VSLJ Sklep IV Cp 425/2026

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 12. 6. 2025, s katero naj bi podaljšalo ukrep za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja - omejitev starševske skrbi predlagateljici, za čas enega leta.

Odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za podaljšanje omejitve starševske skrbi predlagateljice s pritožbo izpodbija nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi izpostavlja, da sta se s podaljšanjem omejitve starševske skrbi strinjala tako kolizijska skrbnica kot center za socialno delo, kar vse so tehtni argumenti v prid izdaje začasne odredbe. Sodišče je popolnoma prezrlo, da je ista sodnica v postopku pod opravilno številko III N 704/2022 materi začasno omejila starševsko skrb na način, da ji je prepovedalo deklico voditi k psihologinji mag. A. A.  in k pediatrinji dr. B. B. Modus operandi matere namreč jasno kaže, da so strokovnjaki, ki jih za obravnavo deklice izbira mati, zanjo potencialno škodljivi. Mati ravnanja na škodo deklice vztrajno ponavlja, zato je z verjetnostjo podana konkretna ogroženost deklice. Strokovnjakinji, kot sta psihologinja C. C. in dr. D. D. sta bili v preteklosti že prepoznani kot neprimerni za mladoletno E. E. in zdravstvena obravnava pa pri njima prekinjena s pomočjo sodne odločbe, ki se izteka, zato je njeno podaljšanje potrebno preden pride do težjih posledic za deklico. Predlagani ukrep predstavlja minimalen poseg v starševske pravice predlagateljice, dekletu pa omogoča obravnavo pri drugem strokovnjaku in služi izključno zaščitni funkciji.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj za izdajo začasne odredbe je z verjetnostjo izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanja staršev ali svojih psihosocialnih težav utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (167. člen DZ). V tej luči je treba interpretirati verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen. Začasna odredba se izda samo v zvezi z vprašanjem glede katerega je otrok ogrožen in izda se takšna začasna odredba, da se ogroženost odpravi ali vsaj omili.

Naslednje pomembno izhodišče za odločanje o začasnih odredbah v družinskih zadevah je restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajajo le izjemoma, če so interesi otroka tako okutno ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari. Izdaja začasne odredbe je zato omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča, v skladu z zgoraj navedenimi izhodišči, v zadostni meri raziskalo dejansko stanje in sprejelo glede na okoliščine konkretnega primera materialno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V uvodu je potrebno zavrniti pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ne dosega standarda obrazloženosti in je zato obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišču se ni potrebno opredeljevati do prav vsake navedbe ali stališča strank. Njegova naloga je, da navede zakonske, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih. Odgovor na trditve in stališča strank je lahko tudi posreden. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana le v primeru, če sodne odločbe objektivno ne bi bilo mogoče preizkusiti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo F. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).