VSMB Sklep II Kp 62748/2024

Pritožba zagovornika st. ml. A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je sedaj že polnoletni A. A. , obravnavani kot starejša mladoletnica (v nadaljevanju mladoletnica) po 78. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, in sicer ob ugotovitvi, da je storila kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na temelju drugega odstavka 78. člena KZ je določilo, da sodišče odloči pozneje, kdaj vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva preneha, z omejitvijo, da ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta. O stroških kazensko mladoletniškega postopka je skladno prvemu odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da slednji in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun, medtem ko je oškodovana B. B. in C. C.   s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 19.486,00 EUR napotilo na pravdo. To je bilo storjeno s sklepom I Km 62748/2024 z dne 3. 11. 2025.

Sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zagovornik mladoletnice, kot navaja uvodoma, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in postopek zoper mladoletnico ustavi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma skuša zagovornik v kršitev kazenskega zakona prepričati z opozorilom, da je z uveljavitvijo Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (v nadaljevanju ZNUZJV) kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 prešlo v sfero prekrškovnega prava, zaradi česar bi bilo treba postopek v tem delu ustaviti. Vendar nima prav. Prezre namreč bistveno, in sicer da 13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev. Takšnih pravnih in dejanskih zaključkov pa v danem primeru ne gre sprejeti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je mladoletnica kot sostorilka skupaj z drugimi udeleženci po vlomu v stanovanjsko hišo na naslovu 1 lastnikoma B. B. in C. C. povzročila za najmanj 14.900,00 EUR škode. Ob takšni višini povzročenega materialnega oškodovanja, ki občutno presega zakonski prag iz 13. člena ZNUZJV, obravnavano pravno nevzdržno ravnanje ne pomeni prekrška in tudi po novi zakonski ureditvi ostaja kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sklicevanje na uporabo milejšega zakona nima nobene dejanske in pravne podlage. Ker kasnejši zakon za konkretno obravnavano dejanje ni milejši, niso izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 7. člena KZ-1. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 2. člena KZ-1 ter drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj je osnovan na zmotnem izhodišču, da obravnavano dejanje, ki bremeni mladoletnico po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, po veljavni zakonodaji ni več kaznivo. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Zagovornik vztraja, da dejansko stanje glede kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ni bilo pravilno ugotovljeno, ker prvostopenjski zaključki temeljijo izključno na nezanesljivih in medsebojno neskladnih izpovedbah oškodovancev. Prepričati skuša s tezo, da je prijava kaznivega dejanja posledica spora med oškodovancema in najemniki glede izselitve ter neporavnanih obveznosti, zaradi česar naj bi oškodovanca poškodbe in vlom v hišo sama inscenirala, da bi dosegla policijsko posredovanje in izselitev najemnikov. Toda takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s celostno ugotovljenim dejanskim stanjem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor mladoletnice pravilno ter celovito ocenilo, na tej podlagi pa sprejelo zanesljive pravne in dejanske zaključke, s katerimi pa se zagovornik ne strinja. Vendar pritožbeno izpodbijana odločitev temelji na skrbni presoji vsakega posameznega dokaza in njihove medsebojne povezanosti, pri čemer je ponujeno prvostopenjsko razlogovanje življenjsko logično, prepričljivo in izčrpno. Ker se pritožbene navedbe v bistvenem delu prekrivajo z obrambnimi stališči, na katera je v jedru že ustrezno odgovorilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče na zadostne in tehtne razloge v zaobid nepotrebnemu ponavljanju dosledno sklicuje, jih dosledno povzema in le še dodaja naslednje:

Zagovornik predstavi tezo, da sta oškodovanca poškodbe na objektu in odtujitev inkriminiranih predmetov zgolj navidezno prikazala oziroma sama povzročila z namenom doseči policijsko posredovanje ter izselitev najemnikov. Vendar mu v obrambni konstrukciji, ki ne temelji na nobenem izvedenem dokazu, temveč zgolj na sklepanju in ugibanjih, ne gre slediti. Nasprotno je sodišče prve stopnje na podlagi zanesljivega dokaznega gradiva ugotovilo, da (in zakaj) je bila najemnikom odpovedana uporaba nepremičnine in zahtevana njihova izselitev. Prav tako je ponudilo razumne in zanesljive zaključke, da je mladoletnica skupaj z ostalimi družinskimi člani po predaji ključev F. F. C. C. ponovno in (tedaj) protipravno vstopila v hišo, pri čemer so bile na objektu povzročene poškodbe in odtujeni predmeti, kot to izhaja ne le iz izpovedb oškodovancev, temveč tudi iz objektivnih dokazov, zlasti zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in priloženih fotografij.

Pritožbene navedbe, da fotografije ne potrjujejo inkriminiranega vloma, poškodovanja tuje stvari in odtujitve predmetov, niso prepričljive. Oškodovanka B. B. je zanesljivo izpovedala, da je oškodovani C. C. po predaji ključev hišo pregledal in fotografiral, nato pa sta ob ponovnem prihodu ugotovila, da je bilo v hišo vlomljeno, pri čemer je bila notranjost v popolnem razsulu. Podrobno je opisala poškodbe na vratih, oknih, podbojih in zidovih ter določno navedla predmete, ki so bili odtujeni. Njeno izpovedbo je v bistvenih delih potrdil tudi oškodovani C. C. , ki je izrecno izpovedal, da so se vse kasneje odtujene stvari ob pregledu hiše po predaji ključev še nahajale v objektu in da takrat na hiši ni bilo zaznati nobenih poškodb. Njuni izpovedbi sta zato glede odločilnih dejstev skladni, medsebojno dopolnjujoči in podprti z drugimi izvedenimi dokazi.

V pritožbi zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, ko na eni strani v celoti sledi izpovedbi oškodovanca, po kateri je ta ključavnico zamenjal šele po opravljenem ogledu policistov, na drugi strani pa naj bi kot priznanje mladoletnice štelo njen vstop skozi balkonska vrata po tem, ko je bila ključavnica že zamenjana. Obe ugotovitvi po mnenju pritožnika ne moreta hkrati držati, zaradi česar oškodovančevo izpovedbo v delu, ki se nanaša na čas zamenjave ključavnice, označuje za neresnično, prvostopenjskemu sodišču pa smiselno očita selektivno in pristransko vrednotenje dokazov. Nima prav. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v enem delu obrazložitve nekoliko nespretno povzelo časovno zaporedje posameznih dogodkov, vendar iz razlogov izpodbijanega sklepa kot celote jasno izhaja, da trenutek zamenjave ključavnice ni predstavljal odločilnega dejstva, na katerem bi temeljil zaključek o obstoju obravnavanih kaznivih dejanj. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje so, da je oškodovanec po vrnitvi ključev dne 5. 9. 2023 nepremičnino ponovno prevzel v svojo posest, jo pregledal in ugotovil, da je zaklenjena, mladoletnica pa je nato preko balkonskih vrat v hišo vstopila s silo telesa, brez njegove vednosti in soglasja (ter tako omogočila vstop v notranjost tudi D. D. , F. F. in E. E. ). V tem oziru ni merodajno, ali je bila ključavnica zamenjana šele po ogledu policistov, kot je izpovedal oškodovanec, ali pa je sodišče v enem delu obrazložitve zapisalo, da je do protipravnega vstopa prišlo po njeni zamenjavi. Navedena nenatančnost namreč ne spreminja odločilne ugotovitve, da je mladoletnica vstopila v že zaklenjen prostor, potem ko so bili ključi najemnikov vrnjeni lastnikoma in ko oškodovanec njenega vstopa v stanovanjsko hišo ni (več) dovolil. Zato pritožbeni poskus vzpostavljanja navideznega nasprotja med posameznimi deli obrazložitve ne omaje pravilnosti dokazne ocene, še manj pa omogoča sklepanje o neresničnosti oškodovančeve izpovedbe ali pristranskem vrednotenju dokazov s strani sodišča prve stopnje.

Pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik skuša omajati verodostojnost oškodovancev glede poškodb na stanovanjski hiši in odtujenih predmetov, niso prepričljive in tudi ne ustrezno dokazno podprte. Ne upošteva, da ugotovitve sodišča prve stopnje ne temeljijo zgolj na njunih izpovedbah, temveč imajo oporo tudi v drugih izvedenih dokazih. Tako so bile poškodbe na nepremičnini dokumentirane že ob ogledu kraja kaznivega dejanja, kar izhaja iz zapisnika o ogledu ter priloženega fotografskega gradiva, medtem ko iz fotografij, priloženih spisu, izhaja tudi stanje stanovanjske hiše in premičnin, ki so se v njej nahajale. Izpovedbi oškodovancev zato nista ostali osamljeni, temveč sta bili v bistvenih delih potrjeni tudi z drugimi izvedenimi dokazi, pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi njuno skladnost, podrobnost in prepričljivost ter dejstvo, da sta svoje navedbe o posameznih odtujenih predmetih podkrepila z računi in drugo listinsko dokumentacijo.

Ko zagovornik vztraja, da fotografije ne prikazujejo ničesar od ravnanj, očitanih mladoletnici, da iz njih ne izhaja prisotnost zatrjevano odtujenih premičnin ter da ne dokazujejo ne vloma ne poškodovanja tuje stvari, temveč zgolj razmetanost in umazanost nepremičnine, pa takšne navedbe predstavljajo zgolj njegovo lastno interpretacijo dokaznega gradiva, s katero ne more uspeti. S takšnim pritožbenim izvajanjem namreč ne uveljavlja zatrjevane protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, za katero ponuja lastno vrednotenje izvedenih dokazov. Ob tem pa ne upošteva, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje posameznim fotografijam pripisovalo vsebino, ki je objektivno nimajo, temveč jih je pravilno presojalo v povezavi z ostalim dokaznim gradivom, zlasti z izpovedbama oškodovancev, zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja, fotografskim gradivom ter listinsko dokumentacijo. Tozadevno je zanesljivo ugotovilo, da so bile navedbe oškodovancev o poškodbah na objektu in o manjkajočih predmetih v bistvenih delih potrjene tudi z drugimi izvedenimi dokazi. Okoliščina, da posamezna fotografija sama zase ne izkazuje vseh odločilnih dejstev oziroma da jo zagovornik razume drugače kot sodišče prve stopnje, zato še ne pomeni, da so dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa protispisne ali zmotne. Pritožba pri tem prezre temeljno dokazno pravilo, da se posamezen dokaz ne ocenjuje izolirano, temveč v medsebojni povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi.

Prav tako ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da fotografije dokazujejo zgolj razmetanost in umazanost nepremičnine, kar naj bi bilo mogoče pripisati zgolj načinu bivanja posameznika. Takšna razlaga predstavlja le zagovornikovo subjektivno interpretacijo dokaznega gradiva, ki je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno ni sprejelo in za to v obrazložitvi navedlo prepričljive, logične in življenjsko sprejemljive razloge. Ker so izpovedbe oškodovancev glede poškodb na nepremičnini in odtujenih predmetov podprte še z drugimi izvedenimi dokazi, pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga za dvom v njuno verodostojnost. Zagovornik pa z lastno dokazno oceno ter ponavljanjem obrambne teze, ki ji je sodišče prve stopnje po skrbni in prepričljivi dokazni oceni utemeljeno odreklo verodostojnost, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati.

Zagovornik nadalje smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko zatrjuje, da mladoletnici ni mogoče očitati vloma v zaprt prostor, ker naj bi v inkriminiranem obdobju še vedno bivala v nepremičnini na podlagi veljavnega pravnega naslova in zato njen vstop ne bi mogel biti protipraven. Pri tem izpostavlja, da je oškodovanka najemno pogodbo dne 4. 9. 2023 odpovedala in zahtevala izselitev do 8. 9. 2023, zaradi česar naj bi mladoletnica tudi po tem datumu še vedno razpolagala z upravičenjem do uporabe stanovanja. Sklicuje se na določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) o varstvu najemnikov ter zatrjuje, da sta oškodovanca z zahtevo po izselitvi in prevzemom nepremičnine ravnala v nasprotju s kogentnimi stanovanjskopravnimi predpisi. Iz navedenega izvaja zaključek, da mladoletnici zato ne gre očitati protipravnega vstopa v prostor, v katerem je zakonito prebivala in za katerega je imela veljaven pravni naslov, zaradi česar po njegovem mnenju tudi ni podan zakonski znak vloma v zaprt prostor iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Zagovornik povsem nekritično zaobide odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bila nepremičnina po vrnitvi ključev ponovno izročena v posest oškodovancema, ki sta nad njo znova vzpostavila dejansko oblast. Prav na teh ugotovitvah temelji zaključek sodišča prve stopnje, torej da mladoletnica za kasnejši vstop v hišo ni več imela upravičenja. Zato za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja niso odločilne pritožbene navedbe o morebitni veljavnosti odpovedi najemnega razmerja oziroma o civilnopravnih upravičenjih posameznih udeležencev, temveč zanesljiva ugotovitev, da je mladoletnica po vrnitvi ključev in po ponovni vzpostavitvi posesti oškodovancev v hišo vstopila brez njune vednosti in soglasja. Morebitni spori glede najemnega razmerja bi se lahko reševali v ustreznih civilnopravnih postopkih, ne morejo pa sami po sebi izključiti protipravnosti ravnanja, kot je bilo ugotovljeno v okviru predmetne kazensko mladoletniške zadeve.

Zagovornik v obširni pritožbi vztraja tudi, da mladoletnici ni dokazano, da bi odtujila ali poškodovala katerokoli tujo stvar, saj naj oškodovanca teh ravnanj ne bi konkretno očitala njej, temveč zgolj drugim članom družine A. . Poudarja, da je mladoletnica v spornem obdobju imela pravico bivanja v nepremičnini kot članica družine najemojemalke, zato naj bi bil njen vstop zakonit, posledično pa tudi morebitno ravnanje v stanovanju ne more predstavljati kaznivega dejanja. Ob tem izpostavlja, da lastništvo oškodovancev nad premičninami niti ni dokazano, prav tako naj ne bi bilo izkazano, da so bile zatrjevane stvari v kritičnem času sploh v stanovanju. Mladoletnica naj bi iz stanovanja odnesla le svoje osebne stvari, ne pa tujih predmetov, pri čemer naj ne bi imela niti zavesti o morebitnem protipravnem ravnanju. S tem naj bi bila izključena tako izvršitev kot tudi sostorilstvo. Nadalje zagovornik oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledila izpovedbama oškodovancev ter ugotovitvam policijskega ogleda kraja kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo poškodbe vhodnih, balkonskih vrat in okna, kot je dokumentirano s fotografijami. Kot neprepričljivo pa zavrača izpovedbo očeta mladoletnice, ki naj bi potrjeval njen zagovor glede odtujitve zgolj lastnih stvari, pri čemer sodišču prve stopnje očita nepravilno oceno njegove verodostojnosti.

S povzetim pritožbenim izvajanjem se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Zagovornik s ponavljanjem zagovora mladoletnice in lastno interpretacijo izvedenih dokazov ne more omajati pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pri tem prezre, da je bilo v dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da sta oškodovanca kot lastnika oziroma upravičena posestnika nepremičnine in v njej nahajajočih se premičnin konkretizirano opisala tako poškodbe na objektu kot tudi odtujene predmete, njune navedbe pa so bile v bistvenem potrjene z zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja PP Šentilj z dne 10. 9. 2023 ter priloženim fotografskim gradivom, iz katerega izhajajo poškodbe vhodnih in balkonskih vrat ter okna.

Pritožba neutemeljeno skuša ustvariti dvom v obstoječe dokazne zaključke z zatrjevanjem, da mladoletnici ni dokazana odtujitev ali poškodovanje tujih stvari, ker naj bi bili očitki oškodovancev usmerjeni zgolj zoper druge družinske člane, ter da naj ne bi bilo izkazano lastništvo oškodovancev nad premičninami oziroma njihova prisotnost v stanovanju v relevantnem času. Takšna izvajanja pomenijo zgolj lastno dokazno oceno zagovornika, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovite dokazne ocene utemeljeno zaključilo, da je mladoletnica skupaj z ostalimi člani družine ravnala v okviru skupnega izvršitvenega ravnanja, pri čemer je bila zavest o protipravnosti ravnanja podana, saj je šlo za vstop v tujo nepremičnino brez soglasja oškodovancev in s premagovanjem varovanih ovir.

Prav tako ne gre slediti pritožbi v delu, ko skuša izpovedbo očeta mladoletnice prikazati kot potrditev zagovora. Sodišče prve stopnje je izpovedbo G. G. tehtno ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj ji ni mogoče priznati odločilne dokazne teže. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da njegova izpovedba ni skladna z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti ne z izpovedbama oškodovancev, ter da je izkazano njegovo prizadevanje za razbremenitev mladoletnice in ostalih članov družine. Ob tem je upoštevati tudi, da v relevantnem času ni bil neposredno vključen v najemno razmerje niti ni razpolagal z neposrednimi podatki o stanju nepremičnine, saj se je nahajal v tujini. Zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

Glede na navedeno pritožba z lastnim selektivnim izpostavljanjem posameznih delov dokaznega gradiva ter njihovo drugačno, subjektivno interpretacijo ne more vzbuditi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo celovito in prepričljivo ter za svoje zaključke navedlo razumne in logične razloge, ki jih zagovornik ne more omajati. Pritožbene navedbe namreč ostajajo izključno na ravni golega nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa za uspeh s pritožbo ne zadošča.

Zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načela pravne države (2. člen Ustave) z navedbo, da je pri dokazni oceni nedopustno izhajalo iz pravnomočne obtožnice zoper druge člane iste družine za isti historični dogodek. Toda iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bila obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 3. 4. 2025, vložena zoper D. D. , F. F. in E. E. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 63275/2024, kakorkoli uporabljena kot dokazno sredstvo ali da bi na njej temeljila predmetna pritožbeno izpodbijana odločitev. Sklicevanje na kazenske postopke zoper druge osebe predstavlja zgolj opis širšega dejanskega konteksta obravnavanega historičnega dogodka, ne pa dokazne podlage, na kateri bi temeljila izpodbijana odločitev. Kršitve zatrjevanih ustavnih pravic zato niso podane, saj je bila kazenska odgovornost mladoletnice ugotovljena izključno na podlagi dokazov, neposredno izvedenih in ocenjenih v okviru te kazensko mladoletniške zadeve, neodvisno od morebitnih drugih kazenskih postopkov. Pritožba tako tudi v tem delu ne preseže ravni pavšalnega in napačnega razumevanja obrazložitve sodišča prve stopnje ter ne more omajati pravilnosti sprejete dokazne ocene.

Utemeljena pa niso niti posplošena pritožbena namigovanja zagovornika, da mladoletnici izrečeni vzgojni ukrep ni konkretiziran in dokazno podprt, saj izpodbijani sklep vsebuje celovito, analitično in prepričljivo argumentacijo, ki izbiro vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva (drugi odstavek 78. člena KZ-1) utemeljuje s potrebno stopnjo gotovosti. Sodišče prve stopnje je natančno in individualizirano ocenilo vse osebnostne, razvojne in situacijske dejavnike mladoletnice ter jih pravilno povezalo z naravo in težo obravnavanih kaznivih dejanj. Primerno ni zaobšlo obstoja globokega izobraževalnega in socialnega primanjkljaja sedaj že polnoletne A. A. , ki je do starosti 20 let uspela zaključiti le 7 razredov osnovne šole, medtem ko je bila iz evidence brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje izbrisana iz krivdnega razloga. Navedeno zanesljivo demantira njene trditve o aktivnem iskanju zaposlitve in razkriva izrazito pasivnost ter pomanjkanje samodiscipline. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da je vsled odsotnosti ponotranjenja družbenih norm izrek prvostopenjsko izbranega vzgojnega ukrepa nujen, prav tako je potrebno zunanje strokovno vodenje. Čeprav je A. A. pred (mladoletniškim) kazenskim sodiščem obravnavana prvič, ni v drugem kazenskem postopku in nima izrazitih vedenjskih težav, objektivne okoliščine - kljub njenemu deklarativnemu razmišljanju o šolanju - izkazujejo, da sama svojega vsakdana ne zmore uspešno strukturirati. Izpodbijana prvostopenjska odločitev je zato navkljub drugačnemu mnenju zagovornika razumna in konkretizirana, saj mladoletnica za stabilen osebnostni razvoj in uspešno socialno integracijo nujno potrebuje kontinuirano pomoč ter nadzor organa socialnega varstva v zakonsko predpisanem okviru od enega do treh let.

V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, je to iz razloga, ker je na njih zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje ali pa se ne nanašajo na odločilna dejstva. Razlogi, s katerimi zagovornik mladoletnice izpodbija sklep sodišča prve stopnje, tako niso utemeljeni v meri, da bi lahko merodajno vplivali na sicer pravilne in zakonite prvostopenjske pravne in dejanske zaključke.

Odločba o stroških kazenskega postopa, nastalih v pritožbenem postopku temelji na določilu prvega odstavka 484. člena ZKP, v skladu s katerim vsi stroški kazenskega postopka v primeru izreka vzgojnega ukrepa obremenjujejo proračun.