VSRS Sodba XI Ips 39453/2014-153

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 39453/2014 z dne 21. 9. 2014 zoper obdolženega M. Z. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 39453/2014 z dne 23. 9. 2014 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi ali podredno, da mu pripor nadomesti z milejšim ukrepom, hišnim priporom.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14. 10. 2014, predlagal zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva po vsebini ne uveljavlja zatrjevanih kršitev, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, sodišči pa sta tudi ustrezno ovrednotili vse okoliščine, ki kažejo na utemeljenost pripornih razlogov.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. O odgovoru se je dne 16. 10. 2014 izjavila obdolženčeva zagovornica, ki v izjavi zanika, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi.

B.

5Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. V obravnavanem primeru je dežurna preiskovalna sodnica v zvezi z obstojem prvega pogoja presodila, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil vsa tri očitana mu kazniva dejanja, in sicer kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, čemur je ob reševanju zagovorničine pritožbe pritrdil tudi zunajobravnavni senat. Zagovornica v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti takšni presoji sodišča nasprotuje in trdi, da zunajobravnavni senat ni dovolj skrbno preveril obstoja utemeljenega suma, ki vsaj glede kaznivega dejanja poskusa uboja in povzročitve splošne nevarnosti ni in ne more biti podan. Kot navaja zagovornica, je hotel obdolženec z odvrženjem bombe oškodovanko zgolj prestrašiti, kot mu je bilo naročeno, ne pa ubiti, na kar kaže že dejstvo, da je uporabil majhno, zarjavelo in staro bombo, da ni delal z rokavicami in ni bil zamaskiran, poleg tega se na razstrelivo ne spozna. Obdolženec je v zagovoru tudi povedal, da bombe ni vrgel, temveč jo je samo spustil preko ograje, pred tem pa se je skrbno prepričal, da v bližini ni kakšne osebe. Njegov zagovor je v celoti potrjen tudi z materialnimi dokazi, to je izsledki policije po tem dogodku, iz katerih npr. izhaja, da je bila bomba odvržena v času, ko ni bilo pričakovati nikogar v bližini in tudi res ni bilo nikogar v bližini. Zagovornica zaključuje, da z opisanim izvršitvenim načinom, ki je podprt z materialnimi dokazi, ni mogoče nikogar ubiti niti ogroziti premoženja velike vrednosti. Vse navedene relevantne okoliščine so po trditvah zagovornice v izpodbijanem sklepu ocenjene protispisno, poleg tega pa sodišče tudi protispisno ugotavlja, da je obdolženec oškodovanko poznal, s čimer je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženec je namreč v zagovoru pred preiskovalno sodnico povedal, da oškodovanke ne pozna, da ne bi nikoli storil česa takšnega, če bi vedel, da gre za bivšo državno tožilko in da ga je sam učinek eksplozije presenetil, poleg tega noben materialni dokaz ne potrjuje tega, da bi obdolženec oškodovanko poznal. Zagovornica posebej graja še sklep o odreditvi pripora, izdan s strani preiskovalne sodnice, ki takšne konkretizacije utemeljenega suma, kot ga navaja zunajobravnavni senat, ne vsebuje, temveč ga zgolj pavšalno obrazlaga, kar pa ne omogoča preizkusa utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj.

6Protispisnost je podana, če sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Takšna protispisnost mora biti precejšnja, nanašati pa se mora na odločilna, to je pravno relevantna dejstva. Glede na navedeno razlago ni mogoče sklepati na protispisnost, če so posamezni dokazi glede odločilnih dejstev po vsebini različni. Takšna situacija nalaga sodišču le njihovo presojo. Če sodišče pri tej presoji nepravilno sklepa, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za protispisnost v smislu kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V tej zadevi je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče povzelo vsebino dokazov v skladu z

njihovo dejansko vsebino. Na podlagi presoje teh dokazov je zaključilo, da je dokazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, v i

zpodbijanih sklepih, ki ju je potrebno jemati kot celoto, pa takšen zaključek izčrpno obrazložilo.

Glede v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljenega poznanstva med obdolžencem in oškodovanko je sodišče izrecno navedlo, da je obdolženec izpovedal, da oškodovanke ne pozna, vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da obdolženec živi v bližini in je tudi kraj kaznivega dejanja že pred tem poznal. Sodišče torej v razlogih ni navedlo, da je obdolženec izpovedal, da oškodovanko pozna (v tem primeru bi glede na obdolženčev zagovor lahko bila podana protispisnost), temveč da mu ne verjame, da oškodovanke ne pozna. Kot izhaja iz zgoraj povzete vsebine zahteve za varstvo zakonitosti se zagovornica s takšno oceno dokazov, kot jo je sprejelo sodišče, ne strinja in ponuja svojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. S tem zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

7Neutemeljen je tudi očitek, ki ga vložnica navaja v zvezi s tretjim kaznivim dejanjem, ki se očita obdolžencu, in sicer da bi bilo moč obdolžencu, glede na to, da gre pri dveh vojaških bombah, ki ju je imel shranjeni doma, za strelivo manjše količine, očitati le storitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem (in ne prvem) odstavku 307. člena KZ-1, glede na 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP pa pripora za takšno kaznivo dejanje ni dovoljeno odrediti, saj je za to kaznivo dejanje zagrožena kazen do enega leta zapora. Kot je zagovornici v zvezi s tem očitkom pravilno pojasnil že zunajobravnavni senat, se obdolžencu ne očita hramba strelnega orožja ali streliva, temveč hramba dveh bomb, ki sta po Zakonu o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) opredeljeni kot eksplozivno orožje in uvrščeni v kategorijo A, orožje iz kategorije A pa se glede pravic in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in podjetnikov razvršča v prepovedano orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom niso dovoljeni, razen če z ZOro-1 ni drugače določeno (3. člen ZOro-1 in 1. ter 16. točka 4. člena ZOro-1). Zato vložničini pomisleki glede pravne opredelitve kaznivega dejanja po prvem (in ne po tretjem) odstavku 307. člena KZ-1, niso utemeljeni.

8Zagovornica, sklicujoč se na sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča, izpodbija tudi obstoj ponovitvene nevarnosti in navaja, da pri obdolžencu ni podan kumulativen obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na njegovo ponovitveno nevarnost, niti izpodbijani sklep teh okoliščin ne konkretizira in ustrezno upošteva. V okviru presoje subjektivnih okoliščin je po mnenju zagovornice ostalo prezrto, da je obdolženec to, kar je storil, odkrito priznal in iskreno obžaloval, kar kaže na to, da ni ponovitveno nevaren. Ravno tako v izpodbijanem sklepu ni konkretizirana realna ponovitvena nevarnost, zmotna pa je tudi ugotovitev, da je bil osumljenec že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Za istovrstna kazniva dejanja bi po mnenju zagovornice šlo le v primeru, če bi bil obdolženec že obsojen za kazniva dejanja zoper javni red in mir, kar pa iz kazenske evidence ne izhaja. Zagovornica tudi meni, da ni podana sorazmernost med odrejenim ukrepom in posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode, saj glede na dokazni material v spisu ne gre za kaznivo dejanje s hujšimi posledicami, temveč zgolj za lažjo obliko kaznivega dejanja, ki je povzročilo le premoženjsko škodo v višini 3.000 EUR. Če pa bi bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in ponovitvena nevarnost, bi bilo mogoče po mnenju zagovornice ponovitveno nevarnost odpraviti že z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica pri podaji zgoraj navedenih očitkov izhaja iz (napačne) podmene, da utemeljen sum glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni podan in da bi bil lahko podan utemeljen sum le glede storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1, pri katerem pa odreditev pripora po njenem mnenju ni dovoljenja. Ker je po oceni Vrhovnega sodišča sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno presodilo, da je podan utemeljen sum glede storitve vseh treh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zagovornica ne more uspeti z navedbami, da obdolženec še ni bil obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj iz kazenske evidence izhaja, da je bil

obdolženec že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki ravno tako kot poskus kaznivega dejanja uboja spada v skupino kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Pri kaznivih dejanjih, ki se očitajo obdolžencu, tudi ni šlo za lažje kaznivo dejanje brez hujših posledic, temveč za takšna kazniva dejanja, ki predstavljajo hudo ogrožanje življenja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja in zato zadostuje za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.

Teža obravnavanih kaznivih dejanj in stopnja ogrožanja življenja in varnosti ljudi ter njihovega premoženja, ki jo izvrševanje takšnih kaznivih dejanj predstavlja, pa nedvomno upravičuje tudi poseg v osebno svobodo obdolženca z odvzemom prostosti, zato je pripor sorazmeren ukrep.

Glede posplošene trditve, da v izpodbijanem sklepu ni konkretizirana realna ponovitvena nevarnost ter obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, pa je potrebno vložnici odgovoriti, da je preiskovalna sodnica v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (točka 7, str. 4-5 sklepa z dne 21. 9. 2014) natančno in obrazloženo presodila priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter pri tem navedla tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep o obstoju konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Dejstvo, da je obdolženec to, kar je storil, priznal in iskreno obžaloval, pa glede na ostale ugotovljene okoliščine

, ki kažejo na njegovo izrazito ponovitveno nevarnost,

takšnega zaključka sodišča ne more omajati.

10Sodišče je pravilno sklepalo tudi o neogibnosti pripora, ki ga v konkretnem primeru ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed ukrepov milejše narave, saj je za takšen ukrep potrebno zaupanje oziroma pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil, česar pa obdolženec glede na svojo kriminalno preteklost in osebne lastnosti, okolje in razmere, v katerih živi, ne izkazuje. Pri tem zlasti ne gre spregledati dejstva, da je obdolženec zadnjo kazen 11 mesecev zapora prestal 12. 9. 2014, torej le tri dni pred očitanimi kaznivi dejanji in ga očitno od izvršitve teh dejanj ni odvrnila niti prestana kazen zapora, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsako milejše obravnavanje obdolženca ne bi bilo ne upravičeno in ne učinkovito.

C.

11Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za

varstvo

zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za

varstvo

zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za

varstvo

zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.