UPRS sodba I U 198/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj zoper tožnika začel davčno izvršbo na denarna sredstva, ki znašajo na dan 21. 1. 2013 z glavnico, zamudnimi obrestmi in stroški sklepa skupaj 471,19 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri banki A. d.d. V izreku je še zapisano, da opravi A. d.d. rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetje iz omenjene izvršbe iz drugega odstavka 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec, ter omejitve izvršbe iz tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2.

V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na 143. in 145. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. V izreku sklepa so navedeni tudi posamezni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti, znesek EUR ter obračuni obresti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-138/2013-2 z dne 27. 12. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da je iz tabele izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da je dolg nastal na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost. Sklicuje se na relevantna določila ZDavP-2. Ugotavlja tudi, da so stroški sklepa v znesku 25 EUR tožniku pravilno obračunani zgolj enkrat v skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Glede zmožnosti plačila pa pritožniku pojasnjuje, da je že v izpodbijanem sklepu navedeno, kateri priimki in katera denarna sredstva so iz izvršbe izvzeta zaradi varovanja socialnega položaja zavezanca.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih meni, da dolžnega zneska ne bo mogel plačati. Izpostavlja, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje preko invalidskega programa, ki ga izvaja podjetje B. d.o.o. Je nezaposlen in prejema socialno podporo. V podjetju B., kjer izvaja program, pa ne dobiva osebnega dohodka, pač pa le minimalno nagrado.

Sodišče smiselno prosi, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi navaja zgolj, da ima težak socialni položaj in da zato dolga ne more plačati. Sodišču zato predlaga, naj njegovo tožbo zavrne iz razlogov, ki jih je tožena stranka obrazložila že v svoji odločbi.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo na seji.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se davčni organ v izpodbijanem sklepu sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, ter z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Sodišče se zato nanje v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Pri tem tožnik tudi v tožbi ne ugovarja nepravilnosti izpodbijanega sklepa, pač pa poudarja svojo plačilno nezmožnost in težko socialno in ekonomsko situacijo. Ta pa kot povedano ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, pač pa se pri sami izterjavi upoštevajo posamezni denarni prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe (159. člen ZDavP-2) oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen ZDavP-2), kar vse je zajeto v 166. členu ZDavP-2 in kar je bilo tožniku v izpodbijani odločbi že pojasnjeno.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.