VSRS Sodba IV Ips 16/2008

Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve z dne 15.1.2007, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.9.2007, se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

1Pravna oseba E.d.n.o. in odgovorna oseba I.E. sta bila z uvodoma navedeno določbo Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve (prekrškovni organ) spoznana za odgovorna storitve prekrška po prvem v zvezi s sedmim odstavkom 197. člena ZVCP-1. Izrečen jima je bil opomin. Pravna in odgovorna oseba sta zoper navedeno določbo vložili zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.9.2007 zavrnjena kot neutemeljena.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da je v odločbi o prekršku in v prvostopenjski sodbi glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin ter med samimi listinami oziroma zapisniki, to pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) in 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bila pravna oseba E.d.n.o. lastnik osebnega avtomobila O. in zato storilec obravnavanega prekrška. Poleg tega je sodišče v obrazložitvi izrecno zapisalo, da je upravna enota storilca obvestila na dolžnost odjave vozila ter da pravna in odgovorna oseba v zahtevi za sodno varstvo zanikata, da bi to vozilo kadarkoli posedovala. Vendar pa sodišče takšnim navedbam ni sledilo, ker naj bi listinski dokazi v spisih govorili nasprotno. Ti razlogi so po navedbi zahteve v nasprotju z listinami v spisu, saj je iz obrazca Upravne enote Slovenske Konjice razvidno, da je lastnik navedenega vozila družba K. in ne obdolžena pravna oseba E.d.n.o. Enako je razvidno iz dovoljenja o uporabi predmetnega vozila, ki ga je overil notar. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

B.

3Vrhovni državni tožilec v zahtevi pravilno navaja, da je tako v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa kot tudi sodbi sodišča prve stopnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in temi listinami. Iz obvestil Upravne enote Slovenske Konjice z dne 8.7.2005 in z dne 25.10.2005 o poteku veljavnosti prometnega dovoljenja, na katere se opirata prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je lastnik vozila O. z registrsko oznako ... (sedaj izbrisana) družba K.d.n.o. Enako velja glede dovoljenja za uporabo navedenega vozila, ki ga je podpisal F.E. kot zastopnik zgoraj navedene družbe. Družba s firmo E.d.n.o., ki je bila v tem postopku spoznana za odgovorno očitanega prekrška, v teh listinah ni omenjena, čeprav prekrškovni organ in sodišče prve stopnje obrazlagata drugače. Enako velja glede odgovorne osebe I.E. Prekršek po prvem v zvezi s sedmim odstavkom 197. člena ZVCP-1 stori pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, ki v zakonsko določenih primerih kot lastnik registriranega vozila tega ne odjavi pri registracijski organizaciji in hkrati z odjavo ne izroči registrskih tablic. Za ta prekršek se po isti določbi ZVCP-1 kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe. Ker nasprotje obstaja o okoliščini, kdo je lastnik vozila, ima zahteva glede na povzeto določbo ZVCP-1 tudi prav, da je nasprotje podano glede odločilnega dejstva.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi trdi, da opisano nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 in 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vendar pa se v skladu s 171. členom ZP-1 določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku smiselno uporabljajo le glede postopka za varstvo zakonitosti. Glede razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ki so določeni v prvem odstavku 169. člena ZP-1, se torej ZKP ne uporablja. V postopku o prekršku zato ni mogoče uveljavljati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (371. člen ZKP) oziroma kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP), temveč kršitve (materialnih ali postopkovnih določb) ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek.

5Razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po vsebini podoben 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 (v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1) oziroma zadnjemu stavku 2. alineje 62. člena ZP-1, vendar je besedilo teh določb ožje. Če je v kazenski zadevi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (t.i. protispisnost), je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker pa določba 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 tega razloga ne zajema, zgoraj povzete trditve predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

6Vendar pa se v obravnavani zadevi glede na zgoraj opisano nasprotje pojavlja očiten dvom v pravilnost ugotovitve odločilnega dejstva, da je pravna oseba E.d.n.o. lastnik vozila O., ki mu je potekla veljavnost prometnega dovoljenja in pogodbe o zavarovanju. Če nastane Vrhovnemu sodišču v postopku odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.