78. člen KZ-1

Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja. Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.

Če je narava vpisa takšna, da posameznega podatka ni mogoče vpisati, ne da bi bili istočasno vpisani tudi drugi podatki (npr. pri vpisu novega subjekta v sodni register), odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register. Zahtevku za vpis novega subjekta v sodni register lahko registrsko sodišče ugodi le v primeru, če je zahtevek za vpis vsakega posameznega podatka utemeljen, sicer ga mora zavrniti. Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se smejo pravne posledice obsodbe predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je ovira za opravljanje funkcije direktorja časovno vezana na dve leti po prestani kazni zapora. Če bi ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 določal ovire tudi za osebe, ki jim je bila za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, bi moralo biti tako izrecno tudi zapisano, pa v določbah ZGD-1 ni.

Član organa vodenja ne more postati oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, zoper okolje, prostor in naravne dobrine in sicer pet let od pravnomočnosti sodbe. Predlagana oseba je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, obsodba je postala pravnomočna 31.3.2015 in torej ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon določa za člana organa vodenja.

Določbe 1. točke prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 so jasne in izrecne, tako da pomenijo lex specialis, ki ureja varstvo javnega interesa na področju bančništva z opredelitvijo pogojev, pod katerimi je določena oseba lahko imenovana oziroma lahko opravlja funkcijo člana nadzornega sveta banke. Ukrep prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po 1. točki prvega odstavka 273. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 53. člena ZBan-2 pravilno in ustavno dopustno izreči tudi pod tam določenimi pogoji in da z izpodbijano odločbo izrečeni ukrep ni vezan na pogoje, ki jih v zvezi s pravnimi posledicami kazenske obsodbe ureja osmo poglavje KZ-1 (78. do 80. člen).

Kadar stranka vloži revizijo, nato pa še predlog za obnovo postopka, predlog za obnovo pa prispe na sodišče v času, ko je bila zadeva zaradi odločitve o reviziji že predložena revizijskemu sodišču, je za odločitev, kateri od obeh postopkov bo prekinjen, pristojno revizijsko sodišče. Ker bi bilo ob morebitni vsebinski obravnavi predloga za obnovo postopka ključno vprašanje odnosa med kazensko obsodilno sodbo in odločitvijo o izreku prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po ZBan-2, to pa je hkrati vprašanje, na katero bo moralo v okviru vsebinske presoje revizije odgovoriti Vrhovno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča bolj smotrno prekiniti postopek s predlogom za obnovo postopka in najprej odločiti o reviziji.

Prenehanje opravljanja funkcije člana nadzornega sveta ni nastopilo ex lege - na podlagi samega zakona, temveč na podlagi odločbe. Pri odločanju pa pristojni organ, kot to jasno sledi iz razlogov izpodbijane odločbe, kot pravno relevantnega dejstva ni upošteval zgolj obsodbe za kaznivo dejanje kot takšne, temveč je upošteval še številne druge okoliščine ter na podlagi presoje vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključil, da tožnik nima ugleda in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter da zato ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2. tožena stranka pri svoji odločitvi poleg obstoja pravnomočne obsodbe kot relevantne okoliščine upošteva še stopnjo krivde (eventualni naklep), zlasti pa njeno vsebino oziroma njen domet, tako v pogledu vrste kaznivega dejanja (izdaje tajnih podatkov) kot pomena podatkov, ki so bili razkriti (razkritje občutljivih podatkov na državni ravni) in negativnih učinkov razkritja (na odnos med državama), kar vse nato postavi nasproti zahtevam, ki jih pred člana nadzornega sveta postavlja njegova funkcija v banki, zlasti zahtevi po varovanju zaupnih podatkov, na katerih bančništvo pravzaprav temelji, ter zahtevi p