VSRS Sodba I Ips 71638/2024

1. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

2. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 71638/2024 z dne 5. 3. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen v skupnem znesku 600,00 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti in odločilo o načinu izvršitve stranske denarne kazni ter o trajanju stranske kazni izgona tujca iz države. Obsojencu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mu je na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom KZ-1 odvzelo osebni avtomobil s pripadajočim kontaktnim ključem ter kopijo italijanskega prometnega dovoljenja, na podlagi 73. člena KZ-1 pa še mobilni telefon ter SIM kartico. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, pritožbene stroške po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa je naložilo v breme proračuna.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu zniža izrečeno kazen zapora in vrne odvzeto vozilo.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da vložnik z zavzemanjem za izrek nižje zaporne kazni ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko je preostale očitke obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje z argumentacijo, ki jo sprejema tudi vrhovni državni tožilec.

4. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

1. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija prvenstveno odločbo o kazenski sankciji z zatrjevanjem, da sta sodišči pri odmeri kazni premalo upoštevali posebne olajševalne okoliščine na strani obsojenca. Prva takšna okoliščina je po mnenju vložnika obsojenčeva nekaznovanost, drugo pa predstavljajo njegove osebne in družinske razmere, saj gre za očeta mladoletnega otroka, ki v domovini preživlja celo družino. Navedene okoliščine naj bi bile tako posebne, da utemeljujejo omilitev kazni po drugi alineji 50. člena KZ-1. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj naj bi bila obsojencu izrečena strožja kazen zapora kot drugim obsojencem za istovrstna ali primerljiva kazniva dejanja.

2. Vložnik skuša s prvim sklopom navedb utemeljiti kršitev iz prvega odstavka 374. člena ZKP, v skladu s katerim se sme sodba izpodbijati zaradi odločbe o kazni, če sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, oziroma zaradi tega, ker sodišče ni uporabilo določb o omilitvi kazni, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji. Gre za razlog, ki ga je mogoče uveljavljati v postopku s pritožbo, ne pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.¹ V obravnavanem primeru si vložnik s svojimi navedbami prizadeva izključno za drugačno vrednotenje okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni zapora, s čimer ne uveljavlja nobene izmed kršitev zakona po prvem odstavku 420. člena ZKP, ki so predmet preizkusa v postopku z zahtevo.

3. Drugi sklop vložnikovih navedb je namenjen utemeljevanju kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, saj naj bi obsojencu izrečena kazen zapora odstopala od primerljivih primerov iz sodne prakse. Sklicuje se na sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju II K 19113/2024 z dne 15. 5. 2024 in II K 42310/2024 z dne 29. 8. 2024, sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 5667/2024 z dne 23. 5. 2024 ter sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 41178/2024 z dne 24. 10. 2024, pri čemer med ostalim navaja, da so obsojenci v omenjenih zadevah krivdo priznali, medtem ko obsojenec v obravnavani zadevi krivde ni priznal, a s tem po zagovornikovem mnenju ni bistveno podaljšal ali podražil konkretnega kazenskega postopka.

4. Vrhovno sodišče zagovornikovih očitkov v tem delu ne sprejema, saj splošno načelo enakosti pred zakonom, iz katerega je izpeljano tudi načelo enakega varstva pravic, narekuje, da je treba enako obravnavati tiste položaje, ki so v bistvenem enaki.² Vložnik takšne enakosti med obravnavano zadevo in izpostavljenimi primeri v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemelji, saj skozi svoja izvajanja že sam prepoznava, da so obsojenci v citiranih primerih krivdo za očitana dejanja priznali, kar predstavlja olajševalno, lahko pa tudi posebno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni,³ medtem ko obsojenec v obravnavani zadevi krivde ni priznal. Zahteva za varstvo zakonitosti skuša sicer v nadaljevanju zmanjšati pomen okoliščine, da obsojenec krivde ni priznal, vendar s tem ponovno prehaja na področje izpodbijanja primernosti izrečene kazenske sankcije, kar ni predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

5. Vložnik izpodbija še odločbo o varnostnem ukrepu odvzema osebnega avtomobila, ker naj bi sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve se osredotoča na utemeljevanje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno zaključili, da je vozilo obsojenčeva last, saj je njegova dejanska lastnica B. B.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v središču vložnikovih navedb v tem delu utemeljevanje, da sta sodišči zmotno ugotovili lastništvo osebnega avtomobila, ki je predmet varnostnega ukrepa. Zagovornik na ta način po vsebini ne zatrjuje, da bi sodišče z izrekom varnostnega ukrepa prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, temveč gre izključno za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

1. Ker zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

2. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov pravnomočne sodbe.

3. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 54900/2022 z dne 13. 6. 2024, I Ips 43646/2015 z dne 4. 6. 2020, I Ips 30850/2010-182 z dne 21. 8. 2014 in številne druge.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021.