VSK sodba III Kp 27649/2013

Pritožbe obtoženega R.Z. in njegovega zagovornika ter okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo izdano na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, obtoženega R.Z spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko I v sostorilstvu storil kaznivo dejanje ponarejanja denarja, po drugem in prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) z dejanji pod točko II kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko III v sostorilstvu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila, mu je za prvo dejanje določilo kazen eno leto zapora, za drugo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter za dejanje pod točko III kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po 47. členu KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo tudi denarno kazen, in sicer mu je za prvo kaznivo dejanje določilo denarno kazen v višini štirideset dnevnih zneskov, za drugo dejanje v višini sto dnevnih zneskov in za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 kazen v višini štirideset dnevnih zneskov, nakar mu je izreklo enotno denarno kazen v višini sto-petdeset dnevnih zneskov pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 33,50 EUR. Odločilo je, da mora izrečeno denarno kazen plačati v roku treh mesecev, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 56. členu KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 19.6.2013 od 7.13 ure dalje ter mu upoštevajoč zakonska določila petega odstavka 243. člena in petega odstavka 186. člena KZ-1 vzelo ves ponarejeni denar, ki je bil predmet kazenskega postopka pod točko I sodbe ter vso prepovedano drogo, ki je bila predmet kaznivega dejanja pod točko II sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se pritožujejo okrožni državni tožilec, obtoženec in njegov zagovornik. Državni tožilec sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obtoženec sam se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, in sicer sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano kazen spremeni tako, da enotno zaporno kazen zniža na dve leti in dva meseca zapora, dnevni znesek denarne kazni pa določi na 13,00 EUR tako, da znaša skupna denarna kazen 1.950,00 EUR.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dnevni znesek določi na 20,00 EUR, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje.

Obtoženec in njegov zagovornik sta k pritožbi predložila ustrezno dokumentacijo glede višine mesečnih prejemkov obtoženca, slednji pa je v pritožbi istočasno podal tudi odgovor na pritožbo državnega tožilca s predlogom, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbe niso utemeljene.

Nima prav državni tožilec, ko izpodbijani sodbi očita nerazumljivost v opisu dejanskega stanja. Kot navaja je sodišče prve stopnje v opisu dejanja namesto imen in priimkov obtoženčevih sostorilcev navedlo le njihove inicialke in s tem ravnalo v nasprotju s sporazumom o priznanju krivde, v katerem so bila v skladu z obtožbo navedena polna imena soobtožencev, glede katerih je obtoženec tudi priznal, da je z njimi storil kazniva dejanja. Navedenega posega v opis pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo.

Sicer drži, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za navedeni poseg v opis dejanja in da tega v sodbi tudi ni obrazložilo, vendar opis dejanja zaradi tega ni postal nerazumljiv. Obtožencu je namreč obtožba očitala, da je kazniva dejanja storil v sostorilstvu s konkretnimi naštetimi soobtoženci, sodišče prve stopnje pa s tem, ko je navedlo le inicialke njihovih imen in priimkov ni spreminjalo identitete teh oseb, niti opisa dejanja samega. Čeprav je obtoženec res priznal, da je kaznivo dejanje storil s konkretnimi soobtoženci, navedenimi v obtožbi, pa učinek priznanja deluje zgolj nanj, ne pa tudi na ostale obtožence. Krivdorek sodbe za obtoženca zato istočasno ne pomeni ugotovitve krivde za preostale soobtožence, ki so četudi z inicialkami, navedeni v opisu dejanja in zato njihova imena niti ne pomenijo odločilne okoliščine. Ker sodišče, kot rečeno samega opisa dejanja ni spreminjalo pa tudi ne drži pritožbeno stališče, da je izrek sodbe zaradi navedenih inicialk soobtožencev postal nerazumljiv. Spričo tega se izkaže, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

Obtoženec in njegov zagovornik odločbo o kazenski sankciji izpodbijata v delu, ki se nanaša na višino dnevnega zneska, katerega je sodišče upoštevajoč zadnjo uradno objavljeno povprečno mesečno neto plačo na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, določilo v znesku 33,50 EUR. Menita, da sodišče pri izračunu dnevnega zneska ni upoštevalo, da je obtoženec prejemal minimalno plačo, ki znaša 600,00 EUR in bi zato 1/30 tega zneska znašala 20,00 EUR, oz. po mnenju obtoženca samega celo 13,00 EUR, upoštevajoč da je iz naslova dejavnosti v letu 2013 prejel le 1.888,00 EUR dohodka.

Glede navedenih trditev in tudi očitka zagovornika, da je bil obtoženec izigran, saj se je pri dogovoru o višini dnevnega zneska predpostavljalo, da se bo ta obračunal glede na minimalno plačo v R Sloveniji, je pojasniti sledeče. Na predobravnavnem naroku je obtoženčev zagovornik sodišču predložil sporazum o priznanju krivde, iz katerega izhaja, da je obtoženec priznal krivdo glede očitanih mu kaznivih dejanj in da se je z državnim tožilcem nato dogovoril tako za posamezne kot enotno zaporno in stransko denarno kazen. Prva je bila dogovorjena v trajanju dveh let in šestih mesecev zapora, denarna kazen pa v številu sto-petdeset dnevnih zneskov s tem, da višina dnevnega zneska ni bila dogovorjena. S tem pa dogovor o višini denarne kazni po oceni pritožbenega sodišča ni bil popoln, saj denarna kazen razen števila dnevnih zneskov ni bila znana, temveč je ostala odvisna od izračuna višine dnevnega zneska, ki pa glede na kriterije iz tretjega odstavka 47. člena KZ-1 lahko zelo varira. Iz tega sledi, da dogovor o višini denarne kazni pravzaprav ni bil sklenjen, temveč je kazen z omejitvijo števila dnevnih zneskov bila prepuščena odločitvi sodišča prve stopnje po tistem, ko je na naroku za izrek kazenske sankcije ugotovilo pravno relevantna dejstva. Zato je v pritožbenem postopku tudi dopustno uveljavljati pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji, kolikor se nanaša na izrek denarne kazni.

Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 8. strani sodbe obrazložilo katere obdolženčeve premoženjske razmere je upoštevalo pri določitvi dnevnega zneska in čemu se je posledično odločilo za kriterij zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v R Sloveniji ter nato obtožencu dnevni znesek odmerilo, kot rečeno v višini 33,50 EUR, kar predstavlja 1/30 navedene plače. Res je, da sta tako obtoženec kot njegov zagovornik na naroku navajala, da obtoženec prejema minimalno plačo in da naj se le-ta upošteva pri izreku denarne kazni, vendar pa v potrditev teh navedb nista predložila nobenih dokazil, niti nista predlagala izvedbe dokazov v tej smeri. Obtoženec je namreč le navajal, da ima za štiri ure odprt s.p. frizerstva in da ga je za štiri ure zaposlilo njegovo dekle v baru in čeprav je navedel, da iz slednje zaposlitve prejema minimalno plačo pa sodišču ni predložil nobenih dokazil, da bi lahko natančneje izračunalo njegove prejemke, temveč je to storil šele sedaj v pritožbi. Vendar pa ti, v pritožbi predloženi podatki ne pomenijo, da je potrebno obtožencu določiti nižji dnevni znesek, saj je sodišče prve stopnje, kot je to v sodbi pojasnilo, upoštevalo tudi dejstvo, da obtoženec nima premoženjskih obveznosti in da je kupec nepremičnine v I., glede katere še poteka sodni spor. Iz teh navedb je torej razbrati, da obtoženec vendar ima denarna sredstva in da njegovo premoženjsko stanje ni tako slabo, kot se skuša to sedaj v pritožbah prikazati. Kolikor namreč njegov zagovornik navaja, da je obtoženec zaradi višine denarne kazni povsem obupan saj ne ve, kako bo lahko denarno kazen poravnal in kako bo lahko plačilo le-te vplivalo na nadaljnjo prestajanje zaporne kazni, pa je le odgovoriti, da teh navedb v pritožbi samega obtoženca ni zaznati. Celo nasprotno obtoženec je izrecno navedel, da pritožbo vlaga zato, ker je državni tožilec z vložitvijo pritožbe, objestno zlorabil svoje procesne pravice v postopku in tudi njegovo zaupanje, da se bo s priznanjem krivde postopek zaključil. Zato se je tudi sam odločil za pritožbo in prav te trditve obtoženca dajejo vedeti, da se ne pritožuje zato, ker bi izrečeno mu denarna kazen doživljal kot previsoko, temveč zgolj zaradi nasprotovanja državnemu tožilcu, ker je navkljub sklenjenemu sporazumu vložil pritožbo zoper sodbo. Ni pa obtoženčeva pritožba dovoljena v tistem delu, ki se nanaša na izrek enotne zaporne kazni, saj je sodišče prve stopnje enotno zaporno kazen izreklo v skladu s sporazumom o priznanju krivde (drugi odstavek 370. člena ZKP). Iz vsega povedanega tako izhaja, da pritožbeni razlogi, iz katerih so bile vložene pritožbe, niso utemeljeni in ker v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbe obtoženca in njegovega zagovornika ter okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Ker obtoženec s pritožbama ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, katero bo naknadno v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo prvostopenjsko sodišče.