UPRS Sodba I U 447/2025-7

1. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 96/2025 z dne 12. 2. 2025 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

• Izpodbijana odločba

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za zastopanje, mediacijo in oprostitev plačila stroškov za pravdni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P ..., zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi vzpostavitve prejšnjega ZK stanja in zaradi ugotovitve obsega zapuščine.

3. Tožena stranka je, sklicujoč se na določbo 13. člena ZBPP, navedla, da se sicer šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če njegov mesečni dohodek oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. znesek 969,76 EUR, vendar da ta domneva velja le, če prosilec in njegova družina ne razpolagata s premoženjem večje vrednosti. Materialni položaj prosilca in njegove družine se namreč skladno z določbo 14. člena ZBPP ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg prosilca upoštevajo po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Krog oseb, ki se poleg vlagatelja upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je določen v 10. členu ZUPJS. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZSVarPre v 27. členu kot izključitveni razlog za prejem denarne socialne pomoči določa premoženje, ki se upošteva po ZUPJS, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. znesek 23.274,24 EUR. Tožnik ne presega dohodkovnega kriterija za dodelitev BPP, ker nima dohodkov, ki presegajo cenzus 969,76 EUR.

4. Glede premoženjskega kriterija je tožena stranka ugotovila, da je tožnik lastnik naslednjih nepremičnin: (1) ID znak E., ki predstavlja stavbno zemljišče v deležu do 1/1, katere vrednost je po GURS ocenjena na 23.900,00 EUR, (2) ID znak F., ki predstavlja pozidano stavbno zemljišče na katerem stojita stavbi št. 263 del. stavbe 1, ki v naravi predstavlja stavbo za spravilo pridelka, katere vrednost po GURS znaša v višini 2.520,00 EUR in stavba št. 272 del. stavbe 1, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ... v deležu do 1/1, v kateri tožnik živi, njena vrednost po GURS pa znaša 94.000,00 EUR, (3) ID znak ..., ki v naravi predstavlja gozdno zemljišče v deležu do 1/1, katere vrednost je po GURS ocenjena na 1.880,00 EUR, in (4) ID znak ..., ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče v deležu do 1/1, katere vrednost je po GURS ocenjena na 3.420,00 EUR.

5. Tožena stranka je navedla, da se skladno s 1. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS kot premoženje ne upošteva stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in sicer zgolj do vrednosti primernega zavarovanja. Pogoje pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja določa drugi odstavek 17. člena ZUPJS. Na podlagi 10. in 87. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) je potrebno kot predpis, ki določa normative za primerno stanovanje, uporabiti Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), konkretno njegov 14. člen. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da vrednost nepremičnine z ID znakom ... na naslovu ... po podatkih GURS znaša 94.000,00 EUR, njena kvadratura pa 202,4 m2, pri čemer bivalni prostor predstavlja 121 m2. Primerna velikost stanovanja za enočlansko gospodinjstvo znaša 60 m2, torej presežek v konkretnem primeru znaša 61 m2. Vrednost m2 stanovanja (94.000,00 EUR / 121 m2 = 776,85 EUR / m2) glede na posplošeno tržno vrednost tega stanovanja se izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost stanovanja (94.000,00 EUR) deli z m2 uporabne površine oziroma v konkretnem primeru bivalne površine tega stanovanja (121 m2). Če se presežek pomnoži z vrednostjo m2 stanovanjske hiše (61 m2 x 776,85 EUR / m2 = 47.387,85 EUR), tožnik razpolaga s premoženjem v višini 47.387,85 EUR. Tudi sicer vrednost stavbnega zemljišča z ID znakom ... znaša 23.900,00 EUR in vrednost nepremičnine z ID znakom ..., ki v naravi predstavlja stavbo za spravilo pridelka, 2.520,00 EUR. Skupaj torej 73.807,85 EUR. Gozdnega zemljišča z ID znakom ... in kmetijskega zemljišča z ID znakom ... skladno z določbo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS tožena stranka ni upoštevala

6. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe še navedla, da je dne 16. 1. 2025 v postopku št. Bpp 18/2025 dala tožniku možnost, da se izjavi o navedenih ugotovitvah, na kar je tožnik odgovoril, da vse nepremičnine, ki jih ima v lasti, predstavljajo mrtvi kapital, saj jih ne more uporabiti za pridobitev likvidnih sredstev. Nepremičnine se nahajajo na območju z omejenimi možnostmi prodaje in oddaje, kar dodatno zmanjšuje njihovo tržno vrednost. Tožnik v njih živi in jih uporablja za osnovno bivanje, zaradi česar niso na voljo za prosto razpolaganje. Nadalje je navedel, da živi skupaj s svojim bratom A. A., ki je s svojim bratom B. B. vložil izbrisno tožbo in je z njim tako v pravnem sporu glede lastništva te nepremičnine. Zaradi odprtega pravnega spora nepremičnina trenutno ni pravno razpoložljiva za prodajo ali uporabo kot jamstvo za pridobitev finančnih sredstev. Tožena stranka je dodala, da tožnik navedbe, da živi z njim tudi brat, ni z ničemer izkazal. Tožena stranka se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča RS IV U 156/2019-6 z dne 17. 7. 2019, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire za razpolaganje z nepremičnino. Pravni standard "možnost razpolaganja" je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu oziroma njegovi družini kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Tožnik torej ima premoženje (nepremičnine), s katerim ima možnost razpolaganja, in si tako lahko zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

   Tožbene navedbe

7. Tožnik v tožbi vztraja, da v hiši na naslovu ... dejansko prebivajo poleg njega še tri osebe (tožnikov brat in nečak A. A. in C. C. ter žena A. A. D. D. - vsi imajo na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče in tam dejansko živijo). Organ teh navedb ni preveril niti po uradni dolžnosti "niti tožniku ni priznal nobene dokazne teže, čeprav jih je tožnik izrecno podal". S tem je tožena stranka napačno uporabila drugi odstavek 17. člena ZUPJS. Normativi za primemo stanovanje za štiričlansko gospodinjstvo so bistveno višji kot za enočlansko.

8. Poleg tega je tožena stranka spregledala določbo 5. člena ZSVarPre, ki določa poseben absolutni prag za izvzetje stanovanja iz premoženja. Po tej določbi se - ne glede na 18. člen ZUPJS - kot premoženje ne upošteva stanovanje (oziroma stanovanjska hiša), v katerem oseba prebiva in ima stalno prebivališče, če njegova vrednost ne presega 120.000 EUR. V tožnikovem primeru je vrednost stanovanjske hiše 94.000 EUR, torej občutno pod mejo 120.000 EUR.

9. Nepravilna je tudi ocena tožnikove dejanske zmožnosti razpolaganja s premoženjem. Tožena stranka ni dovolj upoštevala kvalitativnih vidikov tožnikovega premoženja - zlasti dejanske unovčljivosti in vloge, ki jo ima za tožnikovo socialno varnost. Tožnik nima nobenih finančnih prihrankov ali likvidnega premoženja. Njegov edini dohodek je skromen veteranski dodatek, ki komaj zadostuje za osnovno preživljanje. Tožnik sicer formalne pravice lastnika nepremičnin ima, a te zanj nimajo prave vrednosti v smislu zagotovitve sredstev za kritje stroškov postopka. Vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju organ ni upošteval) so neposredno povezane z njegovim domom. Dejansko gre za bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti. Zazidljivo stavbno zemljišče v vrednosti 23.900 EUR je del funkcionalnega zemljišča ob hiši (oziroma v istem naselju) in ne predstavlja investicijskega premoženja, ki bi ga bilo enostavno odprodati. Tudi če bi ga poskušal prodati, bi s tem posegel v integriteto svojega bivalnega okolja. Poleg tega tožnik živi na območju, kjer je povpraševanje po nepremičninah omejeno. Tožnik je toženo stranko opozoril na pravni spor glede lastništva, ki je vknjižen kot zaznamba izbrisne tožbe v zemljiški knjigi. V realnosti je nepremičnina z vknjiženo izbrisno tožbo praktično "neprodajljiva", saj bi vsak razumni kupec ali banka odložila nakup/hipoteko do razrešitve spora. Tožnik se sklicuje tudi na namen in duh zakonodaje o BPP, ki je namenjena uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva in enakosti pred zakonom ter pravice do pravnega sredstva. Tudi morebitno minimalno preseganje premoženjskega praga ne bi smelo avtomatično voditi v zavrnitev, saj je razlika nekaj tisoč evrov nad cenzusom, ki je vezan na osnovni minimalni dohodek, zanemarljiva v primerjavi s tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

10. Tožnik predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

    Odgovor tožene stranke

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka trdi, da tožnik v vsakem primeru presega premoženjski cenzus. Prvi odstavek 17. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja iz prve točke prejšnjega odstavka upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Iz potrdila o osebah, prijavljenih na naslovu ..., izhaja, da imajo na navedenem naslovu stalno prebivališče E. E., A. A., C. C. ter začasno prebivališče D. D. Predmetno potrdilo predstavlja le dokaz o stalnem oziroma začasnem prebivališču navedenih oseb, ne izkazuje pa tudi dejanskega prebivanja teh oseb. Navedena zakonska določba namreč zahteva izpolnjenost obeh pogojev hkrati. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P ... z dne 15. 10. 2024 pa izhaja obveznost strank (A. A., C. C. in D. D.), da se iz stanovanjske hiše na naslovu ... izselijo v roku 30 dni od prejema prvostopenjske sodbe. Tožena stranka vztraja pri ugotovitvi števila oseb, ki bivajo na predmetnem naslovu, saj glede na navedeno tožnik ni izkazal drugače. Tožnik v vsakem primeru presega cenzus, tudi če se ne upošteva stanovanjske hiše, saj razpolaga s stavbnim zemljiščem k.o. ... parc. ... v vrednosti 23.900,00 EUR. S predmetnim zemljiščem ni povezana nobena stavba, stanovanjska hiša, v kateri prosilec prebiva, pa stoji na parceli št. 285 iste katastrske občine, kjer stoji tudi stavba za spravilo pridelka v vrednosti 2.520,00 EUR. Izjeme, ki bi opravičevale dodelitev brezplačne pravne pomoči, kadar prosilec presega zakonsko določen cenzus 23.274,24 EUR, po sedmem in osmem odstavku 27. člena ZSVarPre v ugotovitvenem postopku niso bile ugotovljene, kot je razvidno tudi iz same odločbe. V zadevi IV U 156/2019 je razpolaganje z nepremičnino omejevala vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Ne drži, da se nepremičnine nahajajo na območju z omejenimi možnostmi prodaje ali oddaje. Hiša ima tri etaže, je v neposredni bližini osnovne šole ter samega mesta, hkrati pa lahko dostopna. Kot je splošno znano, je v Sloveniji večja stanovanjska problematika, kar bi še toliko bolj tožečo stranko lahko motiviralo k pridobitvi dodatnih sredstev za preživljanje z izkoriščanjem danih možnosti.

    Nadaljnje navedbe tožnika

12. Tožnik je pojasnil, da izselitvena tožba, v zvezi s katero je bila izdana sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu P ... z dne 15. 10. 2024, ne bi bila potrebna, če tam osebe ne bi dejansko prebivale. Ta sodba ne vpliva na dejansko stanje v času odločanja o prošnji za BPP - navedene osebe so kljub sodbi ostale v hiši in tam še vedno prebivajo. Ob upoštevanju štirih oseb (tožnika in treh družinskih članov) je primerna velikost stanovanja bistveno večja, posledično pa se vrednost hiše v tem okviru ne more šteti kot premoženjski presežek ali pa je ta zanemarljiv. Navedeno stavbno zemljišče in gospodarska stavba se nahajata v okolju z omejenimi možnostmi prodaje ali oddaje, zaradi česar je realno dosegljiva vrednost nižja od ocenjene.

    O utemeljenosti tožbe

13. Tožba je utemeljena.

14. V skladu s 14. členom ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Gre za Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Gre za Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), na katerega torej ZBPP napotuje glede ugotavljanja materialnega položaja.

15. Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR. Tožnik v zvezi s tem utemeljeno ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava, saj tožena stranka ni upoštevala, da je vrednost nepremičnine na naslovu ..., kjer ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče in kjer tudi dejansko prebiva, 94.000,00 EUR, kar je manj od 120,000,00 EUR.

16. Namesto tega se je tožena stranka po nepotrebnem ukvarjala z velikostjo primernega stanovanja, pa tudi v tem primeru tožnik utemeljeno zatrjuje nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Tožnik je namreč že v prošnji z dne 27. 1. 2025 navedel, da v hiši na naslovu ... prebiva skupaj z bratom A. A. in da je na ta račun treba zmanjšati "površinski normativ", in priložil sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P ... z dne 15. 10. 2024, po kateri so se osebe A. A., B. B. ter D. D. dolžne izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., v roku 30 dni po prejemu sodbe. Tožena stranka je v odločbi zgolj navedla, da tožnik ni "z ničemer izkazal", da živi v hiši z njim tudi brat, in štela, da tožnik v hiši prebiva sam. Tožena stranka bi se morala v odločbi, če je štela, da je število oseb, ki prebivajo v hiši relevantno (kar sicer glede na določbo 5. člena ZSVarPre-E v konkretnem primeru ni), konkretno opredeliti do navedb tožnika in predloženih dokazov o tem, da v hiši ne prebiva sam. Če bi tožena stranka dvomila o tem, da imajo tožnikov brat (in preostale osebe, omenjene v sodbi z dne 15. 10. 2024) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., bi morala na podlagi 139. člena ZUP¹ v povezavi s četrtim odstavkom 66. člena ZUP² to sama preveriti v uradnih evidencah. Če pa bi dvomila o tem, da te osebe na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, pa bi morala tožena stranka tožnika o tem na podlagi 9.³ in 146. člena ZUP⁴ seznaniti ter mu dati glede tega možnost izjave. Sodišče pripominja, da se dejansko prebivanje na stalnem naslovu ob odsotnosti prijavljenega začasnega prebivališča utemeljeno predpostavlja⁵ in da tudi predložena sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, P 91/2024 z dne 15. 10. 2024, ki osebam na naslovu ... nalaga izselitev v roku 30 dni od prejema sodbe, sama po sebi ne more izkazovati, da so se osebe tudi dejansko izselile.

17. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo še brani, da tožnik presega premoženjski cenzus tudi brez upoštevanja nepremičnine, ki predstavlja hišo na naslovu ... Izrecno in že samo iz tega razloga tožena stranka prošnje ni zavrnila, saj je v izpodbijani odločbi, kot navedeno, podrobno obravnavala upoštevno vrednost hiše na naslovu ..., res pa je, da je na koncu odločbe navedla, da vrednost stavbnega zemljišča z ID znakom E. znaša 23.900,00 EUR in vrednost stavbe za spravilo pridelka z ID znakom ... 2.520,00 EUR. S tem v zvezi je tožena stranka predhodno v odločbi pravilno navedla, da je v 27. členu ZSVarPre določen izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči (in s tem BPP), in sicer če ima samska oseba ali družina premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je 23.274,24 EUR. V odgovoru na tožbo je torej tožena stranka navedla, da tožnik razpolaga s stavbnim zemljiščem parc. št. E., k.o. ... v vrednosti 23.900,00 EUR in da s predmetnim zemljiščem ni povezana nobena stavba, stanovanjska hiša v kateri tožnik prebiva pa stoji na parceli *... iste katastrske občine, kjer stoji tudi stavba za spravilo pridelka v vrednosti 2.520,00 EUR. Tožena stranka je dodala, da izjeme, ki bi opravičevale dodelitev BPP, kadar prosilec presega zakonsko določen cenzus 23.274,24 EUR, po sedmem in osmem odstavku 27. člena ZSVarPre v ugotovitvenem postopku niso bile ugotovljene.

18. Vendar tožena stranka pri tem prezre določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov (ki napotujeta na uporabo določb ZUPJS in ZSVarPre) pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Določba govori o "dejanskem razpolaganju", kar nakazuje na presojo okoliščin, ki niso (le) pravne narave, pač pa osebi dejansko preprečujejo oziroma jo omejujejo pri razpolaganju s premoženjem. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da gre pri določbi tretjega odstavka 14. člena ZBPP v razmerju do določb ZUPJS in ZSVarPre za samostojno in specialnejšo določbo, na podlagi katere je mogoče pod posebnimi pogoji uveljavljati, da se določeno premoženje prosilca in njegove družine pri ugotavljanju njihovega materialnega položaja ne upošteva, če z njim dejansko ne morejo razpolagati, še posebej upoštevajoč namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, to pa mora biti dejansko in ne zgolj navidezno.⁶ Da je treba presojati dejanski materialni položaj (in ne fiktivnega) ter da je treba pri uporabi ZBPP v povezavi z ZUPJS in ZSVarPre izhajati tudi iz namena ZBPP, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014.⁷

19. Tožena stranka se je v odločbi sicer do določene mere opredelila do ugovorov tožnika, da z vsemi nepremičninami, ki jih ima v lasti, dejansko ne more razpolagati, in se tudi sklicevala na sodno prakso⁸ glede standarda "možnosti razpolaganja". Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar hkrati ugotavlja, da se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno zemljišče v vrednosti 23.900 EUR "del funkcionalnega zemljišča ob hiši", ki ga ni mogoče enostavno odprodati in ne brez poseganja "v integriteto svojega bivalnega okolja". Tožnikovi ugovori merijo na to, da gre pri zemljišču parc. št. E. k.o. ... za del gradbene parcele⁹ njegove stanovanjske hiše. Po 12. točki 3. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) je gradbena parcela zemljišče trajno določeno za redno rabo tega objekta in obsega zemljišče pod objektom in zemljišče ob objektu, ki pripada temu objektu, in je trajno namenjeno redni rabi tega objekta. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer vztraja, da tožnik razpolaga s stavbnim zemljiščem parc. št. E. k.o. ... da s predmetnim zemljiščem ni povezana nobena stavba, saj stanovanjska hiša, v kateri prebiva tožnik, stoji na parceli *F. iste katastrske občine, kjer stoji tudi stavba za spravilo pridelka v vrednosti 2.520,00 EUR (str. 2, zadnji odstavek), vendar s tem ne more uspeti, upoštevajoč tako citirano določbo ZUreP-3, kot tudi podatke spisa. Iz mapne kopije parcel v upravnih spisih bi namreč utegnilo izhajati, da tožnikov ugovor drži, saj se okrog celotne stavbne parcele št. *F. nahaja zemljišče z ID znakom E. Do tožnikovih trditev glede (ne)zmožnosti razpolaganja iz navedenega razloga se tožena stranka ni opredelila, zato je izpodbijana odločba tudi iz tega razloga nezakonita. Sodišče še dodaja, da bi v primeru, če bi šlo res za gradbeno parcelo oziroma njen del, to pomenilo, da bi moral tožnik hkrati razpolagati s premoženjem, ki predstavlja del njegovega doma,¹⁰ s čimer bi bilo lahko nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do spoštovanja doma.¹¹

20. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

21. Sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

    K II. točki izreka:

22. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je vložil še eno pripravljalno vlogo, ki je bila po mnenju sodišča potrebna, saj je v njej argumentirano prerekal (dodatne) navedbe iz odgovora na tožbo, zato sodišče za to vlogo na podlagi 4. člena Pravilnika dodatno priznava še 28,50 EUR. Skupaj torej ob upoštevanju 22 % DDV 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Kar je bilo zahtevano več ali drugače, je sodišče zavrnilo (5. člen Pravilnika¹²).

    K III. točki izreka:

23. Ker na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 pripadajo v primeru odprave določbe stroški postopka zgolj tožeči stranki, je sodišče nespecificiran zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov zavrnilo.

-------------------------------
¹ Ta v prvem do četrtem odstavku določa: (1) Uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena. (2) Uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. (3) Uradna oseba, ki vodi postopek, si preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje. Enako ravna uradna oseba glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ oziroma organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. (4) Če uradne evidence ne vodi organ, ki je pristojen za odločanje, je dolžan od pristojnega organa podatke brezplačno zahtevati takoj oziroma najkasneje v roku treh delovnih dni po vložitvi vloge. Zaprošeni organ je dolžan te podatke posredovati takoj oziroma najkasneje v roku 15 dni, če ni v predpisu, ki ureja uradno evidenco, drugače določeno.
² Ta določa: Ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov, v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, ki jih vodijo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Organ v tem primeru ravna po 139. členu tega zakona. Če stranka v skladu z zakonom izjavi, da prepoveduje organu, da si po uradni dolžnosti pridobi njene osebne podatke iz uradnih evidenc oziroma da želi te podatke pridobiti sama, se vloga šteje za popolno, ko so priložena dokazila, ki jih zahteva predpis.
³ Ta v prvem in tretjem odstavku določa: (1) Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). (3) Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.
⁴ Slednji v tretjem in četrtem odstavku določa: (3) Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: 1.    da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2.    da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; 3.    da sodeluje pri izvedbi dokazov; 4.    da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in 5.    da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. (4) Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
⁵ Po 3. točki 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPREB-1) je "stalno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave.
⁶ Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019 (15. - 17. točka obrazložitve).
⁷ Gl. predvsem 20.-22. točko obrazložitve. Potreba po ugotavljanju "dejanskega gmotnega položaja" (sicer glede uveljavljanja denarne socialne pomoči) izhaja tudi iz nedavne odločbe Ustavnega sodišča U-I-41/23-9 z dne 10. 4. 2025 (24. točka obrazložitve).
⁸ Sodba naslovnega sodišča IV U 156/2019 z dne 17. 7. 2019.
⁹ Tožnik je v tožbi uporabil izraz ''funkcionalno zemljišče'', ki se je uporabljal v času družbene lastnine, sedaj pripadajoče zemljišče ali gradbena parcela;
¹⁰ V skladu z načelom superficies solo cedit stavba sama ne more biti predmet lastninske pravice, temveč je sestavina zemljišča (gl. tudi 18. člen Stvarnopravnega zakonika).
¹¹ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-64/14 z dne 12. 10. 2017.
¹² Ta določa: Pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku se ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.