VDSS Sodba Pdp 441/2025

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2024, ki jo je toženka podala tožniku, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 10. 2024, in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še vedno traja. Zavrnilo je tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se je zoper njega ves čas kumuliralo postopke zaradi istih historičnih dogodkov. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da je opisana kumulacija postopkov dovoljena, in da se ni opredelilo do vseh postopkov zoper njega. Nadalje navaja, da je toženka zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da se je nekritično oprlo na listinske dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da se je namestnik generalnega direktorja Policije s predlogom za izredno odpoved seznanil 14. 8. 2024. Meni, da gre za prirejene navedbe toženke, saj ni življenjsko, da bi se slednji s tem seznanil šele po skoraj dveh letih od zadnje očitane kršitve. Sodišču prve stopnje očita, da tega sploh ni obrazložilo, ampak je nekritično verjelo toženki, kar predstavlja nadaljnjo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da časovna oddaljenost kršitev ne povzroči nezakonitosti izredne odpovedi, ker gre za policista. V zvezi s tem izpostavlja, da so pred zakonom vsi enaki. Vsi očitki so časovno odmaknjeni in nimajo nobene povezave z njegovim delom, ki ga je opravljal korektno. Poudarja, da ima odpoved zanj in za njegovo družino nesorazmerne posledice, saj ima kredit za hišo in leasing za dva avtomobila, ostal je tudi brez dodatka za invalidnost. Pojasnjuje, da podatkov ni nikoli posredoval drugim osebam, od njih ni imel nobenih finančnih ali drugih koristi. Gre za javno dostopne podatke, ki jih je mogoče pridobiti na vsaki internetni strani. Zaključuje, da ne gre za tako hude kršitve, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Delo je opravljal strokovno, vestno in korektno; javnost pa s postopki ni bila seznanjena.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je zoper njega zaradi istih kršitev teklo več postopkov, med drugim tudi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženka zoper tožnika ni vodila disciplinskega postopka zaradi istih kršitev (istih nepooblaščenih vpogledov v osebne podatke v toženkini računalniško vodeni zbirki podatkov), pač pa zaradi istovrstnih kršitev, ki se nanašajo na druge datume vpogledov v osebne podatke, kot so tožniku očitani v izpodbijani odpovedi. Vsak neupravičen vpogled v osebne podatke namreč predstavlja samostojno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka je torej zoper tožnika vodila disciplinski postopek zaradi drugih kršitev (drugih nepooblaščenih vpogledov v osebne podatke), kot so mu očitane v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Res je zoper tožnika tekel tudi kazenski postopek zaradi (med drugim) istih kršitev - istih nepooblaščenih vpogledov, kot se tožniku očitajo v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, gre za dva povsem ločena in nepovezana postopka, z različnimi sankcijami, ki se ne izključujeta. V sodnem - kazenskem postopku se je odločalo o tem, ali je tožnik z nepooblaščenimi vpogledi v osebne podatke storil kazniva dejanja zlorabe osebnih podatkov po sedmem v zvezi z drugim odstavkom 143. člena Kazenskega zakonika (KZ-1); v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je toženka kot delodajalec ugotavljala, ali je tožnik s temi vpogledi v osebne podatke kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno je torej tožnikovo pritožbeno zavzemanje, da se ta dva postopka izključujeta, ker mu je bila v kazenskem postopku zaradi teh kršitev že izrečena kazenska sankcija (pogojna obsodba).¹ Smiselno enako velja tudi glede prekrškovnega postopka, ki ga je v zvezi z obdelavo osebnih podatkov zoper tožnika vodil Informacijski pooblaščenec, pri čemer je bila tožniku globa tudi sicer izrečena za (datumsko) druge kršitve, kot so mu očitane v izpodbijani odpovedi.

8. Kot izhaja iz že obrazloženega, se je do teh tožnikovih ugovorov natančno opredelilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem in s tem v zvezi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

9. Nadalje tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je bila odpoved podana prepozno, po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Tožnik je bil zaposlen v državnem organu - Policiji. Pravice in dolžnosti delodajalca v Policiji izvršuje generalni direktor Policije (17. člen Zakona o organiziranosti in delu v Policiji - ZODPol, drugi odstavek 20. člena ZDR-1). Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah² presojalo pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika seznanitve oziroma ugotovitve odpovednega razloga s strani generalnega direktorja Policije. Presoja sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od že zavzetih stališč revizijskega sodišča. Pritožbeno sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 280/2017 ni utemeljeno, saj je bila ta zadeva razveljavljena s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 58/2018.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno vezalo trenutek ugotovitve odpovednega razloga na obvestilo namestniku generalnega direktorja Policije A. A. (ki v primeru odsotnosti ali zadržanosti nadomešča generalnega direktorja - drugi odstavek 48. člena ZODPol) dne 14. 8. 2024 in tako pravilno zaključilo, da je bila odpoved, podana dne 9. 9. 2024, pravočasna. Datum seznanitve namestnika generalnega direktorja Policije A. A. (14. 8. 2024) je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi v izpodbijani sodbi navedenih listinskih dokazov in pisne izjave priče - generalnega direktorja Policije B. B. (pri čemer se je tožnik strinjal z branjem pisne izjave priče in ni zahteval še zaslišanja te priče - šesti odstavek 236. a člena ZPP). Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o datumu seznanitve namestnika generalnega direktorja Policije z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi razumljivo obrazložilo, zakaj verjame, da se je slednji seznanil šele 14. 8. 2024, četudi je bila zadnja tožnikova v odpovedi očitana kršitev storjena že 13. 10. 2022. Šlo je za večje število kršitev, obsežnost dokumentacije in posledično dolgotrajnost preiskave. S tem v zvezi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Zato je za ugotovitev odpovednega razloga pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec preko zakonitega zastopnika ali predstojnika dovolj zanesljivo ugotovi kršitev in posledično poda odpoved.

13. Upoštevaje že obrazloženo je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje pri ugovoru, da je izpodbijana odpoved nezakonita zaradi časovne oddaljenosti dogodkov. ZDR-1 v primeru kršitev z znaki kaznivega dejanja podaljšuje objektivni rok za podajo odpovedi, torej ves čas, ko je možen kazenski pregon. To velja ne le za tožnika kot policista, pač pa za vse delavce, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na enakost pred zakonom. Sodišče prve stopnje pa je pravilno poudarilo, da so kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj že same po sebi hujše kršitve, še toliko bolj pa, ker jih je storil tožnik kot policist, ki bi moral tovrstna dejanja preprečevati in ne izvrševati. Zato je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1.

14. Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, utemeljeno pričakuje, da bodo svoje delo opravljali vestno in zakonito. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da toženki zaradi tožnikovih ravnanj ni nastala škoda in da javnost s tem ni bila seznanjena, pa v ničemer ne vpliva na pravilno ugotovljeno nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Prav nasprotno. Te navedbe kažejo, da je tožnik do svojih ravnanj še vedno nekritičen. Zaupanje toženke v tožnika je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

15. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi tudi ni odločilno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik svoje delo sicer korektno opravljal, saj je ugotovljeno, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivih dejanj, pri čemer je šlo za večje število kršitev (nepooblaščenih vpogledov v osebne podatke) - storil je 17 kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov, vpogledov v izredni odpovedi, ki jih tožnik priznava, pa je bilo še več, in to v daljšem časovnem obdobju (od 10. 5. 2019 do 13. 10. 2022). Prav tako za presojo zakonitosti odpovedi ne more biti odločilno, kakšne (finančne) posledice ima prejeta odpoved za tožnika in njegovo družino. Odločilno je le, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa imajo znake kaznivih dejanj, in da je toženkino zaupanje vanj zato popolnoma porušeno, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v izpodbijani odpovedi očitane kršitve nimajo nobene povezave z delom. Tožnik je namreč kršitve - nepooblaščene vpoglede v osebne podatke drugih oseb storil prav na delovnem mestu, preko službenega računalnika, z lastnim geslom, ki mu je bilo dodeljeno kot policistu za vstop v računalniško vodene zbirke osebnih podatkov. Res teh podatkov ni potreboval pri policijskemu delu, a prav zato predstavljajo ti vpogledi kršitev z znaki kaznivih dejanj, saj je v te podatke vpogledoval za svoje lastne potrebe, zaradi preveritve lastnikov vozil, ki jih je kupoval.

17. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da tožnik teh podatkov nikoli ni posredoval drugim osebam in da od njih ni imel nobenih finančnih ali drugih koristi. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, mu toženka tega niti ne očita niti to ni potrebno za ugotovitev obstoja odpovednega razloga. Bistveno je, da je ugotovljeno, da je tožnik nepooblaščeno vstopil v računalniško vodeno zbirko podatkov toženke z namenom, da si je pridobil določene osebne podatke. Nenazadnje pa je bil tožnik zaradi istih dejanj, ki so mu očitana v izpodbijani odpovedi, že pravnomočno obstojen storitve kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po sedmem v zvezi z drugim odstavkom 143. člena KZ-1, na kar je sodišče v tem postopku vezano (14. člen ZPP). Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da naj bi šlo za javno dostopne podatke, da je vpogledoval le iz radovednosti in da podatkov ni uporabljal za nakupe vozil. Vse te tožnikove ugovore je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja in jih ne ponavlja.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kot pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, bi takšno tožnikovo stališče pripeljalo do absurdne situacije, da delodajalec delavcu ne bi mogel izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi najhujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zgolj zato, ker bi bil zaradi istih kršitev delavec že obsojen storitve kaznivega dejanja.
² Prim. npr. zadeve VSRS VIII Ips 283/2017 , VIII Ips 334/2017 in VIII Ips 28/2022.