VSL Sodba II Kp 21381/2011

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in vštetju pripora ter prestane kazni spremeni tako, da se obsojencu izrečena enotna zaporna kazen zniža na 19 (devetnajst) let in 6 (šest) mesecev zapora.

V izrečeno enotno kazen se obsojencu všteje:

- v celoti prestana kazen 1 (eno) leto zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Km 52/96;

- v celoti prestana kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 118/2006;

- pridržanje in pripor od 9. 6. 2009 od 10.59 ure do 1. 4. 2010 v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010;

- pripor od 14. 3. 1998 do 3. 12. 2001 po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 249/2008 in

- prestana kazen od 1. 4. 2010 dalje.

V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012, pravnomočno dne 9. 10. 2012, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena enotna kazen dvajset let zapora in stranska denarna kazen tisoč dnevnih zneskov (32.190,00 EUR), v odločbi o kazni spremenilo tako, da je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen dvajset let zapora. V izrečeno enotno kazen je obsojencu vštelo do sedaj že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni dne 20. 9. 2011, ki jo je začel prestajati 6. 12. 2011, čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od 12. 6. 2009 od 14.45 ure do 1. 4. 2010. Odločilo je, da v ostalem ostane navedena pravnomočna sodba nespremenjena.

2Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in kršitve ustavnih pravic obsojenca in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče enotno kazen, ki ne bo presegla petnajst let zapora; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno po uradni dolžnosti spremeniti v odločbi o vštetju pripora in prestane kazni.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja časovne uporabe določb kazenskega zakona pri izreku enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove upoštevalo stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/13-11 z dne 23. 10. 2014 in obsojencu enotno kazen utemeljeno izreklo na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A (Uradni list RS št. 55/2008, 66/2008 in 39/2009).

5Pritožbeni očitki zagovornika, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo določnih razlogov za svojo odločitev in, da se ni opredelilo do navedb obsojenca v predlogu za nepravo obnovo postopka, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe povzelo bistvene poudarke citirane odločbe Ustavnega sodišča, v točki 8 je s konkretnimi razlogi pojasnilo dejansko stanje (izrek sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, časovno obdobje storitve kaznivih dejanj, veljavnost kazenskega zakona), ki pri izreku enotne kazni obsojencu narekuje uporabo določb KZ-1A, opredelilo pa se je tudi do obsojenčevega predloga, da naj sodišče pri odločanju, skladno z določbo 7. člena KZ-1, uporabi Kazenski zakonik RS (Uradni list RS št. 63/94).

6Netočne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo "kaj je bilo omiljeno" s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 in, da se ni opredelilo do olajševalnih okoliščin, ki jih je v predlogu za nepravo obnovo izpostavil obsojenec. V točki 10 razlogov sodbe je prvostopenjsko sodišče izrecno izpostavilo, da je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 ugodilo obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja izsiljevanja v prvi odstavek 213. člena KZ-1, pojasnilo pa je tudi, da je pri odmeri enotne kazni vezano na tiste (obteževalne in olajševalne) okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah, ki so predmet neprave obnove, zato olajševalnih okoliščin, ki jih navaja obsojenec v predlogu za nepravo obnovo postopka (osebnostna preobrazba, izobraževanje, skrb za družino in zdravstveno stanje) ni moglo upoštevati.

7Res je, kot navaja pritožnik, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do razlage procesne teorije (ZKP s komentarjem, str. 878¹ ), ki jo je v predlogu izpostavil obsojenec, vendar pa ta pritožbeni očitek pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Gre namreč zgolj za eno izmed razlag v zvezi s spremembo pravnomočne sodbe v odločbi o kazni v postopku neprave obnove iz razloga po 3. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, ki pa v procesni teoriji ni prevladujoča, niti ni bila sprejeta v sodni praksi.

8Glede na navedeno so pritožbeni očitki s katerimi zagovornik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), neutemeljeni.

9Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sodbo II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012 (v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012 in Vrhovnega sodišča I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013), ki je predmet tega postopka neprave obnove, združilo kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni 20. 9. 2011 in III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012, pravnomočni 23. 3. 2012 in obtožencu izreklo enotno kazen dvajset let zapora. V sodbi II Ks 374/2011 je bila (med drugimi) upoštevana tudi kazen po sodbi Ks 249/2008 z dne 7. 10. 2009, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo o prevzemu izvršitve kazni enajst let zapora, ki je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja umora izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998 z dne 23. 3. 2001 in jo prestaja od 1. 4. 2010 dalje.

10V pritožbi zatrjevano kršitev kazenskega zakona pritožnik utemeljuje s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker obsojenec prestaja zaporno kazen za kaznivo dejanje umora (po sodbi Ks 249/2008), ki ga je storil 27. 6. 1997, uporabiti milejši Kazenski zakonik RS, ki je veljal v času storitve tega kaznivega dejanja, in je v določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena določal, da enotna kazen izrečena za kazniva dejanja v steku ne sme preseči petnajst let zapora, ki pa jih sodišče druge stopnje ne sprejema. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so pogoji za izrek enotne kazni nastopili ob izreku (kasnejše) sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, izdane v postopku, ki je zoper obsojenca tekel za kaznivi dejanji zlorabe prostitucije in izsiljevanja, storjeni v časovnem obdobju od začetka leta 2008 do 9. 6. 2009, ko je veljal KZ-1A in zagovornik z obširnim kot tudi selektivnim sklicevanjem na le določene dele obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča in z vztrajanjem pri lastnem, zmotnem pravnem stališču o časovni uporabi kazenskega zakona, ne more uspeti.

11Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pavšalno sprejelo stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013 (ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-200/13-11 z dne 23. 10. 2014 razveljavljena), da se pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove uporabi kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/13-11 z dne 23. 10. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015, s katero je to sodišče po razveljavitvi sodbe I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013 ponovno odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca (zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012) in ob upoštevanju stališč v odločbi Ustavnega sodišča, sprejelo novo odločitev, ki pa pritožniku očitno ni znana.

12Vrhovno sodišče je v točki 11 razlogov sodbe I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015 izrecno poudarilo, da je po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/13-11 z dne 23. 10. 2014 glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni (ko je storjenih več kaznivih dejanj), in ne, ko so se stekli pogoji za nepravo obnovo. To pomeni, da bi moralo sodišče pri izrekanju enotne kazni uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek (oziroma kasnejši zakon, če je za za storilca milejši) in ne kazenski zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe. Po drugi strani pa je enako izključeno, da bi se enotna kazen izrekala po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni za nobeno dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči po veljavnem ali po kasnejšem zakonu, ne pa po "prejšnjem" zakonu. V točki 12 razlogov sodbe pa je le ugotovilo, da prejšnje sicer pravno napačno stališče glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove (v razveljavljeni sodbi I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013), ni imelo vpliva na obsojenčev položaj.

13Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s katerimi pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Po presoji pritožbenega sodišča pa je mogoče pritožnikovo nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje o časovni uporabi kazenskega zakona in odmeri izrečene enotne kazni šteti tudi kot pritožbeno zavzemanje za znižanje višine enotne kazni. Sodišče prve stopnje je v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah obravnavanih v nepravi obnovi postopka. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča vendarle v premajhni meri upoštevalo, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 kaznivo dejanje izsiljevanja, ki je bilo v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012 opredeljeno po drugem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, pravno opredelilo po prvem odstavku 213. člena KZ-1 in za to dejanje določeno kazen pet let zapora znižalo na kazen štiri leta in šest mesecev zapora, posledično pa obsojencu izreklo tudi nižjo enotno kazen osem let zapora (prej osem let in pet mesecev zapora). Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja in posledično odločbe o kazenski sankciji v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015, ki je bila tudi razlog za nepravo obnovo po 3. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, pa je po oceni pritožbenega sodišča tako tehtna, da vpliva na odmero enotne kazni, zato je v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in v izpodbijani sodbi izrečeno enotno kazen znižalo na devetnajst let in šest mesecev zapora.

15Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v škodo obsojenca prekršilo kazenski zakon v odločbi o vštevanju pripora in prestane kazni (6. točka 372. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo: prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni dne 20. 9. 2011, ki jo je začel prestajati 6. 12. 2011 in čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od 12. 6. 2009 od 14.45 ure do 1. 4. 2010.

16KZ-1 v prvem odstavku 56. člena določa, da se v izrečeno kazen zapora všteva čas, prestan v priporu ter kakršen koli odvzem prostosti, v prvem odstavku 55. člena pa določa, da se pri odmeri kazni obsojencu v izrečeno kazen zapora všteje kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta bili v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012 združeni kazni:

- po sodbi III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v kateri je bil obsojencu v izrečeno enotno kazen vštet čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od 12. 6. 2009 od 14.45 ure do 1. 4. 2010, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno vštelo v izrečeno enotno kazen in

- po sodbi II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011.

V sodbi II Ks 374/2011 pa so bile združene kazni po sodbah:

- Okrožnega sodišča v Ljubljani Km 52/1996 z dne 2. 7. 1996, pravnomočni dne 28. 10. 1996, s katero je bila obsojencu izrečena kazen mladoletniškega zapora eno leto, v katero je bil vštet pripor od 24. 2. 1996 do 12. 6. 1996, ki jo je obsojenec prestal v celoti;

- Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 118/2006 z dne 10. 5. 2006, pravnomočni 24. 8. 2006, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je bil vštet pripor od 24. 3. 2006 dalje, ki jo je obsojenec prestal v celoti in

- Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 249/2008 z dne 7. 10. 2009, pravnomočni 15. 3. 2010, s katero je sodišče prevzelo izvršitev kazni enajst let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Beogradu K 367/1998 z dne 23. 2. 2001 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Srbije Kž 1120/2001 z dne 4. 7. 2002, v katero je bil vštet čas pripora v Srbiji od 14. 3. 1998 do 3. 12. 2001, kazen pa je obsojenec začel prestajati 1. 4. 2010.

17Upoštevaje določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 in prvega odstavka 55. člena KZ-1, je torej potrebno obsojencu v enotno kazen, ki mu je bila izrečena z izpodbijano sodbo, všteti v celoti prestani kazni po sodbah Km 52/1996 in II K 118/2006, čas pripora v kazenskem postopku K 367/1998 v Srbiji od 14. 3. 1998 do 3. 12. 2001, čas pridržanja in pripora v kazenskem postopku III K 6021/2010 od 9.6. 2009 od 10.59 ure do 1. 4. 2010 in prestano kazen od 1. 4. 2010 dalje.

18Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji ter vštetju pripora in prestane kazni spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Obstaja pa tudi razlaga, da je treba pravnomočno sodbo spremeniti ne le v odločbi o enotni kazni, temveč tudi v odločbah o tistih posameznih kaznih, na katere je vplivalo kot obteževalno obsojenčevo prejšnje življenje ali obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ki pa se je manifestiralo prav v kaznivem dejanju, za katero se kazen ne bi mogla izvršiti, in da sme sodišče izreči tudi pogojno obsodbo, kljub temu, da prej ni bila izrečena.