VSMB Sklep II Cp 419/2026

Pritožbi se delno ugodi, odločba sodišča prve stopnje se v IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (II. točki izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (v nadaljevanju: sodno odločbo) dopustilo spremembi tožbe z dne 3. 9. 2024 in 9. 12. 2024 (I. točka izreka), ni dopustilo delnega umika tožbe z dne 3. 9. 2024 (II. točka izreka), postopek ustavilo v delu, v katerem tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik) zahteva ugotovitev, da je upravičena do nagrade za opravljeno delo izvršitelja oporoke v višini 28.527,22 kanadskih dolarjev (v nadaljevanju CAD) ter plačilo zneska 1.235,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), zavrglo tožbo tožnika, s katero je od toženca zahteval plačilo 28.527,22 CAD in stroške postopka (IV. točka izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženec) za plačilo 4.853,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) ter odločilo, da mora tožnik tožencu povrniti stroške postopka (VI. točka izreka), o višini katerih bo izdan posebni sklep po pravnomočnosti sodne odločbe (VII. točka izreka).

Zoper II., IV., V., VI. in smiselno tudi VII. točko izreka¹ navedene sodne odločbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).² Graja, da je odločitev sodišča, da se delni umik tožbe z dne 3. 9. 2024 ne dopusti, neobrazložena in napačna, saj je toženec z delnim umikom tožbe za znesek 1.235,25 EUR soglašal v svoji vlogi z dne 16. 1. 2025. Nasprotuje odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe iz razloga, ker sta stranki o predmetu tožbenega zahtevka že sklenili dedni dogovor. Meni, da v dednem dogovoru pod pojmom "stroški" ni bila zajeta tudi nagrada za izvršitelja oporoke, sodišče prve stopnje pa je zmotno presojalo voljo strank ob sklepanju dednega dogovora, pri čemer se sklicuje na korespondenco med strankama. V kolikor bi bila v znesku 30.600,00 CAD zajeta tudi nagrada, bi bilo to v dednem dogovoru izrecno zapisano. Navaja, da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje dejansko izvedlo. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po pridobitvi podatkov glede oprostitve plačila davkov v Kanadi. Tožnik je izkazal poseben trud in skrb, da je tožencu prihranil plačilo zneska 142.000,00 CAD iz naslova davkov, kar bi bilo treba ustrezno ovrednotiti. Graja ravnanje zapuščinskega sodišča v zadevi I D 1851/2012. Izpostavlja, da je sodišče pri matematičnem izračunu v 38. točki obrazložitve izpodbijane odločbe naredilo računsko napako. Seštevek zneskov 250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD, 26.275,05 EUR in 28.247,85 CAD ni 309.009,03 CAD, temveč 349.359,03 CAD. Sodišče prve stopnje je na podlagi napačnega izračuna prišlo do zaključka, da bi tožniku ostal znesek 45.935,50 CAD, čeprav pravilni izračun pokaže, da je rezultat -16.471,05 CAD, to je negativno stanje v škodo tožnika. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnik (nekaterih) materialnih stroškov ni izkazal in je stroške priznalo le selektivno. Zaradi dogovora o fiksni višini materialnih stroškov v znesku 30.600,00 CAD tožnik ni imel obveznosti dokazovati, v kakšni višini so stroški dejansko nastali. Ne glede na to je tožnik predložil tudi dokazila o nastalih stroških, toženec pa trditev tožnika o nastalih stroških substancirano, po predloženih računih, niti ni prerekal. Nastali stroški tožnika so bili po večletnem delu celo višji od zneska 30.600,00 CAD. Glede plačila zneska 4.853,95 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti po nasprotni tožbi tožnik navaja, da ni bil v zamudi s plačilom zneska 28.527,22 CAD. Tožnik je denarna sredstva v višini uveljavljane nagrade zadržal upravičeno, saj je bil prepričan, da mu nagrada pripada. Citira in razlaga določbe oporoke, iz katerih naj bi izhajalo, da je oporočitelj izključil zamudo izvršitelja oporoke, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Izpostavlja, da bi bilo treba vprašanje zamude presojati po kanadskem pravu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo v II., IV., V. in VI. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodne odločbe. Priglaša stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede delnega umika tožbe z dne 3. 9. 2024

Sodišče prve stopnje z II. točko izreka izpodbijane odločbe ni dopustilo delnega umika tožbe z dne 3. 9. 2024 (II. točka izreka). Tožnik v pritožbi navaja, da je ta odločitev neobrazložena. To ne drži. Sodišče prve stopnje je razloge o tem podalo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, sodišče druge stopnje pa jih povzema kot pravilne.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v delu, ki je zajet z delnim umikom tožbe z dne 3. 9. 2024, postopek ustaviti. V tej zvezi navaja, da toženec z delnim umikom tožbe za znesek 1.235,25 EUR soglašal v svoji vlogi z dne 16. 1. 2025. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik spregledal, da je sodišče prve stopnje v tem delu delnemu umiku tožbe sledilo in postopek že ustavilo za znesek 1.235,25 EUR, kot je razvidno iz III. točke izreka izpodbijane sodne odločbe. Pri (delnem) umiku tožbe z dne 3. 9. 2024 (ugotovitev upravičenosti do nagrade in plačilo 19.113,09 EUR) in (delnem) umiku tožbe z dne 16. 1. 2025 (plačilo zneska 1.235,25 EUR) gre za dva delna umika tožbe, pri čemer je toženec prvemu umiku tožbe nasprotoval, v drugega pa je privolil. Sodišče prve stopnje je zato v skladu s 188. členom ZPP pravilno postopek ustavilo le v delu, ki se nanaša na plačilo 1.235,25 EUR, delnega umika tožbe z dne 3. 9. 2024 pa ni dopustilo (II. točka izreka izpodbijane sodne odločbe).

Glede zavrženja tožbe

Sodišče prve stopnje je s IV. točko izreka izpodbijane odločbe zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je od toženca uveljavljal plačilo 28.527,22 CAD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2023 dalje in stroške postopka. Sodišče druge stopnje že na tem mestu opozarja, da odločitev o stroških postopka ne more biti predmet zavrženja, saj je treba o stroški postopka meritorno odločiti, četudi sodišče tožbo zavrže. Zato je v tem delu prvostopenjska odločitev materialnopravno napačna.

Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrženje tožbe je bil, da sta o navedenem znesku stranki že sklenili sodno poravnavo, zato na podlagi 308. člena ZPP ponovno odločanje o tem zahtevku ni dopustno (54. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje meni, da pogoji za zavrženje tožbe v obravnavani zadevi niso podani, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pregled zadeve pokaže, da tožnik kot izvršitelj oporoke oporočitelja A. A. od toženca kot njegovega dediča vtožuje nagrado za izvršitev oporoke. Oporoka je bila sestavljena v Kanadi pred kanadskim notarjem v angleškem jeziku in se sklicuje na kanadsko pravo. Zapustnik in tožnik sta (tudi) kanadska državljana in sta imela v času sestave oporoke bivališče v Kanadi, kjer se je nahajal velik del zapuščine (denarna sredstva). Tožnik in toženec sta pred slovenskim zapuščinskim sodiščem dne 10. 7. 2014 sklenila dedni sporazum (v skladu z ustaljeno sodno prakso je dedni sporazum po svoji pravni naravi sodna poravnava).³ Z njim se je tožnik zavezal izvršiti oporoko tako, da iz denarnih sredstev, ki se nahajajo na bančnih računih zapustnika v Kanadi, izplača sedmim volilojemnikom po pokojnem A. A. posamezne denarne zneske v skupni vrednosti 65.000,00 CAD ter šestim volilojemnikom po pokojni B. B. posamezne denarne zneske v skupni vrednosti 120.000,00 CAD (skupno 185.000,00 CAD), poravna vse odmerjene davke in pristojbine, ki so povezane z zapuščino denarnih sredstev v Kanadi, ter tožencu (dediču) za to predloži račune, nato pa po plačilu vseh volil, davkov in pristojbin, preostali znesek nakaže na račun toženca. Toženec je ob tem tožniku priznal stroške v višini 30.600,00 CAD, saj se besedilo sodne poravnave v tem delu glasi: "Dedič C. C. priznava izvršitelju oporoke njegove stroške v višini 30.600,00 CAD."

Pritožbeno sporno je ali sodna poravnava z dne 10. 7. 2014, sklenjena pred slovenskim sodiščem, zajema tudi dogovor o nagradi tožnika kot izvršitelja oporoke oziroma ali je v znesku stroškov v višini 30.600,00 CAD zajeta tudi nagrada tožnika. Sodišče prve stopnje se je s tem strinjalo in tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu,⁴ to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori).⁵ To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe. V obravnavani zadevi je bila sodna poravnava sklenjena pred slovenskim (zapuščinskim) sodiščem, toženec pa je v obravnavani pravdni zadevi, v kateri tožnik vtožuje nagrado za izvršitev oporoke, pred slovenskim pravdnim sodiščem ugovarjal, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava (res transacta). Toženec je torej zatrjeval obstoj negativne procesne predpostavke iz prvega odstavka 274. člena ZPP in 308. člena ZPP,⁶ kar pomeni, da je treba za presojo ugovora res transacta uporabiti slovensko procesno pravo, to je določbe ZPP.

Utemeljena je sicer pritožbena graja, da odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je podana negativna procesna predpostavka res transacta, in posledičnem zavrženju tožbe, napačna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožba, temveč iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovi pritožbeni graji, da se je sodišču prve stopnje v 38. točki obrazložitve primerila računska napaka, ker vsota zneskov 250.000,00 CAD, 44.836,13 CAD, 26.275,05 EUR in 28.247,85 CAD ni 309.009,03 CAD, temveč 349.359,03 CAD, zato je prišlo do napačnega zaključka, da bi tožniku po izplačilu volilojeminikov, davkov in stroškov ostal znesek 29.369,42 CAD oziroma 45.935,50 CAD (kar je po mnenju sodišča prve stopnje bistveno presegalo 5 % nagrado izvršitelju zapuščine, kot je predvidena v kanadskem pravu).⁷ Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s pritožbenim očitkom, da je nepravilen prvostopenjski zaključek v 40. točki obrazložitve, da "7.000,00 EUR ni tako nizka nagrada, da bi bilo nerealno, da bi bila predmet dogovora v sodni poravnavi", saj 7.000,00 EUR ni enako 7.000,00 CAD, kolikor je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve ocenilo, da bi tožniku ostalo na račun nagrade za opravljanje nalog izvršitelja oporoke, ker pariteta med EUR in CAD ni 1:1 (kot je razbrati tako iz 3 in 10. točke obrazložitve). Vendar, kot rečeno, to ni nosilni razlog tega sklepa.

Sodišče prve stopnje je v 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe navedlo, da ima dedni sporazum naravo sodne poravnave, sodna poravnava pa je, če je nejasna, lahko podvržena pravilom o razlagi spornih določil pogodbe iz 82. člen OZ.⁸ Za razlago sporne določbe sodne poravnave je nato uporabilo namensko razlago (drugi odstavek 82. člena OZ) in na podlagi dejanskih ugotovitev tako po varianti 1 (37. in 38 točka obrazložitve) kakor tudi po varianti 2 (39. do 54. točka obrazložitve) prišlo do zaključka, da je bila nagrada za tožnikovo delo izvršitelja oporoke že zajeta v sodni poravnavi, ki sta jo pravdni stranki pred tem sklenili v zapuščinskem postopku, pri čemer se je med drugim sklicevalo na tožnikovo konfuzno⁹ izpoved (43. točka obrazložitve).

Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.¹⁰

Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.¹¹

Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.¹² Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi.¹³ Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji¹⁴ in sodni praksi¹⁵ ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).

Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano.¹⁶ Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.¹⁷

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za razlago sodne poravnave z dne 10. 7. 2014 ni uporabilo jezikovne razlage, temveč namensko. Takšno materialnopravno naziranje je glede na stališča iz sklepa II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zmotno. Sporno sodno poravnavo bi bilo treba razlagati zgolj z jezikovno razlago iz prvega odstavka 82. člena OZ. Jezikovna razlaga besedila sodne poravnave, ki se glasi, da "dedič C. C. priznava izvršitelju oporoke njegove stroške v višini 30.600,00 CAD", pa vodi do zaključka, da sklenjena sodna poravnava zajema le stroške izvršitelja oporoke, ne pa tudi nagrade za njegov trud, kar pomeni, da nagrada izvršitelja oporoke ni zajeta z objektivnimi mejami pravnomočnosti sodne poravnave. Zato obravnavana tožba, s katero tožnik kot izvršitelj oporoke vtožuje nagrado od dediča (toženca), ni nedopustna. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe je torej napačna.

Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi

Toženec s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi vtožuje plačilo 4.853,95 EUR, kar predstavlja znesek kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od zneska "28.527,22 CAD oziroma 17.877,84 EUR" od 3. 6. 2022 do 28. 11. 2024. Od tega kapitaliziranega zneska še zahteva zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodilo (V. točka izreka). Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da je bil izvršitelj oporoke (toženec po nasprotni tožbi) na podlagi 378. člena OZ v zamudi z izplačilom preostanka zapuščine dediču (tožniku po nasprotni tožbi) že od 15. 1. 2020, ko ga je slednji pozval k izplačilu, zamudne obresti pa mu je priznalo za obdobje od 3.6.2022 do 28.11.2024, kot je zahteval dedič, in sicer od zneska 17.877,84 EUR, kot je izhajalo iz sklepa o izvršbi I 124/2020 z dne 16. 12. 2020, prav tako pa je štelo, da izvršitelj oporoke nima pridržne pravice niti na podlagi 261. člena OZ niti na podlagi 780. člena OZ, ker je svojo nagrado za izvršitev oporoke že dobil poplačano v okviru sodne poravnave z dedičem (55. do 58. točka obrazložitve).

Sodba torej ima razloge, na katere na katere je sodišče oprlo svojo odločitev in se torej miselni tok sodišča prve stopnje da preizkusiti, kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, zato pritožbeno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, pritožbene navedbe, ki izpostavljajo potrebo po uporabi kanadskega prava in o uporabi določb oporoke, pa predstavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga bo sodišče druge stopnje obravnavalo v nadaljevanju.

Bistvo pritožbene graje je, da zamuda izvršitelja oporoke z izplačilom preostanka zapuščine dediču ni nastopila. Glede na zaključke sodišča druge stopnje v tem sklepu, da sodna poravnava med strankama ni zajemala nagrade tožniku kot izvršitelju oporoke, so že iz tega razloga zmotni nasprotni zaključki sodišča prve stopnje iz 58. točke obrazložitve, da tožnik kot izvršitelj oporoke ni imel pridržne pravice, ker pravice do nagrade, ki je bila zajeta s sodno poravnavo, več ni imel.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje vprašanja zamude izvršitelja oporoke ne bi smelo presojati ob uporabi slovenskega materialnega prava, temveč ob uporabi kanadskega prava, upoštevaje pri tem tudi določila same oporoke. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodni odločbi zavzelo stališče (18. do 22. točka obrazložitve), da je razmerje med izvršiteljem oporoke in oporočiteljem mandatno razmerje in da določila ZMZPP glede presoje tega razmerja odkazujejo na uporabo kanadskega materialnega prava (slednjemu sodišče druge stopnje pritrjuje). Zato bi tudi vprašanje, ali je izvršitelj oporoke prišel v zamudo (kakor tudi vsa ostala s tem povezana vprašanja: zastaranje, pridržna pravica, posledice zamude, višine obrestne mere zamudnih obresti), moralo presojati ob uporabi kanadskega prava, ne pa ob uporabi slovenskega prava. Sodišče prve stopnje je torej zaradi napačnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, ali je izvršitelj oporoke prišel v zamudo.

Odločitev pritožbenega sodišča

V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je pritožbi ugodilo, sodno odločbo sodišča prve stopnje v IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje glede na naravo stvari ne sme samo odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj pravega sojenja glede odločanja o tožbenem zahtevku na prvi stopnji sploh ni bilo (tožba je bila zavržena), zaradi česar ne more na pritožbeni stopnji prvič ugotavljati celotnega sklopa dejstev, od katerih je po kanadskem pravu odvisna odmera nagrade izvršitelju oporoke, kakor tudi ne pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali je bil izvršitelj oporoke v zamudi s predajo zapuščine dediču. Če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji (za tak primer gre v obravnavani zadevi), bi nesorazmerno poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja (25. člen Ustave RS). Odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa je v celoti odvisna od ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev po kanadskem pravu, ki ji sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato je bilo treba razveljaviti tako odločitev o tožbi kot o nasprotni tožbi. Razveljavitev odločitev o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka (VI. in VII. izreka izpodbijane odločbe).

Razveljavitev sodne odločbe po presoji sodišča druge stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP), ker je bila tožba vložena pred tremi leti, iz podatkov spisa pa ne izhaja nobena okoliščina, ki bi narekovala potrebno po nujnosti takojšnje odločitve. Posledično je bila razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev v nov postopek potrebna.

Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe odločbe iz zgoraj navedenih razlogov se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih razlogov (npr. da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje dejansko izvedlo, da je neupravičeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po pridobitvi podatkov glede oprostitve plačila davkov v Kanadi, da iz oporoke izhaja izključitev odgovornosti izvršitelja oporoke za izgube). Na te pritožbene navedbe bo v novem sojenju pozorno sodišče prve stopnje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje skladno s 362. členom ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu, pri čemer bo zlasti dopolnilo dejansko stanje z ugotovitvami, na podlagi katerih bo mogoče odmeriti nagrado tožniku kot izvršitelju oporoke po pravilih kanadskega prava (v razponu do 5 % vrednosti zapuščine, kot je razvidno iz 28. točke obrazložitve) in presoditi, ali je bil izvršitelj oporoke v zamudi.¹⁸ Na podlagi materialnopravnih naziranj pritožbenega sodišča bo zato dopolnilo dejansko stanje tako, da bo ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bo mogoče vsebinsko odločiti o nagradi tožnika za izvršitev oporoke in njeni višini, zlasti dejstva o celotnem obsegu zapuščine, obsegu in zahtevnosti opravljenih nalog tožnika, času, ki je bil za njihovo opravo potreben, vloženem trudu oziroma prikazanih spretnostih in sposobnostih tožnika ter končnem rezultatu njegovega dela (kar so glede na 28. točko obrazložitve izpodbijane odločitve pravnorelevantne okoliščine po kanadskem pravu za odmero nagrade izvršitelju oporoke). Nadalje bo dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, dopolnilo tako, da bo upoštevaje kanadsko pravo ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bo mogoče presoditi, ali je bil tožnik s plačilom denarnega zneska v zamudi in kakšna je obrestna mera zamudnih obresti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).
-------------------------------
¹ Odločitev pod VII. točko izreka je namreč neločljivo povezana z odločitvijo pod VI. točko izreka.
² Tožnik je vložil dve pritožbi, pri čemer s prvo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tožbi, z drugo pa odločitev sodišča o nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče je omenjeni pritožbi obravnavalo po vsebini kot eno pritožbo.
³ Glej A. Ekart v Čujovič, Kraljič (ur), Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor 2025, str. 801 s sklici na sodno prakso.
⁴ Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 18. do 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe upoštevaje naslednje navezne okoliščine: da je bil zapustnik tudi kanadski državljan, da je bila oporoka sestavljena v Kanadi pred kanadskim notarjem v angleškem jeziku in se sklicuje na kanadsko pravo, zapustnik in tožnik sta (tudi) kanadska državljana in sta imela v času sestave oporoke bivališče v Kanadi, kjer se je nahajal velik del zapuščine (denarna sredstva.
⁵ Načelo lex fori regit processum je klasično načelo mednarodnega zasebnega prava (R. Knez v Repas, Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo EU, Uradni list, Ljubljana 2028, str. 616), ki je med drugim zapisano v tretjem odstavku 1. člena Uredb Rim I in Rim II (Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), UL L 177, 4.7.2008, str. 6-16; Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II ), UL L 199, 31.7.2007, str. 40-49). Utrjeno je tudi v sodni praksi slovenskih sodišč (USRS sklep Up-530/05 z dne 31. 1. 2007, VSRS sodba II Ips 772/2006 z dne 27. 11. 2008, VSRS sodba III Ips 125/2007 z dne 22. 09. 2009, VSRS sodba III Ips 86/2011 z dne 19. 11. 2013). Tako je na primer Vrhovno sodišče pojasnilo (VSRS sodba III Ips 125/2007 z dne 22. 09. 2009), da sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo v sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon pa samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (sposobnost strank v postopku).
⁶ V skladu z navedeno določbo mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava; če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo.
⁷ Vrednost zapuščine v Kanadi je znašala 570.544,53 EUR (37. točka obrazložitve).
⁸ Navedena določba se glasi(1) Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.(2) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
⁹ V tej zvezi je za pritrditi pritožbi, da v zvezi s konfuznostjo izpovedbe ni nezanemarljiva tožnikova starost ob zaslišanju (90 let), pri čemer je šlo za stroške, ki sicer izhajajo iz listinskih dokazov.
¹⁰ VSRS sklep II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
¹¹ V skladu s stališči sodne prakse je v primeru bistveno enakih položajev, ki imajo skupni vrednotni temelj, mogoče odločati po analogiji in se nasloniti na stališča precedensih, ki urejajo bistveno enake položaje (glej npr. VSRS sodba in sklep II Ips 46/2023 z dne 06. 12. 2023).
¹² Primerjaj odločbo USRS U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 in tam citirano ustavnosodno prakso.
¹³ Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1980, str. 38; V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63, T. Ivanc, V. Rijavec, A. Ekart in T. Keresteš v V. Rijavec, D. Orož, A. Ekart (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s komentarjem. Splošni del (1. do 76. člen), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 36, 108, 208, 387, 409.
¹⁴ N. Betetto, A. Galič v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 43.
¹⁵ Npr. VSRS sodba III Ips 23/2022 z dne 2. 12. 2023.
¹⁶ VSRS sklep II Ips 36/2024 z dne 20.11.2024, VSRS sklep II Ips 33/2024 z dne 02.10.2024.
¹⁷ VSRS sklep II Ips 55/2025 z dne 07.01.2026, VSRS sklep II Ips 33/2024 z dne 02.10.2024, VSRS sklep II Ips 56/2022 z dne 19.04.2023;Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1980, str. 38; V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63, T. Ivanc, V. Rijavec, A. Ekart in T. Keresteš v V. Rijavec, D. Orož, A. Ekart (ur.), Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s komentarjem. Splošni del (1. do 76. člen), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 36, 108, 208, 387, 409.
¹⁸ Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravna stališča sodišča druge stopnje, je pa vezano na napotke pritožbenega sodišča po 362. členu ZPP. Smisel in namen te določbe je v tem, da četudi sodišče prve stopnje vztraja pri svojih prvotnih materialnopravnih izhodiščih, mora pritožbenemu sodišču z dopolnitvijo dejanskega stanja (tj. z ugotovitvijo vseh tistih dejstev, ki so po materialnopravnem stališču pritožbenega sodišča odločilna) ustvariti pogoje, da lahko sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju spremeni prvostopenjsko sodbo po določbi 5. alineje 358. člena ZPP, s čemer se izognemo ponavljajočim razveljavitvam na drugi stopnji (J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, Uradni list RS, GV Založba, 2009, str. 500).