UPRS Sodba I U 360/2022

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju toženka) odločila, da se tožniku odvzame državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka), ki preneha z dnem vročitve odločbe (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da posebni stroški niso zaznamovani (3. točka izreka).

Svojo odločitev je oprla na 3. točko 26. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ki določa, da se državljanu Republike Slovenije, ki dejansko živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, lahko odvzame slovensko državljanstvo, če s svojim delom škoduje mednarodnim ali drugim interesom Republike Slovenije. Med taksativno določenimi razlogi je tudi razlog, da je ta oseba pogost storilec kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in prekrškov zoper javni red. Ugotovila je, da ima tožnik sicer prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v Bosni in Hercegovini in ima državljanstvo obeh držav. Na podlagi obvestila Generalne policijske uprave (v nadaljevanju GPU) je ugotovila, da je tožnik obdolžen kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Zaradi istovrstnih kaznivih dejanj je bil že dva krat pravnomočno obsojen. Zoper tožnika je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o odreditvi pripora, a se tožnik sodnemu postopku izogiba, zato je razpisana mednarodna tiralica. Je iskana oseba, vnesen je v Interpolovo bazo podatkov iskanih oseb ter Schengenski informacijski sistem. Toženka meni, da bo tožnik tudi v bodoče izkoriščal dvojno državljanstvo za izogibanje kazenskemu pregonu, zato s svojim delom škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije. Pred izdajo odločbe je s svojimi ugotovitvami seznanila tožnika z dopisom, ki mu ga je poslala na naslov stalnega prebivališča, vendar se tožnik na poziv v predvidenem roku ni odzval.

Odločba organa druge stopnje

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo, iz katere v bistvenem izhaja, da ni pogost storilec kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, da ne izkorišča dvojnega državljanstva in da ni odklonil ničesar, kar mu veleva Ustava Republike Slovenije in zakoni. V pritožbi je poudaril, da je zoper vloženo obtožnico podal ugovor, saj tožilstvo ni izkazalo, da bi storil kaznivo dejanje, in mu zato obtožnica ne more iti v škodo v postopku odvzema državljanstva. Prav tako je izpostavil, da mu je bil poziv za izjasnitev vročen s fikcijo vročitve, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave, ker ni imel možnosti sodelovati v postopku. Nadalje je navajal, da mu ni bila vročena odločba o odvzemu državljanstva, saj je bila ta vročena ženi v poštni nabiralnik.

Drugostopenjski organ izpostavlja, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek in da je bil tožnik dvakrat pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in sicer kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pojasnjuje, da je organ prve stopnje svojo obrazložitev oprl na 3. točko drugega odstavka 26. člena ZDRS in na izpis iz kazenske evidence, o teh podatkih pa organ druge stopnje ne dvomi. Poudarja, da je ocena razlogov za pripor in presoja utemeljenosti obtožnice v domeni sodišča in ne upravnega organa. Vendar mora biti za odreditev pripora podan utemeljeni sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, pri čemer tožnik ni navedel razlogov, zakaj se ni odzval odredbi za pripor. Po oceni toženke slednje kaže na to, da tožnik svojih dolžnosti do države in organov Republike Slovenije s svojimi ravnanji in nespoštovanjem kazenske zakonodaje ne izvaja več in odklanja izpolnitev predpisanih zakonskih dolžnosti, zato je podan tudi razlog po 4. točki drugega odstavka 26. člena ZDRS, tj. če oseba, kljub pozivu pristojnega organa, odkloni izpolnitev z ustavo in zakonom predpisane dolžnosti državljana Republike Slovenije.

Drugostopenjski organ nadalje poudarja, da pravila o vročanju niso bila kršena, ker so bili dokumenti vročeni v skladu z 87. in 96.a členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na naslov stalnega prebivališča tožnika v Kranju. Kljub dejanskemu življenju v tujini, tožnik ni odjavil stalnega prebivališča v Sloveniji. Imel je urejen hišni nabiralnik za prejemanje pošte, zato je bila pošta puščena v hišnem nabiralniku.

Bistvene navedbe strank postopka

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V tožbi zanika, da bi škodoval interesom Republike Slovenije, prav tako ni pogost storilec kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Že sama besedilna razlaga zakona po njegovem mnenju pomeni, da gre za ravnanje v množini, zato en odprt postopek za eno kaznivo dejanje, za katerega ni pravnomočno obsojen, ne more ustrezati tej definiciji. Meni, da obtožnica ne vsebuje konkretnih dokazov, ki bi podprli očitke tožilstva, prav tako niso konkretizirana izvršitvena dejanja in poudarja, da mora toženka spoštovati domnevo nedolžnosti. Tožnik se ne strinja s stališčem toženke, da izkorišča dvojno državljanstvo za izmikanje slovenskim organom pregona ter izpostavlja, da je zastaralni rok za očitano kaznivo dejanje 30 let in je torej nesmiselno trditi, da se bo skrival toliko časa. Poudarja, da ni odklonil ničesar, kar predpisujeta Ustava ali zakon.

Iz tožbenih navedb še izhaja, da o pritožbi zoper izpodbijanih sklep ne more odločati Ministrstvo za notranje zadeve, ker je predlog za odvzem državljanstva podala GPU, ki je del istega ministrstva. Tožnik nadalje navaja, da je drugostopenjski organ dopolnil neobrazloženo odločbo toženke, čemur pa pritožbeni postopek ni namenjen. Trdi, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, s čemer je bilo poseženo v njegovo pravico do izjave. Poziv za izjasnitev je bil namreč vročen s fikcijo vročitve, kar predstavlja bistveno kršitev pravil ZUP po 2. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ravnanje prvostopenjskega organa pa je tudi v nasprotju s 146. členom ZUP. V dokaz svojih trditev predlaga zaslišanje žene A. A. ter vpogled v odločbo organa prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo nastalih stroškov postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev odločbe organa druge stopnje in pojasnjuje, da je v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP¹ drugostopenjski organ zgolj dopolnil obrazložitev. Nadalje poudarja, da je predlog sicer podala GPU, a gre za dislocirano enoto toženke. Področje pridobitve in prenehanja državljanstva v skladu s 34. členom Zakona o državni upravi sodi v delovno področje Ministrstva za notranje zadeve, zato je bil drugostopenjski organ pristojen odločati o tožbi.

Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še poudaril, da je v upravnem sporu treba presojati utemeljenost tožbe v okviru razlogov izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ pa bi mu moral, če je ravnal po 248. členu ZUP, pred dopolnitvijo razlogov omogočiti pravico do izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Meni tudi, da je o pritožbi odločil isti organ, ki je podal predlog za odvzem državljanstva, ločenost enot pa ne prispeva k nepristranski obravnavi.

Glavna obravnava in dokazni postopek

Sodišče je v zadevi 10. 6. 2026 opravilo glavno obravnavo, ki se je tožnik, čeprav pravilno vabljen, ni udeležil. Njegova pooblaščenka je navedla, da se trenutno nahaja v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BIH), zato je njegovo zaslišanje mogoče le preko videokonference. Na naroku je vztrajala pri dosedanjih navedbah ter izpostavila, da je bil kazenski pregon zoper tožnika v vmesnem času s strani Slovenije odstopljen BIH, kar izkazuje sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV Ks 797/2022 z dne 21. 3. 2024. Poudarila je, da posledično v Sloveniji zoper njega ni odprtega kazenskega postopka, o čemer predlaga njegovo zaslišanje. V spis je predložila tudi drugo pripravljalno vlogo s sodbo italijanskega kasacijskega sodišča, ki se je ukvarjalo z vprašanjem procesne uporabnosti podatkov B.. Ker zakonitost slednjih ni samoumevna, meni, da se upravni organi pri odvzemu državljanstva ne morejo nekritično opreti na odprt kazenski postopek, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. V danem primeru o njem niti ne bo več odločalo slovensko sodišče, kar izkazuje s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani. V imenu tožnika je pojasnila, da tovrstnih dokaznih predlogov ni bilo moč predložiti pred izdajo izpodbijanega sklepa, saj so nastali kasneje. Na poziv sodišča je tudi dodatno substancirala dokazni predlog za zaslišanje pričeA. A. in poudarila, da je slednja predlagana za dokazovanje trditev o načinu prejema izpodbijane odločbe.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa, ki sta prilogi tožbe (priloga A2 in A3), sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi IV Ks 797/2022 z dne 21. 3. 2024 (priloga A5) in odločbo italijanskega kasacijskega sodišča s prevodom (priloga A6). Vpogledalo je tudi vse listine v upravnem spisu zadeve, pri čemer jih je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Sodišče pa ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju tožnika. Slednji na narok, čeprav pravilno vabljen, ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Tudi sicer je bilo njegovo zaslišanje predlagano šele na naroku (in ne v tožbi), pa še to z namenom dokazovanja trditve, da zoper njega v Sloveniji ne teče več kazenski postopek, saj je bila zadeva odstopljena v kazenski pregon in sojenje pristojnim organom Bosne in Hercegovine, kar pa med strankama ni sporno in dodatnega dokazovanja ne potrebuje (257. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)

Sodišče nadalje ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče A. A., saj dejstvo, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena na podlagi fikcije vročitve med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu.

Presoja sodišča

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v odgovor na tožbene navedbe pa podaja naslednjo obrazložitev.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je pri tožniku izpolnjen pogoj za odvzem slovenskega državljanstva.

Državljanstvo pomeni pravno razmerje med posameznikom in državo, v kateri živi. Pravni red veže na državljanstvo pomemben del človekovih pravic. Za državljanstvo, s katerim se opredeljuje status posameznika v razmerju do države, je glede na njegovo naravo načeloma značilna trajnost.² V skladu z 12. členom Ustave RS državljanstvo Slovenije ureja zakon, ki med drugim določa tudi pogoje za prenehanje državljanstva z odvzemom. Gre za obrambni mehanizem države pred posamezniki, ki zlorabljajo status državljana za dejavnosti, ki ogrožajo varnost ali mednarodni ugled Slovenije, hkrati pa so zaradi bivanja v tujini in posedovanja drugega državljanstva v manjši meri odvisni od slovenske državljanske skupnosti.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) tako v prvem odstavku 26. člena določa, da se državljanu Republike Slovenije, ki dejansko živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, lahko odvzame državljanstvo Republike Slovenije, če s svojim delom škoduje mednarodnim ali drugim interesom Republike Slovenije. Za delo, s katerim se škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije, se v skladu z drugim odstavkom istega člena med drugim šteje, če je oseba pogosti storilec kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in prekrškov zoper javni red (3. točka) ali, če oseba kljub pozivu pristojnega organa odkloni izpolnitev z ustavo in zakonom predpisane dolžnosti državljana Republike Slovenije (4. točka).

Že iz same zakonske določbe izhaja, da se državljanstvo lahko odvzame, če je poleg pogojev, določenih v prvem odstavku 26. člena ZDRS, izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku istega člena.³ Tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da ima državljanstvo Republike Slovenije in BIH ter da prebiva v tujini. Tovrstna dejstva se posledično v skladu z drugim odstavkom 214. členom Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, štejejo za priznana. S tem je izpolnjen primarni pogoj za odvzem državljanstva.

Izpodbijani sklep se v zvezi z drugim pogojem sklicuje na 3. točko drugega odstavka 26. člena ZDRS. Toženka (prvostopenjski organ) svojo odločitev utemeljuje na dejstvu, da je bil tožnik glede na izpisek iz kazenske evidence zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že dvakrat pravnomočno obsojen, in sicer za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Tudi slednjemu tožnik argumentirano ne nasprotuje. Navaja zgolj, da en odprt kazenski postopek še ne pomeni, da je pogost storilec kaznivih dejanj. Pri tem spregleda, da se je toženka pri svoji odločitvi oprla na ugotovitev, da je specialni povratnik, saj je bil že pravnomočno obsojen za dve istovrstni kaznivi dejanji. Posledično sodišče v celoti sprejema zaključek toženke, da je pogost storilec kaznivih dejanj. V skladu s kazensko zakonodajo se namreč za povratnika šteje nekdo, ki kaznivo dejanje ponovi več kot enkrat. V skladu s četrtim odstavkom 49. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) se to npr. upošteva pri odmeri kazni, saj je le ta lahko višja pri storilcu, ki je že storil (vsaj) eno kaznivo dejanje⁴. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika pogostost definira kot nekaj, kar se večkrat, torej več kot enkrat ponovi. Toženka je tako utemeljeno zaključila, da je citirani pogoj, določen v 3. točki drugega odstavka 26. člena ZDRS, podan.

Za odločitev v predmetni zadevi tako ni bistvena dodatna ugotovitev, da zoper tožnika teče še en kazenski postopek, ki ni pravnomočno končan. Toženka namreč svoje odločitve ni utemeljila (zgolj) na tej okoliščini. Vsekakor pa je navedeno dejstvo, ki mu tožnik ne nasprotuje, pomemben indic za zaključek, da tožnik s svojim ravnanjem škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije. Nenazadnje se je, navkljub dejstvu, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe zoper njega izdan sklep o priporu, nahajal v tujini in se slovenskim organom pregona ni želel predati, zato je bila zoper njega glede na ugotovitve toženke razpisana mednarodna tiralica.

Drži sicer, da je organ druge stopnje navedeno odločitev dopolnil z utemeljitvijo pogoja po 4. točki, kar pa na samo odločitev ne vpliva, saj za odvzem državljanstva poleg prvega pogoja zadošča zgolj eden od pogojev, določenih v drugem odstavku 26. člena ZDRS. S tem v zvezi tožnik tudi sicer neutemeljeno zatrjuje, da pritožbeni postopek ni namenjen dopolnitvi obrazložitve odločbe organa prve stopnje. Če namreč lahko organ druge stopnje v skladu z tretjim odstavkom 248. člena ZUP⁵ popravi napačno obrazložitev organa prve stopnje, lahko toliko bolj dopolni pravilne razloge. V zvezi s tem tudi ni podana očitana kršitev pravice do izjave. Tožnik se je namreč na dopolnjeno obrazložitev imel možnost izjaviti tako v tožbi, kot tudi na naroku, s čimer je sodišče v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 odpravilo tovrstno nezakonitost v postopku upravnega organa.

Iz tožbenih navedb še izhaja, da o pritožbi zoper izpodbijanih sklep ne more odločati Ministrstvo za notranje zadeve, ker je predlog za odvzem državljanstva podala GPU, ki je del istega ministrstva. Tudi tovrstni tožbeni očitek ni utemeljen. V skladu s četrtim odstavkom 27. člena in tretjim odstavkom 27.a člena ZDRS o prenehanju državljanstva z odvzemom odloča upravna enota, na območju katere ima oseba prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Uvedba postopka za odvzem državljanstva ni vezana na zahtevo stranke, temveč gre za postopek, ki se v skladu s 126. členom ZUP začne po uradni dolžnosti, in sicer zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju mednarodnih ali drugih interesov Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da upravna enota v okviru svojih pooblastil samostojno presoja, ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti ali ne.

Za izvedbo postopka v konkretni zadevi tako toženka ni potrebovala zahteve oziroma predloga GPU, ki je sicer kot organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve dolžna in pristojna med drugim zbirati, obdelovati, posredovati in hraniti podatke s področja dela policije ter skrbeti za informiranje pristojnih državnih organov in javnosti o delu policije, o aktualnih varnostnih vprašanjih in varnostnih razmerah (9. in 11. točka prvega odstavka 18. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji, v nadaljevanju ZDPol). Zgolj zato, ker je GPU organ v sestavi ministrstva, pa še ne pomeni, da ministrstvo za notranje zadeve ne more odločati kot organ druge stopnje. O pritožbi zoper odločbo upravne enote v skladu s prvim odstavkom 231. člena ZUP, ki je veljal v času izdaje odločbe, namreč odloča stvarno pristojno ministrstvo. V skladu z 52. členom Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) o pritožbi zoper odločbo ali drug posamični akt, ki ga je v upravnih stvareh na prvi stopnji izdala upravna enota, odloča ministrstvo, pristojno za določeno upravno področje. Za opravljanje nalog na področjih javne varnosti in policije, upravnih notranjih zadev (kamor sodi tudi državljanstvo) in migracij je pristojno ministrstvo za notranje zadeve (34. člen ZDU-1), ki je v obravnavani zadevi zato pristojni organ druge stopnje.

Tožnik nadalje zatrjuje, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku. V zvezi s tovrstnim tožbenim očitkom velja poudariti, da se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZDRS odločba o odvzemu državljanstva Republike Slovenije lahko izjemoma izda brez udeležbe stranke v postopku. Kljub temu je toženka ravnala v skladu z 9. členom ZUP in tožniku pred izdajo odločbe dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za njeno izdajo.⁶ Tožnik v tožbi priznava, da mu je bil tovrstni pisni poziv vročen na podlagi fikcije vročitve. Posledično ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da s pozivom ni bil seznanjen. Fikcija je namreč dejstvo, za katerega se ve, da ni resnično, vendar ga pravo določa kot resnično.

Sodišče se je z vpogledom v upravni spis lahko prepričalo, da je toženka pisni poziv na izjasnitev vročala v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe. Le-ta je določal, da se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Toženka je poziv na izjasnitev v skladu s 96.a členom ZUP⁷ vročala na naslov tožnikovega stalnega prebivališča, ki je hkrati tudi naslov za vročanje⁸. Ker se vročitev zaradi odsotnosti tožnika ni mogla izvesti na način, da mu bi bilo pisanje neposredno izročeno, je bilo v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP v njegovem hišnem nabiralniku puščeno sporočilo o tem, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh. Slednje izhaja iz vročilnice, ki je del upravnega spisa. Gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, je v obravnavanem primeru na tožniku. Ta mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, ki ob obravnavi tožbe vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve, čemur tožnik s pavšalno navedbo, da pisanja ni dobil, ni zadostil. Vročitev je tako pravilno veljala za opravljeno s potekom roka petnajstih dni, ki ga je imel tožnik za prevzem.

Na podlagi navedenega je tožnikov očitek, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, neutemeljen. Prav tako se tožnik ne more sklicevati na dejstvo, da se z vsebino izpodbijane odločbe ni seznanil, saj je bila tudi ta glede na vročilnico v upravnem spisu vročena na podlagi fikcije vročitve. Tudi sicer je zoper navedeno odločbo pravočasno vložil pritožbo, kar pomeni, da se je z njo nedvomno seznanil.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnik v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.
-------------------------------
¹ Ta se glasi: Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.
² Primerjaj Šturm, L. in ostali, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 164 do 165.
³ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča U 792/92 z dne 17. 1. 2008 (peti odstavek obrazložitve).
⁴ Kazenska zakonodaja na več mestih izrecno ločuje med enkratnim dejanjem in ponavljanjem. Drugi odstavek 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tako na primer določa kaznivost za tistega, ki "enkrat ali večkrat" ne prijavi pridobljenega dohodka. Iz tega besedila jasno izhaja, da "večkrat" predstavlja vse primere, ki sledijo prvi opustitvi dolžnosti.
⁵ Tretji odstavek 248. člena ZUP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, se glasi: Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.
⁶ Da je takšno postopanje navkljub drugačni možnosti, ki jo predvideva ZDRS, priporočljivo, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi U 792/92 z dne 17. 1. 2008 (predzadnji odstavek).
⁷ Organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslov za vročanje.
⁸ Prvi odstavek 26. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1).