UPRS Sodba I U 118/2026

Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

Po ugotovitvah toženke tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z nasprotujočimi se izjavami glede svoje narodnosti in razlogov zapustitve izvorne države. Tako je v prošnji navedel, da je Arabec, ki je izvorno državo zapustil zaradi revščine, brezposelnosti in stanovanjskega problema, na osebnem razgovoru pa je trdil, da je Amazigh in kot razlog za odhod iz Maroka izpostavil spor z osebami, ki grozijo, da ga bodo ubile. Zoper njega naj bi bila podana tudi lažna prijava, da je storil kaznivo dejanje posilstva. Šele v osebnem razgovoru je tako pojasnil, da naj bi ga februarja 2024 neznana vinjena oseba napadla pred vhodnimi vrati stavbe, v kateri je živel. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel pri napadu, je poiskal nujno zdravniško pomoč ter dogodek prijavil policiji. Izjavo je podal tudi pri glavnem tožilcu v kraju Rabat. Po njegovi prijavi, je bil storilec aretiran. Trdi še, da naj bi ga na poti na sodišče brat storilca in njegova prijatelja ugrabili, ga mučili in mu grozili, zaradi česar je nato preklical svojo prijavo, pri čemer je bil storilec vseeno obsojen na enoletno zaporno kazen. Po obsodbi je začel ponovno prejemati grožnje, zoper njega je bila vložena še lažna prijava, da je storil posilstvo.

Po oceni toženke gre za dejstva, ki so nepomembna za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. V postopku namreč ni izkazal, da mu država zaradi zatrjevanih groženj s strani določenih oseb ni sposobna ali noče nuditi zaščite. Nasprotno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da je dogodek napada nase prijavil policiji, ki je izvedla postopke in storilca aretirala. Čeprav je kasneje prijavo umaknil, je postopek tekel dalje in storilec je bil obsojen na enoletno zaporno kazen. Po oceni toženke navedeno kaže na to, da policija in pravosodni organi v izvorni državi delujejo, saj so izpeljali celoten kazenski postopek ter tožnika zaščitili. Tudi navedbe o lažni prijavi posilstva ne kažejo na to, da je žrtev neučinkovitega delovanja države. Prejel je namreč zgolj obvestilo policije o podani prijavi, kar je normalen korak pri preiskavi hujših kaznivih dejanj. Ker je odšel iz države, se je na ta način zavestno izognil nadaljnjim postopkom in sploh ni izkoristil možnosti obrambe. Sama prijava namreč še ne pomeni obtožnice ali obsodbe.

Toženka je posledično tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljene. Toženka je hkrati ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, ki predstavlja varno izvorno državo. Ocenila je, da iz njegovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile pomembne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožba

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče odpravi odločbo in mu prizna subsidiarno zaščito oziroma podrejeno zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Ne strinja se s stališčem toženke, da je Maroko zanj varna država. Čeprav je kot taka razglašena z Odlokom Vlade, meni, da bi toženka morala pridobiti dodatna poročila o njegovi izvorni državi. Država mu namreč ni zagotovila učinkovite zaščite pred nasiljem kriminalne združbe, kateremu je izpostavljen tako sam, kot tudi člani njegove družine. Policija v Maroku je namreč izjemno podkupljiva in zato neučinkovita pri zagotavljanju zaščite. Kot pripadnik berberske etnične skupine z nizko stopnjo izobrazbe se hkrati realno ni mogel preseliti v ostale dele izvorne države, saj tam ne bi imel možnosti za preživetje in zaščite države glede socialno zdravstvenih storitev. Trdi, da toženka ni izvedla poglobljene presoje državne zaščite, temveč je selektivno in do ene mere abstraktno navedla, da ima Maroko delujoč represivni aparat, kar ne zadostuje standardom individualne presoje. Neobstoj učinkovite državne zaščite pomeni neobstoj varnosti, kar izhaja tudi iz sodne prakse ESČP. Poudarja, da policija na nasilje kriminalne združbe ni ustrezno reagirala. Očita ji podkupljivost ter meni, da je bila zanj zaščita le formalna. Meni, da toženka ni pojasnila, zakaj zatrjevana korupcija policije ne bi vplivala na zaščito, niti ni resno tehtala njegovih osebnih okoliščin, s čimer je bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave in 7. člena Listine EU o temeljenjih pravicah. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Meni, da je bila dokazna ocena opravljena pravilno, dejansko stanje je bilo zadostno razjasnjeno. Tožnik z nestrinjanjem z dokazno oceno zgolj izraža svoje subjektivno nestrinjanje z ugotovitvami toženke, kar pa ne predstavlja utemeljenega tožbenega razloga. Hkrati ne navaja konkretnih dokazov ali dejstev, ki naj bi jih toženka neupravičeno prezrla. V zvezi s konceptom varne izvorne države še poudarja, da je presojala tožnikove osebne okoliščine, pri čemer je zaključila, da tožnik ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja nedržavnih subjektov ni sposobna ali noče nuditi zaščite. Meni, da tudi morebitne težke razmere, s katerimi se lahko tožnik sooči ob vrnitvi, ne dosegajo praga resne škode, saj ne izhaja, da bi šlo za namerno ravnanje državnih organov ali drugih subjektov, usmerjeno osebno proti tožniku. Predlaga, da se tožba zavrne in izpodbijana odločba potrdi.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-2766/2025, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika je tudi zaslišalo.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona.

Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče še poudarja, da se o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.¹ Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.²

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da je tožnik podal nasprotujoče si izjave glede razloga za odhod iz izvorne države. V prošnji, podani 7. 8. 2025, je namreč izpostavil ekonomske razloge (revščina, stanovanjski problem), na osebnem razgovoru, ki je potekal 23. 10. 2025, pa je nasprotno trdil, da je bil zaposlen v gradbeništvu, da ekonomskih problemov ni imel ter, da je državo zapustil zaradi groženj in nasilja določenih oseb. Nasprotujoče so si bile tudi njegove izjave glede narodnosti. Toženka je posledično zaključila, da so njegove izjave neverodostojne in hkrati predstavljajo zavestno navajanje napačnih podatkov glede bistvenih delov njegove izjave, čemur tožnik v tožbi konkretizirano ne nasprotuje. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

Toženka se je v izpodbijani odločbi nadalje zadostno in prepričljivo opredelila do vseh navedb v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, četudi jih je tožnik podal šele na osebnem razgovoru in so (kot že navedeno) povsem drugačne od tistih, podanih v sami pisni prošnji. Tožnik v tožbi sicer vztraja na stališču, da zanj izvorna država ni varna, saj je izpostavljen nasilju kriminalne združbe. Tudi, če bi bilo slednje izkazano, gre po presoji sodišča za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Toženka je posledično utemeljeno izhajala iz ZMZ-1, ki kot enega izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite določa, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti (kamor je moč uvrstiti "kriminalne združbe"), ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Po presoji sodišča je pravilna ocena toženke, da tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel, saj je iz njegove izjave na osebnem razgovoru izhajalo, da se je po tem, ko ga je pretepel sosed, obrnil na policijo ter podal izjavo pred tožilcem. Ob dejstvu, da je bil storilec (sosed) kasneje obsojen in to, čeprav naj bi tožnik zaradi groženj in mučenja storilčevih sorodnikov prijavo zoper njega umaknil, tudi sodišče utrjuje v prepričanju, da je pravosodni sistem v konkretnem primeru opravil svojo dolžnost in tožnika ustrezno zaščitil. Toženka je tovrstno odločitev sprejela na podlagi natančne presoje tožnikovih individualnih okoliščin, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru. Tako je zaključila, da se pristojni organi niso ustrašili "vplivnih posameznikov" in so na tožnikovo prijavo ustrezno reagirali ter kazenski postopek izpeljali do konca. Tožnik posledično s posplošenimi navedbami o podkupljivosti in neučinkovitosti policije ter očitki toženki, da ni opravila individualne presoje, ne more uspeti. Enako velja tudi glede lažne prijave v zvezi s posilstvom, ki naj bi jo sorodniki obsojenega podali zoper njega. Tudi tu je očitno policija pričela z zbiranjem informacij in tožnika obvestila o podani prijavi. Toženka je posledično pravilno zaključila, da gre za normalen korak v preiskavi hujših kaznivih dejanj, pri čemer je bil tožnik tisti, ki po lastni navedbi ni izkoristil možnosti obrambe, temveč je raje zapustil izvorno državo.

Glede na navedeno je na mestu zaključek, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi, v ZMZ-1 določeni tretji akterji oziroma, da je država tožnika pred njimi ustrezno zaščitila, in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno utemeljene bi posledično lahko temeljila že na zgoraj opisanih razlogih. Kljub temu je toženka kot dodatno nosilno ugotovitev ugotovila tudi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav³ uvrstila med varne izvorne države.

Sodišče v zvezi s tovrstno ugotovitvijo poudarja, da se tretja država za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 lahko šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter hkrati ni izkazal tehtnih razlogov (drugi pogoj), na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II⁴ državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v tretjem odstavku 61. členu ZMZ-1, ki Vladi daje pooblastilo, da na predlog ministrstva določeno državo razglasi za varno. Upravni organ je na Odlok Vlade vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.⁵ Da je takšen način označevanja varnih izvornih držav (ob dodatnem pogoju, da je takšna označitev lahko predmet sodnega nadzora), v skladu s členom 36 in 37 ter členom 46(3) Procesne direktive II in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, izhaja tudi iz novejše sodne prakse Sodišča EU.⁶

Po presoji sodišča je v konkretnem primeru pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob seznanitvi, da Maroko predstavlja varno izvorno državo, ni navedel nobene take tehtne osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Ni namreč izkazal svojih trditev glede takšne podkupljivosti policije, ki bi vodila v nedelovanje pravosodnega sistema in posledično pred subjektom preganjanja (kriminalno združbo), o čemer se je sodišče že izreklo (primerjaj 15. točko obrazložitve te sodbe). Tožbeni očitek, da koncept varne izvorne države ni bil pravilno uporabljen, je zato neutemeljen. Posledično je neutemeljeno tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element⁷.

Tožnik po presoji sodišča niti v tožbi niti na glavni obravnavi ni uspel izkazati takšnih tehtnih razlogov, na podlagi kateri bi se lahko vzpostavil dvom v varnost izvorne države in na podlagi katerih bi bilo sodišče na podlagi t. im. ex nunc presoje dejstev:⁸ (1) dolžno preverjati ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in (2) v primeru izraženih tehtnih razlogov, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, ovrglo domnevo o varni izvorni državi⁹. V tožbi sicer poda trditve, da bo kriminalna združba grozila tudi njegovi družini, kar pa je nedovoljena tožbena novota v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj tožnik ni izkazal oziroma sploh ni podal trditev, zakaj tovrstnih navedb brez svoje krivde ni uspel podati pred izdajo izpodbijanega akta. Iz njegove izjave na osebnem razgovoru namreč izrecno izhaja, da je brez družine¹⁰ in, da naj bi sorodniki obsojenega grozili in napadli zgolj njega. Subjektivnega pogoja na more utemeljiti niti s ponavljanjem pavšalnih tožbenih navedb, da ga bo kriminalna združba poiskala tudi v drugih mestih Maroka, ter, da ga država ne bi zaščitila, ker je kriminalna združba, ki mu grozi, povezana s policijo. Kot že pojasnjeno je toženka jasno in prepričljivo obrazložila, da slednje ne drži.

Tožnik se nadalje sklicuje tudi na to, da preselitev v drug kraj v Maroku ni mogoča, saj je pripadnik berberske manjšine, nizko izobražen, brez ekonomskih možnosti in zaščite države v smislu socialno zdravstvenih storitev. Gre za povsem pavšalno trditev, saj je ne podkrepi z opisom konkretnih okoliščin, ki bi to potrjevale. Tudi sicer zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic ali dostopa do zdravstvenih storitev zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.¹¹ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi (v primeru selitve v drugo mesto) zanj slabši, posledično ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Glede na povedano, je toženka pravilno zaključila, da Maroko za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.
² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019.
³ Ur. l. RS, št. 47/22, v nadaljevanju Odlok.
⁴ Gre za Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II.
⁵ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020.
⁶ Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canpelli).
⁷ Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.
⁸ Z izrazom ex nunc presoje je poudarjena obveznost sodišča, da opravi presojo, pri kateri se po potrebi upoštevajo novi elementi, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo (primerjaj npr. sodbe SEU z dne 25. julija 2018, Alheto, C-585/16, 111. točka; z dne 29. julija 2019, Torubarov,C-556/17, 52. točka, in z dne 4. oktobra 2024, Ministerstvo vnitra České republiky, Odbor azylové a migrační politiky, C-406/22, 88. točka).
⁹ Primerjaj sodbo SEU z dne 1. avgust 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canpelli).
¹⁰ Na osebnem razgovoru je izpostavil, da sta oba starša mrtva in, da v Maroku nima drugih družinskih članov.
¹¹ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.