VSMB Sklep I Cp 35/2026

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) z dne 28. 4. 2025 zoper sklep o začasni odredbi P 167/2025 z dne 15. 4. 2025 (točka I. izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (točka II. izreka).

Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti ignoriralo bistvene ugovorne navedbe toženke, da je sodišče napačno uporabilo pravo EU s tem, ko je Direktivo 93/13 oziroma sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) dejansko uporabilo kot podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, nadalje da je napačno oziroma retroaktivno uporabilo standard pojasnilne dolžnosti in da je zavzelo zmotno stališče glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe.

Toženka najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje popolnoma ignoriralo njene navedbe glede neobstoja pravne podlage za izdajo začasne odredbe in neizpolnjenosti trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za izdajo začasne odredbe ter s tem povezane kršitve razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je citirano bistveno kršitev določb postopka storilo tudi s tem, ko je ignoriralo bistvene ugovorne navedbe toženke v zvezi z neuporabljivostjo sodbe SEU v zadevi C - 287/22. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na citirano sodbo izključilo nacionalna pravna pravila glede izdaje regulacijskih začasnih odredb, vse pod pretvezo evroskladne razlage.

V tej zvezi toženka poudarja, da Direktiva 93/13 po svoji naravi ostaja zgolj in samo direktiva, ki ne prevlada nad temeljnimi načeli, ki izhajajo iz Ustave RS, ravno tako pa že znotraj sistema prava EU nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih, kar izhaja iz 288. člena PDEU, ki ga sodišče očitno prezre. Tudi iz ustaljene prakse SEU izhaja, da direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika - to je v eni od svojih nedavnih zadev C - 715/20 z dne 20. 2. 2024 vnovič poudarilo tudi SEU.

Toženka v zvezi z lojalno razlago še poudarja, da se to načelo uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava EU ne veljajo neposredno (v primeru direktiv), kar pa ZIZ zagotovo ni. V nobenem primeru pa načelo lojalne razlage ne predvideva, da lahko nacionalna sodišča nacionalno pravo uporabljajo contra legem. V luči zgornjih izhodišč je treba presojati tudi sodbo SEU v zadevi C - 287/22, pri čemer je očitno, da v obravnavanem primeru niti približno niso podane primerljive dejanske in pravne okoliščine, v okviru katerih je SEU v navedeni zadevi podalo določena izhodišča. Pritožba še navaja, da morajo nacionalna sodišča natančno primerjati, ali gre tudi v Sloveniji za podobne finančne instrumente oz. okoliščine, v katerih so ti nastali v obravnavani zadevi na Poljskem, take presoje pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izvedlo.

Nadalje toženka navaja, da je sodišče nedopustno in protiustavno uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti, saj je treba sodno presojo opraviti glede na trenutek sklenitve zadevne kreditne pogodbe, kar je tudi edino logično oziroma smiselno, saj se pravni subjekti v letu 2008 niso mogli ravnati po pravnih standardih, kot jih je razvila sodna praksa šele več let kasneje. Da je sodišče izpolnitev pojasnilne dolžnosti presojalo izključno za nazaj oziroma izključno skozi prizmo novejše sodne prakse, je jasno razvidno iz 12. odstavka izpodbijanega sklepa.

Iz pisne izjave priče A. A., ki je sodelovala pri sklepanju kreditne pogodbe, izhaja, da je bila pojasnilna dolžnost glede na takratne standarde gotovo ustrezno izpolnjena, poleg tega pa je potrebno upoštevati, da gre na strani tožnika za osebo, ki ima več kot očitno izkazane izkušnje s področja gospodarstva. Povsem enako velja tudi za načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere in načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki v času kreditne pogodbe iz leta 2008 kot pravni standard zagotovo še niso imela vsebine, za katero se zavzema sodišče prve stopnje.

V zvezi z domnevno opustitvijo oziroma nepravilno izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti toženka še navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) v zadevi II Ips 8/2022 zavzelo jasno stališče, da to samo po sebi še ne vodi do ničnostne sankcije, saj mora biti ob neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti podana tudi še nedobrovernost oziroma znatno ravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Na to, da vsebinsko napolnjevanje predpostavke vestnosti in poštenja ne daje podlage za razglasitev pogodbenega pogoja za nepoštenega, če potrošnik ni utrpel nikakršnih znatnih finančnih in socialnih prikrajšanj, kažeta tudi zadevi VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 in I Cp 777/2024 z dne 11. 6. 2025. V tem kontekstu pritožba izpostavlja, da je tožnik glede na seznam plačil, ki ga je predložil, ob sklenitvi oziroma plačilu prve mesečne anuitete lahko pričakoval, da bo skupaj odplačal (preračunano v evre) znesek 262.694,40 EUR, medtem ko je doslej odplačal zgolj 230.123,59 EUR, kar pomeni, da so navedbe tožnika o znatnem porastu njegove obveznosti docela neosnovane in očitno neutemeljene.

Nadalje pritožba nasprotuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem težko nadomestljive škode v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženka navaja, da kakršna koli ohlapna oziroma evroskladna razlaga tega termina nima prav nobene podlage v pravu EU. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za regulacijsko začasno odredbo, bi bilo potrebno poleg varovanja interesov upnika varovati tudi interese dolžnika oziroma njuna pravna položaja uravnotežiti. Toženka izpostavlja, da ne sme biti postavljena v položaj, ko lahko nasprotna stranka zoper njo uspe brez vsakršnih navedb in s tem brez osnove poseže v njen premoženjskopravni položaj. Poleg napačnega pojmovanja standarda težko nadomestljive škode le-ta tudi z ničemer ni izkazana oziroma utemeljena, saj iz spisa ne izhaja niti en konkreten dokaz v podporo trditvam tožnika glede težko nadomestljive škode. Poleg tega ni jasno, kako bi nekomu nastala težko nadomestljiva škoda že samo s tem, če mora uveljavljati svoje pravice s tožbo oziroma jo tekom postopka spremeniti. Gre za neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse, ki ga ne more utemeljiti niti zmotno sklicevanje na sodno prakso SEU, ki v zvezi s težko nadomestljivo škodo niti ne obstaja.

Posebej glede pogoja reverzibilnosti toženka še izpostavlja, da sodišče prve stopnje zmotno vztraja pri stališču, da zaradi evroskladne razlage ZIZ potrebe po tem pogoju ni, zaradi česar dotična regulacijska začasna odredba ne izpolnjuje vseh zakonsko predpisanih pogojev.

Sklepno toženka predlaga, da pritožbeno sodišče postavi predhodno vprašanje po 267. členu PDEU glede razlage prava EU, konkretno glede členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 oziroma v zvezi z stališči, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C - 287/22.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in primarno izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnik dne 2. 4. 2025 vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila zneska 55.390,63 EUR s pripadki. Zatrjeval je, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF, ob sklenitvi pogodbe je bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, banka pa je bila tudi v slabi veri oz. je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je tožnik prejel kredit v skupni višini 174.732,96 EUR, do vložitve tožbe pa je skupaj plačal 230.123,59 EUR, mu je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 55.390,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Hkrati je tožnik vložil tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katerim je predlagal ureditev pravnega razmerja, in sicer tako, da se prekine odplačevanje anuitet kredita in ukine direktna bremenitev njegovega bančnega računa. Zatrjeval je, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode (le odplačevanje preostalih anuitet bo zamaknjeno), medtem ko bo sam v primeru njene neizdaje utrpel dodatno škodo, saj bo moral nadalje odplačevati anuitete po nični pogodbi, obenem pa bi moral vedno znova razširiti tožbeni zahtevek za še dodatno plačane anuitete.

Sodišče prve stopnje je dne 15. 4. 2025 izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je prekinilo odplačevanje anuitet kredita po kreditni pogodbi z dne 18. 11. 2008 in toženki naložilo ukinitev direktne bremenitve bančnega računa tožnika, z veljavnostjo do pravnomočne odločitve v tem sodnem postopku.

Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila obsežen argumentiran ugovor, na katerega je tožnik odgovoril, in o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljala tudi toženka v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP¹ v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus, dokazna ocena pa temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Toženka v pritožbi tako primarno neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z utemeljitvijo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njenih ugovornih navedb. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi.² Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.³ Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi opredelilo do vseh relevantnih navedb, ki jih je podala toženka v ugovoru, pri čemer je pri presoji upoštevalo dokazni standard verjetnosti in na podlagi tega tudi z verjetnostjo zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Posebej v zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke glede zmotne uporabe Direktive 93/13 in neuporabljivosti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13, ki omogoča nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. Tako so v celoti neutemeljena pritožbena izvajanja glede nedovoljene (zmotne) uporabe Direktive 93/13, saj je očitno, da le-te sodišče prve stopnje ni uporabilo neposredno, ampak je odločitev utemeljilo na določbah ZIZ in ustrezni razlagi le-teh. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo sodno prakso SEU, kar je pravilno. Sicer pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, kar bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju.

Nadalje sicer drži, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni posebej (izrecno) odgovorilo na ugovorno navedbo, da je z izdajo sklepa o začasni odredbi storilo kršitev razpravnega načela, določenega v 7. in 212. členu ZPP, ker naj tožnik ne bi podal ustreznih navedb o predpostavkah za izdajo predmetne začasne odredbe. Navedeno pa ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sedaj izpodbijanega sklepa ponovno, upoštevaje ugovorne navedbe, ugotavljalo in presojalo obstoj predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi s strani podanih navedb tožnika in s tem posredno odgovorilo na podani očitek o kršitvi razpravnega načela, kateremu ni bilo mogoče pritrditi.

Toženka nadalje neutemeljeno nasprotuje uporabi lojalne razlage določil ZIZ in pri tem spregleda načelo učinkovitosti, ki zavezuje države članice, da kljub njihovi avtonomiji nacionalna procesna ureditev še vedno mora omogočiti doseganje ciljev potrošniškega prava EU. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.⁴ Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati cilje in duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe tudi izključene, če niso skladne z direktivo,⁵ oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba.⁶ Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje (razen v zvezi s pogojem reverzibilnosti, o čemer v nadaljevanju) in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo namensko razlago sicer pomensko odprtega zakonskega besedila (kot je težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), s katero je omililo zahteve, ki so se do sedaj oblikovale v sodni praksi v enakovrednih razmerjih. Razlaga contra legem bi bila podana le, če bi sodišče zavzelo razlago mimo zakonskega določila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage.

Prav tako ne gre slediti pritožbenim zatrjevanjem o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pri čemer ni odločilno, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni posebej pojasnilo, kje je podobnost med poljsko procesno ureditvijo, na katero se sklicuje navedena zadeva, in slovensko pravno ureditvijo. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi SEU v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval oz. niso veljale v času sklenitve predmetne kreditne pogodbe, oblikovalo pa jih je Vrhovno sodišče RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, ni prišlo do retroaktivne uporabe prava in s tem tudi ne do kršitve 155. člena URS. Tudi VSRS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025⁷ zavzelo stališče, da so sodišča s pravno razlago vsebinsko le opredelila abstraktni dejanski stan "pojasnilne dolžnosti" v skladu z zahtevami takrat veljavnega prava, zato ustavno načelo prepovedi retroaktivnosti ni bilo kršeno.

V zvezi z vprašanjem, ali je toženka v konkretnem primeru ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje podrobno argumentiranim razlogom iz 11. do vključno 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki narekujejo zaključek, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti. Pravilnosti teh razlogov pritožba ne uspe omajati z golim sklicevanjem na pisno izjavo priče A. A., analizirano skozi prizmo materialnopravno zgrešenega izhodišča, da je takrat veljal drugačen standard glede zahteve po izpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Prav tako v tem oziru ni pravno odločilna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bil tožnik oseba z izkušnjami s področja gospodarstva, saj gre v vsakem primeru za potrošnika, tudi sicer pa ta okoliščina sama po sebi ne izkazuje, da je tožnik (kot direktor gospodarske družbe) imel takšno znanje iz področja financiranja s krediti (v CHF), da bi to narekovalo nižji standard pojasnilne dolžnosti s strani toženke. Ob tem je tudi VSRS v sklepu II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024 poudarilo, da ekonomska izobrazba stranke bistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti.

Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da tožnik na podlagi kreditne pogodbe še sploh ni odplačal zneska, ki ga je ob sklenitvi le-te lahko predvidel na podlagi prejetega amortizacijskega načrta. Kot izhaja iz odločbe SEU C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 je bistveno, da je tožnik na dan vložitve tožbe že preplačal znesek v višini, ki ga je prejel kot kredit od banke (glavnico). Navedeno stališče je SEU potrdilo tudi v eni od zadnjih odločb na podlagi predhodnega vprašanja VSRS, in sicer v sklepu C-368/25 z dne 4. 2. 2026. V obravnavani zadevi je tožnik glavnico preplačal za vtoževani znesek 55.390,63 EUR.

Ključno je tako bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe, in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita.

Sodišče druge stopnje je seznanjeno z drugačno sodno prakso višjih sodišč, ki jo izpostavlja toženka (zadevi VSM I Cp 928/2024 in I Cp 777/2024), in ki še ni ustaljena in enotna. Toda zaenkrat sledi v teoriji izpostavljenemu vidiku uveljavitve odvračilnega učinka, ki ga prilagojena uporaba nacionalnega prava in tudi uporaba argumenta teleološke redukcije dopuščata. Odvračanje je povezano s preventivno funkcijo in ne s kaznovanjem, kar pa zaradi javnega interesa dopušča odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov (npr. presega kompenzacijo).⁸

V obravnavani zadevi tudi ne držijo pritožbena zatrjevanja, da ni izpolnjen pogoj po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki se nanaša na težko nadomestljivo škodo, in sicer v delu, kjer pritožba navaja, "...da gre za položaj, ki je popolnoma običajen za vsakega posameznika, ki želi svoje pravice uveljavljati s pomočjo sodišča in ni jasno, kako bi takšen položaj kogarkoli spravil v položaj, da bi mu nastala, "težko nadomestljiva škoda" že s tem, če bi moral za uveljavitev svoje pravice vložiti tožbo oziroma jo tekom postopka spremeniti". V obravnavani zadevi gre za poseben položaj tožnika kot potrošnika, za katero je SEU že večkrat pojasnilo, da je treba potrošniku v postopku omogočiti, da doseže svoje pravno varstvo, ki ga uveljavlja.⁹ Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožnik bi namreč moral, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi mu v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi moral tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

V tej zvezi pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene trditve, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podal ustreznih trditev glede težko nadomestljive škode oz. nastanka hujših posledic. Tožnikove trditve v predlogu so v zadostni meri konkretizirane, tudi glede posledic oz. grozeče škode (na strani 10 predloga, list. št. 5 spisa), da so omogočale dejanske zaključke in pravno presojo, ki jo naredilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju predhodno že izpostavljenih izhodišč, sprejetih v sodni praksi na nacionalni in evropski ravni.

V zvezi s pogojem reverzibilnosti pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje v posledici zmotnega izhodišča, da ta pogoj ni pravno relevanten, o obstoju le-tega ni posebej izreklo. Glede tega vprašanja je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili.

Toženka je v pritožbi tudi predlagala sodišču, da postavi določena predhodna vprašanja SEU. V zvezi s tremi vprašanji, ki se nanašajo na člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13, pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da so bili (tudi) v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih je moral tožnik izkazati s stopnjo verjetnosti, in da je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnika na podlagi ustrezne in zadostne presoje relevantnih okoliščin primera. Povsem jasen pa je odgovor na vprašanje, ali je zavrnitev predloga za začasno odredbo na odložitev izvajanja kreditne pogodbe za čas trajanja postopka, sama po sebi neskladna s cilji Direktive 93/13. Odgovor je nikalen - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe je namreč skladna zmeraj, ko niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Pri vseh treh vprašanjih je očitno, da so posledica toženkinega vsebinskega nesoglasja s presojo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe oz. njenega (napačnega) stališča, da v postopku sploh niso bile dejansko presojane predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe.

Pri četrtem predlaganem vprašanju, ki se tiče uporabe stališč SEU iz zadeve C-287/22 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so nacionalna sodišča vezana na sodno prakso SEU tedaj, kadar gre za primerljive zadeve, kot je že obrazloženo. Da gre v primerih slovenskih sporov iz potrošniških kreditnih pogodb v CHF za primerljive pravne in dejanske okoliščine kot to so bile predmet obravnave v navedeni zadevi SEU, je sodna praksa že zavzela stališče, prav tako pa je pritožbeno sodišče navedeno že pojasnilo v 16. točki te obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato ni našlo razlogov, da bi sledilo toženki in zastavilo predhodna vprašanja SEU, kot je to predlagala v pritožbi.

Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.
-------------------------------
¹ Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.
² Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve.
³ Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6. obrazložitve.
⁴ Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.
⁵ Podobno tudi v VSRS Sklepu II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.
⁶ V sodni praksi je že bil sprejet tovrsten razlagalni pristop, kjer je Vrhovno sodišče sodbo SEU opredelilo kot ustrezno pravno podlago za omilitev zakonskih pogojev za sodno varstvo potrošnika po ZIZ. VSRS Sklep II Ips 55/2020, 31. točka obrazložitve.
⁷ Tako tudi delna sodba in sklep VSM I Cp 72/2025 z dne 12. 8. 2025.
⁸ Weingerl, P.: Nekompenzatorna povrnitev škode. Pravni letopis (2002), str. 34 in nasl.
⁹ Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.