, ki ga je preuranjeno zaključilo, moralo dopolniti v nakazani smeri, nato pa bo po kritični in vestni oceni vseh izvedenih dokazov v zadevi vnovič odločilo. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP in prvem odstavku 380. člena ZKP, saj obstajajo dejanski razlogi, zaradi katerih ni moglo samo odločiti o zadevi. Šele celovita presoja vseh potrebnih in izvedenih dokazov bi namreč lahko privedla do drugačnih zaključkov od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Okrožna državna tožilka in pooblaščenka oškodovanke sta v pritožbi predlagali, naj o zadevi odloči drug sodnik. Predlogu ni bilo ugodeno. Razveljavitev izpodbijane sodbe je posledica ugotovitve, da je zaradi zavrnitve predlaganih dokaznih predlogov dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Takšna procesna napaka sama po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika ali kazala, da ta v ponovljenem postopku ne bi mogel nepristransko in v skladu z napotili pritožbenega sodišča ponovno odločati, niti ni podanih okoliščin, ki bi nakazovale, da je sodnik zavzel dokončna stališča o odločilnih dejanskih vprašanjih, ki bi onemogočala odprto in nepristransko presojo.