VSK sodba in sklep Cpg 337/2014

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje (točka II izreka).

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Razveljavi se sklep skupščine tožene stranke z dne 27.9.2011, sprejet pod točko 4 dnevnega reda, ki se glasi: skupščina je na podlagi 320. člena Zakona o gospodarskih družbah obravnavala Posebno revizijsko poročilo o ugotovitvah posebne revizije tožene stranke, ki je bila opravljena na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Ng 1, pri čemer skupščina ugotavlja, da posebna revizija ni potrdila domneve predlagatelja posebne revizije, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov, ki so bili predmet posebne revizije po omenjenem sklepu sodišča, do nepoštenosti ali kršitev zakona ali statuta. Na tej podlagi skupščina nadalje ugotavlja, da je bil predlog predlagatelja za izvedbo posebne revizije neutemeljen“. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodno odločbo tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.225,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper omenjeno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, pri čemer tožencu naloži tudi plačilo vseh pravdnih stroškov. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je bil izpodbijani sklep skupščine tožene stranke sprejet v nasprotju z zakonom ali statutom, in sicer iz razloga, ker sprejetje takšnega sklepa ni v pristojnosti skupščine in ker skupščina v izpodbijanem delu sklepa ugotavlja, da naj bi posebni revizor ugotovil, da niso podane hujše nezakonitosti nepoštenosti iz predloga za posebno revizijo, čeprav tega posebni revizor ni ugotovil. V tej zvezi pritožba tudi izpostavlja, da revizor ni izpolnil svoje naloge, spričo česar tožnica ni odgovorna za plačilo njegove nagrade. Četrti odstavek 320. člena ZGD-1 določa, da mora poslovodstvo predložiti posebno revizorjevo poročilo nadzornemu svetu in ga uvrstiti na dnevni red skupščine, peti odstavek istega člena pa določa, da mora poslovodstvo ugotovitve posebnega revizorja objaviti v skladu s 185. členom ZGD-1. ZGD-1 torej nikjer ne določa, da skupščina o poročilu sprejme poseben sklep. Namen posebne revizije je namreč v tem, da se poslovodstvu oziroma manjšinskim delničarjem omogoči vložitev odškodninske tožbe. Zato ZGD-1 določa, da je potrebno poročilo predložiti nadzornemu svetu, ki poslovodstvo nadzira in ga objaviti, kar pomeni, da morajo biti delničarji seznanjeni s poročilom neposredno, ne pa s sklepom skupščine o tem poročilu. 328. člen ZGD-1 namreč omogoča vložitev tožbe prav manjšinskim delničarjem, zato zakonodajalec ni določil, da o poročilu odloča skupščina, saj bi sklep skupščine o poročilu, ki se sprejme z večino, preprečil prav namen zakonodajalca, da se omogoči manjšinskim delničarjem, da vložijo odškodninsko tožbo. V konkretnem primeru je posebni revizor odklonil izpolnitev naloge, določene s sklepom naslovnega sodišča. V svojem revizijskem poročilu ni navedel nobenih od ugotovitev, da so bile nezakonitosti in nepoštenosti storjene, oziroma niso bile storjene. Posebni revizor je to nalogo odklonil, zato njegovo poročilo ne vsebuje nobene ugotovitve o kakršnihkoli nezakonitostih ali nepoštenostih postopkov in poslov, ki so bili predmet revizije. Zato je ugotovitev iz izpodbijanega sklepa skupščine, da naj bi revizor ugotovil, da domnevane nezakonitosti in nepoštenosti niso bile storjene, neresnična in zavajajoča. Vsebina sklepa, ki ni resnična in je zavajajoča, pa je v nasprotju s 5. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in obenem krši tudi 305. člen ZGD-1, ki delničarjem zagotavlja pravico do obveščenosti. Neresnična in zavajajoča informacija ni informacija. S takšnim sklepom se dopušča sprejemanje sklepov z zavajajočo in neresnično vsebino po volji večine in se s tem krši sam institut zaščite pravic manjšinskih delničarjev, kot je urejen v členih od 318. do 328. in drugih ZGD-1. Ta tožničina navedba je nova, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da se pri presoji sklepa o poročilu posebnega revizorja ne presoja, ali ta obsega resnična dejstva o vsebini poročila. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ne navaja, kako je sodišče ugotovilo vsebino obravnave in kako je ugotovilo, da se vsebina sklepa sploh nanaša na vsebino obravnave. Prav tako sodišče nikjer ne odgovarja na trditev tožeče stranke, da izpodbijani sklep zato, ker navaja in vsebuje neresnične ugotovitve, krši 5. člen OZ in pravico delničarjev do obveščenosti. V tem delu izpodbijana sodba nima odločilnih razlogov in je podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper odločitev o pravdnih stroških se je pritožila tožena stranka, ki je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in naloži tožeči stranki, da poravna toženi stranki stroške postopka v znesku 2.757,31 EUR, poleg tega pa tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala razveljavitev dveh (in ne treh) sklepov skupščine tožene stranke. Uspeh tožeče stranke torej znaša 1/6 tožbe. Del stroškov v višini 3.555,00 EUR predstavlja taksa za pritožbo tožeče stranke, s katero sploh ni uspela. Če skupnim stroškom tožeče stranke 14.788,92 EUR odštejemo zgolj stroške plačane sodne takse za pritožbo in zanemarimo višje odvetniške stroške zaradi pritožbe, znaša celoten znesek stroškov tožeče stranke 11.233,92 EUR. Strošek tožene stranke pa znaša 5.555,56 EUR. Uspeh v pravdi pripelje do rezultata, da bi morala tožeča stranka plačati toženi stranki znesek 2.757,31 EUR.

Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Poslovodstvo mora predložiti posebno revizorjevo poročilo nadzornemu svetu in ga uvrstiti na dnevni red naslednje skupščine (četrti odstavek 320. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Prav na skupščini namreč delničarji praviloma uresničujejo svoje pravice (prvi odstavek 292. člena ZGD-1), pri čemer skupščina odloča o vseh zadevah, ki jih določa zakon (9. alineja prvega odstavka 293. člena ZGD-1). Dnevni red vsakega zasedanja skupščine se mora objaviti ob sklicu. Dnevni red kot predlog določi uprava, pri čemer so v okviru posameznih točk (vsebinskih tematik) dnevnega reda zasedanja skupščine praviloma vključeni napovedani sklepi, ki naj bi jih sprejemala skupščina. Tudi ti predlogi sklepov morajo biti seveda vključeni v objavi dnevnega reda (členi od 295 do 296 ZGD-1). Dnevni red in v njegovem okviru napovedane sklepe, ki naj bi jih sprejemala skupščina, predlaga uprava delniške družbe, pri čemer pa lahko delničarji k vsaki točki dnevnega reda dajejo predloge sklepov, bodisi pisno (prvi odstavek 300. člena ZGD-1) ali pa ustno na samem zasedanju skupščine (šesti odstavek 300. člena ZGD-1).

Nikakor torej ne drži pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep skupščine v nasprotju z zakonom in statutom, ker ni v pristojnosti skupščine. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ne more slediti tudi pritožbenemu očitku, da uvrstitev posebnega revizorjevega poročila na dnevni red skupščine pomeni zgolj golo seznanitev skupščine s tem poročilom. V okvir dnevnega reda skupščine delniške družbe so praviloma vključeni napovedani sklepi, medtem ko seznanitvi delničarjev s posebnim revizorjevim poročilom zadostuje že obveznost uprave delniške družbe, da mora poskrbeti za objavo tega poročila v skladu s 185. členom ZGD-1, poleg tega pa je treba vsakemu delničarju na njegovo zahtevo najpozneje naslednji delovni dan brezplačno dati prepis posebnega revizorjevega poročila (peti odstavek 320. člena ZGD-1).

Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da sama vsebina izpodbijanega sklepa skupščine ni v nasprotju z zakonom (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). Nestrinjanje tožeče stranke (manjšinskega delničarja) z vsebino poročila posebnega revizorja se namreč ne more raztezati na nezakonitost spornega skupščinskega sklepa, upoštevaje ob tem, da je s sprejetjem spornega sklepa večina prisotnih delničarjev tožene stranke zgolj ugotovila, da posebno revizorjevo poročilo ni potrdilo domneve tožeče stranke (predlagatelja sodnega postopka za imenovanje posebnega revizorja), da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov, ki so bili predmet posebne revizije, do nepoštenosti ali kršitev zakona ali statuta. Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da je vsebina spornega skupščinskega sklepa neresnična in zavajajoča ter v nasprotju s 5. členom OZ in 305. členom ZGD-1. Ravno sprejetje konkretnega sklepa pomeni, da je bil po naravi stvari (glede na jasno izraženo voljo večine delničarjev) na sporni skupščini (posredno) zavrnjen predlog manjšinskega delničarja (tožeče stranke) za imenovanje drugega posebnega revizorja, oziroma predlog za vložitev odškodninske tožbe po prvem odstavku 327. člena ZGD-1. Prav to pa omogoča manjšinskemu delničarju, da sproži sodni postopek za imenovanje drugega posebnega revizorja (peti in prvi odstavek 318. člena ZGD-1), oziroma omogoča manjšinskemu delničarju, da vloži tožbo zoper odgovorne člane uprave za povrnitev škode po prvem odstavku 328. člena ZGD-1. To pa po drugi strani tudi pomeni, da sprejem konkretnega sklepa za tožečo stranko nima nobenih negativnih posledic.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

Tudi izpodbijana stroškovna odločitev je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Ni se mogoče pridružiti stališču pritožbe, da je tožeča stranka uspela zgolj z 1/6 tožbenega zahtevka, pri čemer je sodišče prve stopnje potrebne pravdne stroške pravdnih strank tudi pravilno odmerilo glede na končni uspeh strank v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo zoper sodbo ni navedla nič takega, kar bi lahko pripomoglo k rešitvi v obravnavani zadevi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.