VSRS Sklep II DoR 484/2025

Prvotni tožnik je kot 5/8 solastnik nepremičnine v Portorožu vložil zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine (slednjega je po njegovi smrti odvetnik umaknil, ker je ocenil, da ni podlage za izročitev le nekaterim dedičem - njima), stanovanja v pritličju hiše zoper toženko kot nelastnico/tretjo osebo, saj naj bi v njem prebivala brez pravnega naslova. Med postopkom je tožnik umrl in v pravdo so vstopili njegovi dediči - zdajšnji tožniki. Zapuščinski postopek še ni pravnomočno končan, zato med njimi obstaja dediščinska skupnost. Tretja in četrta tožnica sta nato toženki (mami) dovolili prebivanje v stanovanju. Trdita, da koristi ustrezen del nepremičnine, v okviru njunih upravičenj.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da tožena stranka izprazni pritlično stanovanje v stavbi ..., stoječi na parcelah 1091/1, 1091/4 in 1091/8, k. o. 0000, in sicer stanovanje, ki je v skici izvedenca z dne 17. 6. 2024 označeno z modrimi poševnimi črtami, površine 49,20 m2. Zavrnilo ga je, ker: 1) trditev, da toženka nima pravnega naslova za bivanje, ni resnična - toženka uporablja 11,377 % stavbe na podlagi soglasja dveh hčera, ki imata delež v višini najmanj nujnih deležev (skupno 25 %); 2) tožnika nista večinska lastnika do 75 % in zato iz tega naslova ne odločata, kdo bo živel v stanovanju; 3) tožnika ne moreta uveljavljati samo zahtevka na izpraznitev brez zahtevka na izročitev (bistvo vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ je namreč vrnitev lastnikove stvari v njegovo posest); 4) tožnika nista sprožila ustreznega postopka glede načina uporabe nepremičnine med solastniki na podlagi 112. člena ZNP, v katerem bi lahko predlagala drugačno uporabo nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice in drugega tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilni razlogi so naslednji: v okviru dediščinske skupnosti dediči po 145. členu ZD s stvarjo upravljajo skupno in soglasno. V konkretnem primeru soglasja ni, dva od dedičev sta toženki dovolila prebivanje. V takem primeru aktivna legitimacija le enega dediča ni podana, saj gre v primeru, ko je en sodedič aktivno legitimiran za vrnitveni zahtevek, za tožbo v korist vseh sodedičev, načeloma uperjeno zoper tretjega. Dodalo je, da zapuščinsko sodišče, ko soglasja vseh sodedičev ni, na zahtevo kateregakoli od sodedičev postavi upravitelja, ki z dediščino upravlja za vse. Zato je razlaga, da lahko glede na 100. člen SPZ vsak od sodedičev uspešno uveljavi vrnitveni oziroma izpraznitveni zahtevek, napačna, saj se temu sodediči protivijo.

Prva tožnica in drugi tožnik predlagata dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj: "1. Ali je pravilna odločitev višjega sodišča v sodbi I Cp 221/2025, da predlagatelja nimata aktivne legitimacije za tožbo zaradi vznemirjanja solastninske pravice, vloženo zoper tretjo osebo, ki ni dedič? 2. Ali je napačna razlaga višjega sodišča v sodbi I Cp 221/2025, da glede na določbe 100. člena SPZ ne more vsak od sodedičev uspešno uveljavljati vrnitveni ali izpraznitveni zahtevek?"

Predlog je delno utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, zato je revizijo v tem delu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).