VSRS sodba II Ips 270/2013

Revizija se zavrne.

1Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev dedne pravice po zapustniku zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom ob uvedbi dedovanja ni obstajala, zato je zahtevek v celoti zavrnilo.

2Tožnica je v pritožbi grajala zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

3Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo. V njej je navedla, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ker se je sodišče druge stopnje poistovetilo s sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo življenjsko skupnost z iskanjem konkretnih okoliščin, čeprav bi moralo pravilno ugotoviti „modus vivendi“ tožnice in zapustnika ter ga primerjati z določbo 12. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je po mnenju revizije kršilo določbe o prekluziji pri navajanju trditev in predlaganju dokazov, saj je tožnica spoštovala dodatne roke, ki jih je dodelilo sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer se je tožnica takšnemu vodenju postopka vseskozi upirala in ji je bila zato kršena pravica do sodnega varstva.

4Revizija ni utemeljena.

5Odločitev o tožbenem zahtevku v konkretni zadevi je bila odvisna od razrešitve predhodnega vprašanja o (ne)obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom ob uvedbi dedovanja.

6Dedno pravo v določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)(2) zunajzakonsko skupnost glede pravice do dedovanja izenačuje z zakoncema, ki imata po določbi prvega odstavka 10. člena ZD drug po drugem dedno pravico. Ker gre v konkretnem primeru za spor o obstoju dedne pravice, sta morali sodišči nižjih stopenj pri reševanju predhodnega vprašanja uporabiti določbo drugega 10. člena ZD in ne določbe 12. člena ZZZDR, kot to zmotno uveljavlja revidentka.(3) Ta namreč opredeljuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti v družinskem pravu, medtem ko glede pravnih posledic izven družinskopravnih razmerij napotuje na določbe drugih zakonov. V konkretnem primeru je to drugi odstavek 10. člena ZD.

7Po ustaljeni sodni praksi gre pri opredelitvi zunajzakonske skupnosti z uporabo obeh navedenih določb za pravni standard, pri katerem morajo biti načeloma kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ki mora trajati daljši čas, pri tem pa ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnost. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika kot sta mož in žena, izpolnjene pa morajo biti tudi predpostavka notranjega čustvenega razmerja: zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.(4) V primeru spora mora obstoj navedenih okoliščin sodišče ugotoviti v vsakem konkretnem primeru.

8V skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (ter ustrezno konkretizirani in argumentirani).(5) Revidentka ne konkretizira, katerega od zgoraj navedenih konstitutivnih elementov zunajzakonske skupnosti sodišči nižjih stopenj nista upoštevali in s tem kršili materialnopravno določbo drugega odstavka 10. člena ZD. Revizija pri očitku, da bi moralo sodišče ugotavljati „modus vivendi“ tožnice in zapustnika in ne konkretnih okoliščin njune skupnosti, ni povsem jasna in je tudi vsebinsko popolnoma prazna. Na takšen očitek zmotne uporabe materialnega prava niti ni mogoče odgovoriti. Iz obeh sodb nižjih sodišč nasprotno izhaja, da sta sodišči ugotovili vsa dejstva, ki predstavljajo tako objektivne kot subjektivne elemente pravnega standarda zunajzakonske skupnosti po drugem odstavku 10. člena ZD, in na tej dejanski podlagi napravili pravilne materialnopravne zaključke.

9Revidentka pri zatrjevani kršitvi pravil o prekluziji pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov iz 286. člena ZPP smiselno graja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, ko stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Skladno z določbo 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, takoj ko je to mogoče, razen če gre za kršitve, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Kasnejše grajanje kršitve postopka, vključno v pravnih sredstvih, je upoštevno le, če stranka teh kršitev ni mogla navesti brez svoje krivde. Ker pri zatrjevani kršitvi ne gre za kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, bi jo morala revidentka grajati najkasneje v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, česar pa ni storila. Posledično revidentka omenjene kršitve ne more uveljavljati šele v reviziji. Revidentka poleg tega niti v reviziji ne konkretizira, katerih dejstev oz. predlaganih dokazov zaradi pravil o prekluziji sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kar pomeni, da je tudi graja kršitve postopka povsem neobrazložena. Kršitev pravice do izjave oz. kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz navedenih razlogov ni podana.

10Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (drugi odstavek 10. člena ZD).

Op. št. (3): Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa (12. člen ZZZDR).

Op. št. (4): Sodba II Ips 148/2009, sodba II Ips 825/2009, sodba II Ips 623/2006.

Op. št. (5): Sodba II Ips 206/2013, sodba II Ips 120/2010.