VSLJ Sodba I Cpg 51/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki v plačilo naložilo 4.432,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2024 do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 936,97 EUR (II. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper navedeno sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Prav tako priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali pri izvedbi gradbenih del na stanovanjskem objektu A., in sicer je tožena stranka kot naročnica s tožečo stranko kot podizvajalko sklenila Podizvajalsko pogodbo št. 22/01-2024 z dne 11. 3. 2024 za izvedbo elektroinštalacije (v nadaljevanju: Pogodba). Po opravljenem delu je tožeča stranka izstavila račun št. 24-360-00017 z dne 30. 6. 2024 v višini 4.432,00 EUR. Plačilo je med pravdnima strankama sporno in zato predmet tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da vtoževana terjatev predstavlja znesek, ki ji ga tožena stranka dolguje za elektroinštalacijo, ki jo je izvedla v skladu z naročilom, kvalitetno in pravočasno. Tožena stranka je nasprotno trdila, da opravljeno delo ni bilo izvedeno strokovno, prav tako tožeča stranka ni opravila števila delovnih ur, kot jih vtožuje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka dolžna tožeči stranki za izvedbo elektroinštalacije plačati vtoževano število delovnih ur, in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ima pravno naravo podjemne pogodbe, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla (prvi odstavek 626. člena OZ).

Drži pritožbeni očitek, da se je tožeča stranka toženi stranki zavezala, da bo vodila gradbeni dnevnik (II. člen Pogodbe). Opustitev navedene obveznosti pomeni kršitev Pogodbe. Vendar pa dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanjo vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala, da ji bo za opravljene storitve plačala dogovorjen znesek (III. člen Pogodbe). Pogodbenici sta se dogovorili, da se vrednost opravljenih del obračuna po številu opravljenih ur, pri čemer je vrednost dela elektro monterja 18 EUR/uro in vrednost dela pomočnika elektro inštalaterja 16 EUR/uro (V. člen Pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka število opravljenih ur dokazala s Tabelo - specifikacija opravljenega dela v juniju 2024 (v nadaljevanju: Tabela) in jih v vtoževanem računu obračunala v skladu s Pogodbo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o številu opravljenih delovnih ur oprlo izključno na Tabelo, ki jo je sestavila tožeča stranka sama. Samo zato, ker je določena listina, ki jo sodišče uporabi v dokaznem postopku, enostranska listina, še ni brez vsake dokazne vrednosti. Kakšno dokazno vrednost ima takšna listina v določenem sporu, je odvisno od trditev nasprotne stranke in ostalih predloženih dokazov. Pri tem tožena stranka v pritožbi prezre, da je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo ur iz Tabele z urami iz predloženih listov gradbenega dnevnika, ki ga je za naročnika B. vodila tožena stranka. Tožena stranka tako v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišče prve stopnje, da se število zabeleženih ur za posamezne dneve in delavce, ki so jih opravili, v Tabeli in predloženih listih iz gradbenega dnevnika ujema (razen za dva dneva, ko gradbeni dnevnik kaže celo višje število opravljenih ur). Zato zgolj s pritožbenim očitkom, da kratici "Vodnik" in "Slov" v Tabeli kažeta, da zabeležene ure niso bile opravljene na objektu A., ne more uspeti. Navedeni kratici, navedeni le pri posameznih dnevih, ne moreta biti odločilni ob ugotovitvi, da se sicer ujemajo dnevi, ko se je delo opravljalo, in število ur, ki so jih delavci opravili na objektu A. Pri tem tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretno ugovarjala, da je zabeleženo število ur previsoko za obseg naročenih in izvedenih elektroinštalacij, čeprav je iz predložene Tabele za junij 2024 razvidna specifikacija opravljenih delovnih ur tako po posameznih dnevih kot po delavcih, ki so jih opravili.

Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo petega odstavka 227. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka za objekt A. vodila gradbeni dnevnik za svojega naročnika B. Tega tožena stranka ni prerekala, zato jo je sodišče pozvalo, naj ga predloži. Ker je iz navedenega gradbenega dnevnika predložila liste zgolj za 7 dni v juniju 2024, je sodišče prve stopnje štelo, da se njegova vsebina glede števila ur, ki so jih delavci tožeče stranke opravili v juniju 2024 na objektu A., tudi za preostale dneve v navedenem mesecu ujema z vsebino Tabele tožeče stranke.

Pojasnila tožene stranke, da je predložitev vseh gradbenih dnevnikov otežkočena, ker jih je že predala zaradi izdelave tehnične dokumentacije, sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot opravičljiv razlog za nepredložitev. Sodišče prve stopnje je namreč tudi ugotovilo, da tožena stranka ni znala pojasniti, zakaj je v spis vložila liste iz gradbenih dnevnikov zgolj za posamezne dneve v juniju 2024 in še to tiste, ki jih je pred njo predložila že tožeča stranka, kot tudi ni pojasnila, zakaj so v gradbenem dnevniku za 27. 6. 2024, ki ga je predložila ona, za razliko od gradbenega dnevnika, ki ga je za isti dan predložila tožeča stranka, prečrtani ravno delavci tožeče stranke. S temi ugotovitvami se tožena stranka v pritožbi konkretno ni soočila. Upoštevajoč vse navedeno je na mestu ugotovitev, da je tožena stranka liste iz gradbenega dnevnika za ostale dneve izpustila, ker je vsebina zanjo neugodna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vsebina gradbenega dnevnika glede ur, ki so jih delavci tožeče stranke opravili v juniju 2024 na objektu A., takšna, kot zatrjuje tožeča stranka.

Neutemeljen je očitek, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, hkrati pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in v samih listinah (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sodbe. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je, ali je tožeča stranka opravila delo, za katero terja plačilo. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje glede opravljenega števila delovnih ur protispisni. Protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je takrat, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tožena stranka pa v pritožbi v zvezi z očitkom protispisnosti navaja, da Tabela prikazuje, da so bile zabeležene ure opravljene tudi na drugih objektih. Te navedbe ne pomenijo uveljavljanja navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak sodišču prve stopnje očitajo zmotno dokazno oceno.

Podjemnik je odgovoren za nepravilno izpolnitev, če so izpolnjene naslednje predpostavke: (1) opravljen posel mora imeti napako, (2) vzrok za napako mora izvirati iz podjemnikove sfere, (3) naročnik mora podjemnika pravočasno obvestiti o napaki (prvi odstavek 633. člena in prvi odstavek 634. člena OZ). Šele, če so izpolnjene vse navedene predpostavke, lahko naročnik uspešno uveljavlja jamčevalne zahtevke. Le naročnik, ki je pravilno obvestil podjemnika, da ima izvršeno delo neko napako, lahko zahteva od njega, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok (prvi odstavek 637. člena OZ), in če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

Upoštevajoč navedeno bi morala tožena stranka konkretno trditi, kakšne napake naj bi imelo opravljeno delo. Trditi bi morala tudi, kdo in kdaj je o ugotovljenih napakah obvestil tožečo stranko in zahteval njihovo odpravo. Ugovor tožene stranke pa je bil povsem pavšalen, saj je navedla zgolj, da je tožeča stranka dela izvedla nestrokovno in ker napak ni odpravila, jih je morala namesto nje odpraviti ona. Ker tožena stranka pravno relevantnih dejstev, v danem primeru dejstev glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega grajanja, ni navedla, je izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja takšnih dejstev v nasprotju z namenom dokazovanja in pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Pomanjkljiva trditvena podlaga je namreč že sama po sebi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker o kakovosti izvedenih del ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke.

Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi stroške, nastale z njeno vložitvijo, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 274,50 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).