VSM sodba I Cpg 230/2014

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka:

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.682,40 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zavzema se za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico v korist toženke. Podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi poudarja, da je bila med strankama sklenjena pogodba civilnega prava in ne pogodba o zaposlitvi, zato se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno sklicuje na konkurenčno klavzulo, ki je institut delovnega prava, in na ustavno odločbo U-I-81/97, ki se nanaša na presojanje ustavnosti Zakona o delovnih razmerjih. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče prve stopnje zaključuje, da sta stranki sklenili pogodbo civilnega prava, po drugi strani pa naj bi se tožnik s podpisom take pogodbe odpovedal svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve, ki jo zagotavlja Ustava RS v drugem odstavku 49. člena. Zaposlitev je institut delovnega prava, katerega razlage ni mogoče enostavno prenesti na področje civilnega prava. Pri obligacijskih razmerjih velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožnica se sklicuje na pravno teorijo in sodno prakso - odločbe Vrhovnega sodišča RS ter višjih sodišč, da je pogodbe treba vzdržati v veljavi in da se le izjemoma lahko razveljavijo. To še posebej velja za ničnost. V kolikor bi vsaka pogodbena stranka uveljavljala ničnost pogodbenega določila, ko ji le-to ne bi več ustrezalo, bi to pomenilo popoln nered in ogroženo varnost pravnega prometa. Navaja še, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati medsebojno sorazmernost obeh dajatev. Pri sklenitvi pogodbe ni šlo za podrejenost ene stranke nasproti drugi, kot je to običajno pri pogodbah o zaposlitvi, pogodbo sta sklenila dva enakopravna gospodarska subjekta. Toženka je zahtevala prepoved poslovnega sodelovanja tožnika z drugimi pravnimi subjekti, a mu je zaradi tega ponudila ustrezno nasprotno dajatev (plačilo cca. 4.000,00 EUR mesečno), kar je za delo, ki ga je opravljal, nadpovprečno visoko nadomestilo. Delavci, ki so imeli s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, so za enako delo prejemali plačo v bruto znesku 2.300,00 do 2.800,00 EUR (zaslišanje M.G. dne 5. 2. 2014). Tožnik si je zagotovil tudi druge ugodnosti: delovna sredstva, mobilni telefon, delovni prostor in celo plačane proste dneve. Ker sta pogodbo sklenila dva enakovredna subjekta na temelju avtonomije volje, je treba ničnost presojati strožje. Ne gre namreč za stranko, ki bi bila neuka prava, ampak za gospodarski subjekt. Podrejeno graja tudi odločitev o višini prisojene odškodnine oziroma denarnega nadomestila. Navaja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje na več mestih ugotavlja, da tožnik uveljavlja izgubljeni dobiček (in mu prisodi odškodnino iz naslova izgubljenega dobička), po drugi strani pa mu prisodi celotni prihodek, ki bi ga lahko eventuelno pridobil kot samostojni podjetnik. Opozarja na pomembnost razlikovanja med prihodkom in dobičkom, ker je od prihodka potrebno odšteti vse stroške, da lahko govorimo o dobičku.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim stališčem in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o delni ničnosti 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 14. 2. 2011 pravilna. Kljub temu, da je bila konkurenčna prepoved del civilnopravne pogodbe, je treba zaradi narave razmerja med strankama za razlago, poleg upoštevanja splošnih pravil obligacijskega prava, uporabiti načela delovnega prava. V konkretnem primeru je delovnopravno ureditev prvostopenjsko sodišče pravilno smiselno upoštevalo, ker sta pravdni stranki s sporno pogodbo zasledovali popolnoma enak cilj, kot v primeru ureditve na delovnopravnem področju - torej namen preprečevanja opravljanja dela oz. dejavnosti, ki je ali bi lahko bilo konkurenčno v razmerju do dejavnosti toženke. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

Razlogi za ugoditev pritožbi:

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus je pokazal, da je odločitev o delni ničnosti 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 14. 2. 2011 materialnopravno zmotna, v posledici česar je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih okoliščin o kršitvi pogodbe in je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

6Tožnik v predmetni zadevi od toženke zahteva plačilo 12.000,00 EUR s pripadki, z navedbami, da je toženka nepravilno (brez odpovednega roka) odpovedala pogodbo o medsebojnem sodelovanju, sklenjeno med toženko kot naročnico in tožnikom kot izvajalcem dne 15. 2. 2010. Zahtevek utemeljuje z navedbami, da je določilo 8. člena citirane pogodbe, ki določa, da lahko toženka tožniku takoj odpove pogodbo v primeru, če bi izvajalec v času trajanja te pogodbe opravljal storitve in poslovno sodeloval z drugimi podjetji, še posebej na področju IT tehnologije, ki bi pomenilo konkurenco naročniku, nično. Navaja, da bi mu morala toženka pogodbo odpovedati s trimesečnim odpovednim rokom, določenim v pogodbi. Ker tega ni storila in je pogodbo na podlagi 8. člena pogodbe odpovedala takoj, mu je dolžna plačati pogodbeno dogovorjen znesek za tri mesece odpovednega roka, to je 4.000,00 EUR mesečno, skupaj 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Toženka navedbam tožnika ugovarja s trditvami, da določilo 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju ni nično, ker gre za civilno pogodbo, ki jo je tožnik sporazumno (v okviru avtonomije volje) podpisal. Nadalje navaja, da je bil tožnik zaradi tega „spornega“ pogodbenega določila deležen veliko več ugodnosti, kot bi jih bil deležen, če bi bil pri toženki zaposlen (plačilo cca. 4.000,00 EUR mesečno, zagotovljena so mu bila vsa delovna sredstva, pisarna, mobilni telefon, računalnik, plačani prosti dnevi - kar tožnik tudi sam priznava). Trdi, da je tožniku utemeljeno, na temelju 8. člena pogodbe, odpovedala pogodbo o medsebojnem sodelovanju brez odpovednega roka treh mesecev, ker je tožnik opravljal storitve televizijskega reklamiranja nepremičninskega posredovanja družbe V. d.o.o., in je bil vpisan v imenik nepremičninskih posrednikov na spletni strani „mzip.gov.si“, kar pomeni, da je v času trajanja pogodbe opravil licenco za nepremičninskega posrednika in se ukvarjal s tem poslom. Tožnik se je navedbam toženke branil z navedbo, da ni opravil nobenega posla nepremičninskega posredovanja, ampak da je zgolj nastopal v reklami.

8Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je 8. člen pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 15. 2. 2010 ničen v delu, ki določa, da se izvajalec (t.j. tožnik) obvezuje, da v času trajanja te pogodbe ne bo opravljal storitev in poslovno sodeloval z drugimi podjetji, ker v tem obsegu nasprotuje 49. členu (t.i. svobodi dela) in 72. členu Ustave RS (t.i. svobodni gospodarski pobudi).

9Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju o utemeljenosti zahtevka uporabilo zmoten materialnopravni pristop.

10Iz podatkov spisa izhaja, da se je tožnik glede ničnosti 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 15. 2. 2010 skliceval na vsebino zakonskega teksta o ničnosti, to je na določila 86. do 88. člena OZ. Bistvo njegovih navedb se nanaša na protiustavnost citiranega pogodbenega določila, ker naj bi popolna omejitev opravljanja storitev in poslovnega sodelovanja z drugimi poslovnimi subjekti v času trajanja pogodbe o medsebojnem sodelovanju predstavljala nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico svobodne gospodarske pobude, predvideno v 72. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS).

11Primarno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik kot razlog ničnosti 8. člena pogodbe ni zatrjeval nasprotja z določilom 49. člena URS, ki zagotavlja svobodo dela. Sodišče prve stopnje je kljub temu štelo, da 8. člen pogodbe nasprotje ustavni pravici do svobode dela po 49. členu URS. V tem kontekstu je treba poudariti, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in sme ugotavljati le tista dejstva, ki jih pravdne stranke zatrjujejo (glej določbo 2. člena ZPP, ki uzakonja načelo dispozitivnosti ter določbo 7. člena ZPP, ki uzakonja načelo razpravnosti). Res je, da na ničnost pazi po uradni dolžnosti (kot to določa 92. člen OZ), vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.(1) Določilo 92. člena OZ ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Stranke morajo v pravdnem postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Če stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Določilo 92. člena OZ, v skladu s katerim pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, pomeni le to, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le, če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije. Sodišče ne sme preverjati vseh hipotetično možnih okoliščin, ki bi lahko privedle do ničnosti.(2) Ker toženec ni zatrjeval dejstev o nasprotju z 49. členom URS, zaradi katerih bi bil 8. člen pogodbe lahko (delno) ničen (3), je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno, brez zatrjevane dejanske in pravne podlage, zaključilo, da je določilo 8. člena pogodbe z dne 15. 2. 2011 na tej podlagi delno nično.

12Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je 8. člen pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 15. 2. 2010 v delu, ko tožniku nasploh prepoveduje opravljanje storitev, v nasprotju s 74. členom URS (ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo), pa pritožbeno sodišče, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ocenjuje, da je preuranjen. Sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti, kar v okviru pravilne uporabe materialnega prava (74. člena URS) mora storiti. Ni namreč vsako določilo, ki določa, da izvajalec v času trajanja pogodbe o medsebojnem sodelovanju ne sme opravljati storitev in poslovno sodelovati z drugimi podjetji, absolutno nično. Pritožba pravilno opozarja, da gre v predmetni zadevi za civilnopravno (gospodarsko) pogodbo, pri kateri sta stranki pogodbe enakopravna subjekta in pri kateri v fazi sklepanja velja avtonomija volje urejanja obligacijskih razmerij. S sporno klavzulo, dogovorjeno v 8. členu pogodbe, sta se pogodbeni stranki sporazumno dogovorili za neke vrste „ekskluzivo“, bistvo katere je, da izvajalec ne sme opravljati storitev za druge poslovne subjekte. Enake klavzule v civilnih pogodbah zasledimo pri pogodbah o ekskluzivni distribuciji, pogodbah o ekskluzivni prodaji blaga, ekskluzivnem zastopanju, idr.. Določila o ekskluzivnosti so v pogodbah različna in se nanašajo bodisi na teritorij (npr. da se bodo storitve opravljale le v določeni državi/določenem kraju), bodisi na stranko (npr. da bo določena stranka kupovala določeno blago /opravljala storitve le pri določeni stranki) ali na blago oziroma storitev (npr. da bo določena stranka prodajala le določeno blago oz. opravljala le določene storitve). Pri tem je pomembno opozoriti, da gre v vseh primerih za pogodbeno dogovorjene pravice in obveznosti strank. V predmetni zadevi sta se stranki v 8. členu pogodbe o medsebojnem sodelovanju dogovorili za prepoved opravljanja storitev in poslovnega sodelovanja z drugimi podjetji v času trajanja te pogodbe, še posebej s konkurenčnimi. Predmet presoje nasprotovanja 74. členu URS zato ni dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih storitev v času trajanja pogodbe (ki bi v delovnopravnem področju ustrezala konkurenčni prepovedi (in ne konkurenčni klavzuli), kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak dogovor o prepovedi opravljanja storitev z vsemi, tudi nekonkurenčnimi pogodbenimi strankami v času trajanja pogodbe.

13Določilo 74. člena URS predstavlja temeljno ustavno opredelitev gospodarskega sistema v državi na zagotavljanju prostega trga in poštene konkurence. Pomeni zlasti svobodno sprejemanje gospodarskih odločitev na podjetniški ravni in pogodbeno avtonomijo strank do proste izbire dejavnosti. V prvi vrsti je to določilo URS namenjeno varstvu gospodarskih subjektov pred državnimi posegi (svobodna gospodarska pobuda je obrambna pravica pred temi posegi). Izjema je omejevanje vstopa na trg, ki ga lahko povzročijo tudi drugi subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (torej tretje osebe). Omejevanje podjetništva oziroma svobodne gospodarske pobude je dopustno, če je skladno z načelom sorazmernosti, izvedenim iz ustavnega načela o pravni državi (2. člen URS).(4) Sodišče prve stopnje v predmetni zadevi testa sorazmernosti ni opravilo, čeprav je toženka v tej smeri ponudila zadostne trditve, katerim tožnik ni nasprotoval. Ker dejanske okoliščine glede dopustnosti takšnega dogovora niso sporne, je sodišče druge stopnje samo opravilo materialnopravno presojo, ali je omejevanje svobodne gospodarske pobude v predmetni zadevi dopustno, ali ne.

14Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem, da določilo 8. člena pogodbe v delu, ki se nanaša na omejevanje opravljanja storitev in poslovnega sodelovanja z nekonkurenčnimi podjetji, lahko predstavlja kršitev svobodne gospodarske pobude - tožniku se namreč z njo prepoveduje opravljanje vseh storitev, ne le konkurenčnih. Vendar pa je treba upoštevati relevantne (nesporne) okoliščine, ki jih je v zvezi s tem pravočasno zatrjevala toženka (214. člen ZPP); da je bilo tožniku v zameno za prepoved opravljanja storitev z drugimi poslovnimi subjekti v času trajanja pogodbe zagotovljeno zelo visoko plačilo (cca 4.000,00 EUR mesečno) in druge ugodnosti: delovna sredstva, mobilni telefon, delovni prostor in celo plačani prosti dnevi in bolniška odsotnost. Sodišče druge stopnje je pretehtalo tako pozitivne kot negativne učinke 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju v delu, ki se nanaša na omejitev opravljanja dejavnosti z nekonkurenčnimi poslovnimi subjekti. Ukvarjalo se je s vprašanjem, ali je pogodbena omejitev iz 8. člena pogodbe nesorazmerno večja od tiste, ki bi bila nujno potrebna za zagotovitev cilja toženke (da tožnik le za njo opravlja storitve), ali ne. Dogovor o „ekskluzivnosti“ opravljanja storitev iz 8. člena pogodbe omogoča toženki, da tožnik delo opravlja le za njo, kar pomeni, da lahko dela po pogodbi zelo temeljito in bolj poglobljeno opravi (iz 2. člena pogodbe izhaja, da je imel tožnik dolžnost opravljanja številnih pomembnih nalog v podjetju tožnice), tožniku pa dogovorjena ekskluzivnost omogoča dosti višje plačilo, kot bi ga prejel, če bi bil v podjetju toženke za enako delo zaposlen. Hkrati mu zagotavlja tudi druge, nezanemarljive, ugodnosti (delovna sredstva, mobilni telefon, delovni prostor in celo plačane proste dneve). Po oceni sodišča druge stopnje omenjeni pozitivni učinki odtehtajo negativni učinek, ki je v tem, da tožnik v času trajanja pogodbe, sklenjene s toženko, ni smel opravljati storitev in poslovno sodelovati z drugimi podjetji, ne le konkurenčnimi, ampak tudi nekonkurenčnimi. Z opisanimi dejanskimi okoliščinami se namreč vzpostavlja proporcionalno sorazmerje med „prizadetostjo“ ustavne pravice tožnika zaradi prepovedi iz 8. člena pogodbe in med ustreznimi koristmi, ki jih je tožnik po tej isti pogodbi pridobil. Poleg tega ne gre zanemariti dejstva, da v predmetni zadevi ne gre za tipsko pogodbo, ki bi jo sestavila toženka, ampak za pogodbo, ki sta jo sestavili obe pogodbeni stranki in sta se ob podpisu pogodbe z njeno vsebino obe strinjali. Določilo 8. člena sta obe pogodbeni stranki „vnesli“ v pogodbo brez prisile, na temelju pogodbene avtonomije volje. Iz vsega navedenega izhaja, da citirano pogodbeno določilo ni delno nično iz razloga nasprotovanja svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu URS.

15Ker drugih trditev za utemeljitev svojega zahtevka na temelju ničnosti tožnik ni podal, je moralo sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava zaključiti, da določilo 8. člena pogodbe z dne 15. 2. 2011 ni delno nično, ampak v celoti veljavno in zavezujoče.

16Glede na takšen materialnopravni zaključek je za odločitev o zahtevku bistveno, ali tožnikova ravnanja predstavljajo kršitev 8. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju, v posledici katere je bila odpoved pogodbe brez odpovednega roka upravičena (kot trdi toženka), ali pa njegova ravnanja ne predstavljajo kršitve in bi mu morala toženka pogodbo odpovedati po 7. členu navedene pogodbe z odpovednim rokom (kot trdi tožnik). Ker je med strankama sporno, ali je tožnik v času sklenjene pogodbe z dne 15. 2. 2011 poslovno sodeloval z nekonkurenčno družbo V. d.o.o., ali ne, sodišče prve stopnje pa tega dejstva v posledici zmotnega materialnopravnega pristopa ni ugotavljalo, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

17Vsled obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo odpraviti kršitve.

18V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo popolno ugotoviti dejansko stanje v zadevi. Zlasti bo moralo razčistiti, ali ravnanje tožnika predstavlja kršitev 8. člena pogodbe, torej: ali je tožnik za družbo V. d.o.o. opravljal storitve nepremičninskega posredovanja oz. ali jih je reklamiral, ali ne. Pri tem bo moralo izhajati iz pravila o trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank (212. člen ZPP). Če bo ugotovilo, da temelj tožbenega zahtevka obstoji, bo moralo kritično presoditi še vse ugovore, povezane z njegovo višino.

Stroški pritožbenega postopka:

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

------------------------------

Op. št. (1) : Tako sodna praksa (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 87/2014 z dne 5. 3. 2014) in pravna teorija (J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, stran 345).

Op. št. (2) : Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 938/2008 in II Ips 348/2009.

Op. št. (3) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 277/2002 in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 1. knjiga, str. 529 in nasl..

Op. št. (4) : V zvezi s tem več: Lovro Šturm, Komentar Ustave RS, GV založba, Ljubljana 2002, strani 711 do 743.