VSLJ Sodba II Kp 369/2015

• Pritožba pooblaščenca oškodovanke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1B. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 715.087,24 EUR napotilo na pravdo ter odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožene ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila oškodovanka mag. B. B. po svojem pooblaščencu in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje po prvem odstavku 392. člena ZKP, v zvezi s 388. členom ZKP.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obtoženke, odvetnica C. C. ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

   Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

5. V zvezi z navedbo, da je bilo prvostopenjsko sodišče nepravilno sestavljeno, pritožbeno sodišče izpostavlja sledeča iz spisovnih podatkov izhajajoča pravno relevantna dejstva: i) v obravnavani zadevi je bila obtožnica (glede očitanega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno v času od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014) vložena v februarju 2017, ii) po dne 24. 5. 2018 opravljenem predobravnavnem naroku, v okviru katerega je bilo odločeno o ekskluzijskem zahtevku, se je v septembru 2019 začela glavna obravnava,¹ ki se je (zaradi vpliva covid ukrepov in drugih objektivnih okoliščin) v letu 2023 začela znova, pri čemer so bili naroki opravljeni 6. 3., 13. 4., 29. 5., 11. 9., 9. 10., 25. 10 in nazadnje 14. 12. 2023, ko je bila izrečena sodba, iii) postopek je ves čas do zadnjega naroka tekel pred istim senatom, katerega predsednik je bil okrožni sodnik mag. Martin Jančar, sodnika porotnika pa sta bila Majda Debelec in D. D., iv) na naroku 14. 12. 2023 je predsednik senata vse navzoče seznanil, da je porotnik D. D. utrpel kap, zaradi česar bo dalj časa nezmožen opravljati funkcijo sodnika porotnika, v) v nadaljevanju je predsednik senata (glede na dano situacijo) vse prisotne pozval, da se izjavijo o tem, ali soglašajo, da se sojenje nadaljuje pred predsednikom senata kot sodnikom posameznikom, vi) obtoženka in njen zagovornik sta se strinjala s tem in tudi podala izjavo, da se izrecno odpovedujeta pravici do zbornega sojenja;² s takšnim načinom sojenja se je strinjala tudi navzoča državna tožilka, prav tako je soglasje, brez kakršnihkoli pripomb podal tudi na glavni obravnavi navzoč oškodovankin pooblaščenec, vii) na glavni obravnavi 14. 12. 2023 (po tistem, ko je obtoženka dopolnila zagovor) so bili izvedeni samo še določeni listinski dokazi, nato pa je bila izrečena sodba, ki je predmet pritožbenega preizkusa.

6. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 1 te odločbe, gre v obravnavani zadevi za izrek oprostilne sodbe (3. točka 358. člena ZKP), zato sme oškodovanka³ le-to izpodbijati iz vseh pritožbenih razlogov. Torej tudi zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo je po oceni pritožbenega sodišča potrebno presojati, ne enoznačno (kot to stori pritožnik), ampak (tudi) z vidika v konkretni zadevi podanih specifičnih dejstev in okoliščin. Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika.

7. Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami,⁴ ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe. Nenazadnje ne gre prezreti, da pravica do senatnega sojenja ali sojenja s strani sodnika posameznika ni pravica oškodovanca, pač pa izključno in samo pravica obdolženke, ki se je pravici do senatnega sojenja (iz že pojasnjenih razlogov) prostovoljno in zavestno odpovedala.

8. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila, ker je sodnik posameznik na naroku 14. 12. 2024 (pravilno 2023) sprejel odločitev in odpustil sodnico porotnico Majdo Debelec, oškodovanki odvzeta možnost, da o tem, ali je sodišče prepričano o krivdi obtoženke, zavzame kakršnokoli stališče. Gre za nejasno in nerazumljivo pritožnikovo razlogovanje, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je oškodovanka sama ali preko svojega pooblaščenca ves čas (z izpovedbo, postavljanjem vprašanj obtoženki, pričam in izvedencem, predlaganjem dokazov, dajanju pripomb) aktivno sodelovala v postopku, torej je svojo vlogo kot jo determinirajo določbe procesnega zakona, lahko v celoti uresničila oziroma udejanila, nenazadnje tudi v fazi po izrečeni oprostilni sodbi, ki jo je (kot je bilo že pojasnjeno) lahko izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov. Tako kot tudi državni tožilec, ki pa navkljub napovedani pritožbi slednje ni vložil. Pritožbena graja torej ni utemeljena.

9. Po pregledu spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, da so razlogi izpodbijane sodbe, v katerih se je natančno opredelilo do vseh za zadevo odločilnih dejstev, jasni in koherentni in da tudi ni kršilo kazenskega zakonika.

10. Sodišče druge stopnje se strinja z naziranjem pritožnika, da višina plače, ki jo je obtoženka prejemala pri oškodovanki, ne zadošča za nakup tistega, kar je bilo zaseženo v hišni preiskavi. Vendar pa v dani situaciji, ko glede na izvedene personalne in listinske dokaze sploh ni sporno, kakšne osebne dohodke je obtoženka prejemala v času zaposlitve pri oškodovanki v času od 1. 1. 1995 dalje, ko se je zaposlila pri njej in je bila v delovnem razmerju vse do 25. 10. 2014 (ko ji je bila izrečena odpoved pogodbe o zaposlitvi), pritožnik prezre, kar je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo in tudi prepričljivo obrazložilo, da je obtoženka (poleg plače) imela še druge vire, iz katerih je pridobivala denar za nakupe zaseženih ji predmetov. Je pa sicer v zadevi ključno to (česar pritožba s selektivno in fragmentarno izpostavljenimi dejstvenimi okoliščinami in nekritično oceno zgolj določenih dokaznih virov ni uspela ovreči), da na podlagi dokaznega postopka (v katerega so bile vključene ne le izpovedbe prič, ampak tudi ugotovitve treh izvedencev) ⁵ ni bilo moč s stopnjo verjetnosti, ki meji na gotovost potrditi, i) da ugotovljeno premoženje obtožene izvira iz domnevnega prisvajanja gotovine s strani obtožene in ii) da si je obtožena na računa notarke prisvajala denarna sredstva v krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način in v obsegu, kot je to zatrjevala obtožba. Tovrstni izsledki dokaznega postopka, ki jim sodišče druge stopnje v celoti sledi, so (ob upoštevanju tudi drugih ugotovitev, ki jih pritožnik sploh ne problematizira) skladno z načelom in dubio pro reo narekovali izrek oprostilne sodbe, ki se zato izkaže kot pravilna in zakonita.

11. Ni utemeljen in je protispisen pritožbeni očitek, da so bile obtoženki zasežene izključno nove stvari. Da temu ni tako, je izpovedala obtoženka že v zagovoru v fazi preiskave, ko je za določene predmete povedala, kdaj so bili kupljeni in kateri so bili kupljeni pred 1. 1. 2008 in je za določene predmete predložila račune, o tem sta izpovedali tudi priči G. G. in H. H., ta okoliščina izhaja tudi iz številnih računov, ki jih je obtožena tekom postopka predložila sodišču, pa tudi iz ugotovitev dopolnjenega izvedenskega mnenja/cenitvenega poročila I. I. Tako izjava policista J. J. v zvezi s tem ni pravno upoštevna, ker dokazno ni res, kar je trdil oziroma pisal, še posebej, ker je na podlagi izpovedi prič, ki so bile zaslišane v fazi preiskave, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (točka 108 izpodbijane sodbe), "da so bile pretirane izjave v uradnih zaznamkih o nakupih, ki bi presegale običajne". Ob tem je izpostavilo izpovedbo priče H. H., da so krzneni plašči, ki so bili zaseženi obtoženi, bistveno starejši kot obdobje, ki je zajeto v obtožbi, enako je glede torbic povedala tudi priča G. G., do teh ugotovitev pa se pritožba ne opredeli.

12. Kot sicer pravilno povzema pritožnik, se obtoženi A. A. v obtožnici očita, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014, pri čemer pa pooblaščenec na straneh 3, 4 in 5 pritožbe, enako kot v premoženjskopravnem zahtevku, vloženem na naroku dne 5. 2. 2018, podaja svojo analizo zneskov gotovinskih računov in pologov na transakcijski račun za leto 2007. Gre za podatke, dejstva in okoliščine, ki niso relevantni oziroma dokazno upoštevni, saj leto 2007 ni predmet očitkov v obtožnici. Z obtožnico oziroma vsakim obtožbenim aktom se, kot pravilno ugotavlja zagovornica v odgovoru na pritožbo, določi predmet glavne obravnave in je njen obseg. Državni tožilec z obtožnico sodišču določi in tudi časovno zameji okvir za sojenje in odločanje in tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko obtožnica ne vsebuje prav nobenega očitka iz leta 2007, ker niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti. Oziroma je iz podatkov, ki jih je ob vložitvi ovadbe podala sama oškodovanka, razvidno, da je računovodski servis K. ugotovil, da je bilo poslovanje v notarski pisarni v letu 2007 točno in v skladu z delovno pogodbo, do razkoraka med prihodki in pologi gotovine pa je prišlo v letu 2008. Sodišče prve stopnje je v točki 122 izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da v dokaznem postopku (vsled zagovora obtoženke, izpovedbe priče L. L. ter dopolnitve izvida in mnenja izvedenke mag. M. M. z dne 30. 6. 2020) ni bilo z gotovostjo potrjeno, da je gotovinska plačila na TRR polagala samo obtoženka. Prav nasprotno, izkazalo se je, česar pritožba ne izpodbija, da se je v kritičnem obdobju gotovina polagala tudi v času, ko je bila obtožena (zaradi bolniške ali dopusta) odsotna in da je v letih 2009, 2010 in 2012 prav tako prihajalo do določenih (sicer manjših) odstopanj, ki bi morala biti (če bi držala navedba notarke, da je vse dvige gotovine beležila v zvezku "Dvigi za poslovne in privat stvari") zabeležena/vpisana, pa temu ni bilo tako. Dokazni postopek je torej potrdil, o čemer ima izpodbijana sodba jasne in prepričljive razloge, da je i) denar na TRR polagala tudi oškodovanka, ii) da ni položila vse pobrane gotovine in iii) da se ni vedno vpisalo v zvezek, ko je vzela denar.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na blokado poslovnega računa notarske pisarne v avgustu 2014, sodišče druge stopnje odgovarja, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe,⁶ da je bil poslovni račun v kritičnem času de facto blokiran, da je obtožena o tem obvestila računovodkinjo N. N. in ne (kot se napačno navaja v pritožbi) O. N., ki je sicer po podatkih spisa delala v računovodskem servisu K. Sicer slednja v postopku ni bila zaslišana, za razliko od N. N., katere izpovedbo je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 48 do 64 obrazložitve ter se do nje, tudi v delu glede seznanitve z blokado in njenih nadaljnjih ugotovitev glede manjka položene gotovine, natančno in kritično opredelilo. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo zagovornice v odgovoru na pritožbo, da "Sodna reprodukcija" (o kateri govori pooblaščenec v prvem odstavku na strani 7 pritožbe) ni v nasprotju z izpovedbo N. N., niti ni v nasprotju z oškodovankino izpovedbo, do katere se je sodišče prve stopnje natančno in kritično opredelilo, torej navedlo je razloge, v katerem delu ji verjame in v katerem delu ne in zakaj ne in na podlagi katerih izvedenih dokazov je njena izpovedba potrjena ter v katerih delih ni potrjena. Skratka, gre za natančno in celovito dokazno presojo, ki ji sodišče druge stopnje sledi, pritožbene navedbe pa je ne morejo omajati. Pritožbeni očitek, da si je obtožena v avgustu 2024 (očitno je mišljen avgust 2014) prilastila 7.000,00 EUR, z dokazi ni izkazan, zato mu ni moč slediti. Z vidika obtožbenih očitkov tudi ni upoštevno pritožbeno razlogovanje, da bi bilo potrebno z neko razumsko utemeljitvijo podati oceno, iz katerega razloga bi oškodovanka tako nekontrolirano porabljala svoj denar iz blagajne, da se je septembra 2014 potisnila celo v blokado FURS-a. Slednje za zadevo kot rečeno ni bistveno, pač pa je z vidika presoje utemeljenosti obtožbenih očitkov ključna ugotovitev, da izvedeni dokazi, ki so bili ocenjeni posamično in vsi skupaj, s stopnjo gotovosti ne podpirajo obtožbene teze, da si je notarkin denar, na način in v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, prilastila obtožena.

14. Obtožena je v svojem ustnem in pisnem zagovoru pojasnila (kot je strnjeno povzeto v točki 34 izpodbijane sodbe), da njen vir denarnih sredstev niso bili le osebni dohodki, ki jih je prejemala iz naslova zaposlitve, pač pa je tudi natančno opisala koliko je sama zaslužila, kakšne prihranke je imela, koliko je dobila od Loterije in zavarovalnic iz naslova odškodnine (slednje je tudi listinsko dokumentirala), koliko ji je izročil bratranec P. P., koliko ji je dala mama R. R. in koliko ji je dal prijatelj S. S., povedala pa je tudi, da je bila spremljevalka starejših gospodov-poslovnežev iz vzhodne Evrope. Pritožba se na strani 7 sprašuje "Ali drži tisto, kar je v svoj zagovor navajala obtoženka", nato pa v nadaljevanju (na 7., 8., 9. in 10. strani) glede navedenih personalnih dokaznih virov podaja lastno dokazno oceno, s katero pa ugotovitev izpodbijane sodbe ne uspe ovreči.

15. Priča P. P. je tekom postopka prepričljivo opisal kdaj, kako in na kakšen način je z denarnimi sredstvi pridobljenimi iz naslova prodaje skupno 124 m2 lesa (in ne 96 m2 kot navaja pritožnik), kreditnih pogodb ter prodaje nepremičnin pomagal obtoženki, kar je tudi listinsko dokumentiral, zato je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo, tudi v delu, ko je pojasnil, da je obtoženko večkrat ob sobotah vozil v Ljubljano (točka 79 izpodbijane sodbe), utemeljeno štelo kot kredibilno. S tem se ne strinja pritožnik, ki pa ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, v katerih podaja lastno oceno glede prodanega lesa in nepremičnin (zemljišč) in se sprašuje, če je P. P. kupnino hranil do leta 2024 in jo izročil obtoženki ter se tudi na precej sarkastičen način opredeljuje do kmetijske dejavnosti, s katero se ukvarja P. P. Obtoženka je povedala, da ji je večino sadja in zelenjave dostavljal bratranec P. P. s svoje kmetije, kar je slednji potrdil, povedal je tudi, da ima doma živali, da ji vozi tudi meso, na posebno vprašanje je tudi povedal, da ima koze, kar je izkazano tudi z dokumentacijo, ki je bila posredovana sodišču prve stopnje, ki se je do navedenih okoliščin opredelilo v točki 80 izpodbijane sodbe in je tudi pojasnilo, zakaj verjame priči P. P., da je občutno materialno pomagal obtoženki. Dejstvo pa je, da niti P. P. niti obtoženka nista nikoli zatrjevala, da je obtoženki dnevno v Š. vozil jajca ali da bi imel prašiče in obtoženo oskrboval z mesom le-teh, zato gre v tem delu za neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe. Enako velja tudi v delu, ko pritožnik zatrjuje, da naj bi obtožena navajala, da je ona dedovala po teti T. R., kar pa ne drži, pač pa je, kot pravilno izpostavlja zagovornica v odgovoru na pritožbo, P. P. predložil sklep o dedovanju, izdan v Sanskem mostu in povedal, da mu je denar dajala tudi teta T. R., bil je tudi dedič po njej, saj ni imela svojih otrok, imela je moža, ki je bil "doktor" in je delal v Nemčiji. Obtožena je povedala, da ji je bratranec dal tudi denar, ki ga je dobil od tete T. R., sama pa je od mame R. R. dobila tudi denar, po njenem pokojnem očetu, torej po očetu obtožene.

16. Sodišče prve stopnje je v točki 81 izpodbijane sodbe povzelo izpoved priče S. S., kot jo je podal v fazi preiskave in na glavni obravnavi dne 21. 10. 2019, medtem ko se je do nje opredelilo v točki 82 obrazložitve izpodbijane sodbe. Natančno je pojasnilo, zakaj verjame priči, ki je sicer prepričljivo in zelo odkritosrčno opisala kdaj, kako, iz kakšnih razlogov in na kakšen način je z dajanjem gotovine ter vrednostnih bonov, nakupom daril, izročanjem bančne kartice in tudi na druge načine podpiral obtoženko, ki je bila v kritičnem času z njegove strani deležna približno 40.000 do 50.000 EUR. V dani situaciji se zato kot povsem nekorektno in docela protispisno pokaže pritožbeno navajanje, da je S. S. izpovedal, da je obtoženki enkrat dal Viso kartico, s katero si je plačala pulover za 200 EUR, ob tem, da je obtožena že v fazi predkazenskega postopka izročila račun za pulover v znesku 846 EUR, ki ga je plačala s kartico S. S., katerega transakcijski račun je bil za navedeni znesek tudi obremenjen.

17. Obtoženka je v dopolnitvi zagovora z dne 30. 5. 21016 povedala, da je bila v določenem obdobju spremljevalka starejših gospodov poslovnežev, predvsem iz vzhodne Evrope. Pritožbeni očitek, da naj bi se ruski poslovneži ne potikali po železniških postajah, ni upošteven, saj obtoženka nikoli ni trdila, da se je s temi osebami dobivala na železniški postaji; o tem tudi ni izpovedal P. P., ki je sicer pojasnil, da je obtoženo ob sobotah večkrat pripeljal v Ljubljano, da jo je pustil na železniški postaji, včasih pa jo je počakal in peljal domov, ne pa vedno, in se je vrnila domov z avtobusom. Da je P. P. večkrat na teden prišel k obdolženki v notarsko pisarno, je potrdila tudi oškodovanka, ki je med drugim tudi povedala, da je bila obtožena vedno urejena in lepo napravljena.

18. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obtoženkino mamo R. R., ki je sama povedala, da je obtoženki mesečno dajala po 50 EUR, je njena izpoved potrjena z zagovorom in tudi s pričanjem P. P. Kot protispisna se izkaže pritožbena navedba, da je obtožena trdila, da ji je mama nakazala 7.000 EUR regresa, je pa res obtoženka povedala, da ji je mama v vseh teh letih dajala denar tudi od njenega regresa in sicer skupaj med 5.000 in 7.000 EUR. Dokazno oceno navedene priče je sodišče prve stopnje podalo v točki 78 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo, zakaj verjame priči in čemu ne verjame, zato glede na sprejeto oceno in v tej zvezi podane razloge ni izkazana v pritožbi zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obtožena je pojasnila, da je res pomagala materi, ki je bila starejša oseba, torej pri vsakdanjih opravilih, ne pa finančno, zato so tozadevne pritožbene navedbe izkrivljene in protispisne. Pritožba neuspešno problematizira obstoj prihrankov, saj je obtožena pojasnila, da se je zaposlila že v letu 1982 in je tudi v notarski pisarni prejemala precej dobro plačo, kot je sicer obrazloženo v točki 34 izpodbijane sodbe.

19. Pritožba nadalje navaja, da je obtoženka potem, ko je bila zoper njo uvedena preiskava (pričanje U. U.) obiskovala trgovine, v katerih je nakupovala in se tam "predstavljala", klicala prodajalke in jim pošiljala izjave, ki so jih prodajalke dajale kriminalistom ter jih povpraševala, zakaj so tako izpovedale (V. V.). Iz izpovedb prič G. G., Z. Z., H. H. in Ž. Ž., naj bi bilo po navedbi pritožnika jasno razbrati, da so bile te priče pred zaslišanjem na sodišču obiskane s strani obtoženke; po oceni pritožnika se zdi, da ni šlo zgolj za predstavljanje, saj je mati ene od zaslišanih prič izpovedala, da je od dneva, ko je prejela vabilo na zaslišanje, njena hči čisto iz sebe.

20. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za precej konfuzne, selektivne, predvsem pa tudi protispisne pritožbene navedbe, s katerimi skuša, kolikor je moč razumeti, pritožba prikazati, da naj bi obtožena skušala vplivati na priče, pri katerih je v trgovinah kupovala stvari, česar pa dokazni postopek ni potrdil, kot je prepričljivo pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe.

21. Tako je iz izpovedbe priče U. U. (točka 98 izpodbijane sodbe) razbrati, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, da je na vprašanje sodnice, če pozna obtoženo, povedal, da je ne pozna kot stranko, pozna jo iz enega obiska, enkrat, ko se je prišla predstavit, ⁷ v nadaljevanju je povedal, da je prišla potem, ko je bil pri njih kriminalist; nato je na posebno vprašanje sodnice pojasnil, da obtožena ni rekla nič drugega in da nista nič govorila.⁸ Iz izpovedbe V. V.⁹ izhaja, da je res dala izjavo, pri čemer je priča že uvodoma povedala, da ona ni kriminalistu nikoli rekla, da je gospa, torej obtožena, kupila vso njihovo kolekcijo, kot je to navedeno v uradnem zaznamku. Obtožena ji je izjavo prebrala, ona je povedala obtoženi, da to ni njena izjava in jo je prosila, da ji je obtožena poslala izjavo po pošti. Zanikala je tudi navedbo, da naj bi obtožena bila zadnjih pet let njihova stalna stranka in da jih je obiskovala vsak mesec. Iz izpovedb prič G. G. in H. H. (točki 95 in 99 izpodbijane sodbe) ne izhaja, da ju je obtožena obiskala, ko je bila zoper njo uvedena preiskava, zato gre v tem delu in tudi glede Ž. Ž., katere izpovedba je povzeta v točki 106 izpodbijane sodbe, za protispisne navedbe. V ostalem je pritožbeno zatrjevanje pavšalno, nejasno in nekonkretizirano, zato kot tako ne more biti predmet resne in konstruktivne pritožbene presoje.

22. Sodišče druge stopnje glede na vse zgoraj povedano ugotavlja in zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene ter zatrjevane kršitve niso izkazane in niso podane, zato je pritožbo pooblaščenca oškodovanke mag. B. B. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------
¹ Naroki za glavno obravnavo so bili opravljeni 5. 9. 2019, 30. 9. 2019, 21. 10. 2019, 12. 12. 2019, 30. 1. 2020 in 12. 3. 2020.
² V tej zvezi je, glede na vsebino zapisnikov predobravnavnavnih narokov, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo 5. 2. 2028, 19. 2. 2018, 22. 3. 2018, 19. 4. 2018 in 24. 5.2018, moč ugotoviti, da se obtoženka vse do 14. 12. 2023 nikoli niti ni izjasnila o vprašanju senatnega sojenja ali sojenja pred sodnikom posameznikom, ampak se je (po pravnomočni odločitvi o predlogih za izločitev dokazov) postopek nadaljeval z razpisom glavne obravnave dne 5. 9. 2019, ko se je sojenje pričelo pred senatom.
³ Skladno z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP.
⁴ Le-te niso primerljive s procesno podlago kot izhaja iz v pritožbi citiranega judikata VS RS.
⁵ Ki jih pritožnik sploh ne omenja ali kakorkoli problematizira, čeprav ima izpodbijana sodba o tem obširne razloge v točkah 84 do 90 obrazložitve.
⁶ Točke 38, 48, 49 obrazložitve.
⁷ Stran 2 prepisa zvočnega snemanja z dne 23. 2. 2016.
⁸ Stran 6 prepisa zvočnega snemanja z dne 23. 2. 2016.
⁹ Slednja je bila zaslišana dne 1. 3. 2016, njena izpovedba je povzeta v točki 104 prvostopenjske sodbe.