UPRS sodba I U 1011/2012

Tožbi se ugodi, odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije št. 30-000257/2010 z dne 30. 12. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kmetijska gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju: Zbornica) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila zbornični prispevek za leto 2010 v znesku 87,88 EUR, kar je 4,8 % od osnove, in ga je treba poravnati v 30-ih dneh po izdaji odločbe. V obrazložitvi navaja, da Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici (v nadaljevanju ZKGZ) v 8. členu določa obvezno članstvo v zbornici, dolžnost obveznih članov pa je plačilo zborničnega prispevka. Tretja alinea prvega odstavka 23. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 10. člena ZKGZ določa, da so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije, razen oseb javnega prava. Stopnja za odmero tega prispevka znaša v skladu s 3. členom Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2010 4,8% od osnove, rok za plačilo pa določa 11. člen.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. Sklicuje se na določbe ZKGZ o članstvu v zbornici in o obveznosti za plačilo zborničnega prispevka. Ugotavlja, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov vl. št. 507, 273, 508, 445, 511, 510 in 308 k. o. …, vl. št. 219 k. o. …, vl. št. 564 in 222 k. o. …, vl. št. 623 in 710 k. o. …, vl. št. 891 k. o. …, vl. št. 779 in 931 k. o. …, vl. št. 526 in 527 k. o. …, vl. št. 598, 562 in 582 k. o. …, vl. št. 446 in 60 k. o. …, vl. št. 395 in 60 k. o. …, vl. št. 141 k. o. …, vl. št. 141, 171, 174 in 766 k. o. …, vl. št. 564 k.o. …, vl. št. 176 k.o. …, vl. št. 320 k. o. …, vl. št. 283 k. o. …, vl. št. 1090 k. o. …, vl. št. 531, 1028, 735, 992 k. o. …, vl. št. 487 k. o. …, vl. št. 104 k. o. …, vl. št. 233, 1221, 1427 in 1249 k. o. …, vl. št. 206 in 183 k. o. …, razvidno, da je bila tožnica v letu 2010 lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, kar je Zbornica pravilno upoštevala pri izračunu višine zborničnega prispevka. Ni pa pomembno, kakšne vse dejavnosti tožnica opravlja. Na pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zemljišča, ki so s prostorskimi akti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, pojasnjuje, da se glede obsega in vrste rabe uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra. V ZKGZ ni določeno, da se nezazidana stavbna zemljišča ne štejejo pri odmeri zborničnega prispevka. Za vodna zemljišča velja Zakon o vodah in mora pritožnica kot lastnica urediti vpis voda v zemljiški kataster in se ne more sklicevati na neurejen zemljiški kataster in neusklajenost stanja v evidencah s stanjem v naravi. Nadalje drugostopenjski organ meni, da je zemljišče, na katerem se opravlja kmetijska dejavnost, vsako zemljišče, ki ima zemljiškokatastrsko kulturo in se zanj odmerja katastrski dohodek. Vrsta rabe, katastrska kultura, katastrski razred in katastrski dohodek se izkazuje z izpisom iz zemljiškega katastra. Tudi obravnavana zemljišča so kmetijska zemljišča, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila višina zborničnega prispevka pravilno ugotovljena na podlagi katastrskega dohodka.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji za leto 2010, niti za nobeno drugo leto, ni bil ugotovljen katastrski dohodek. Po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (2005) je to dohodek od rastlinskih pridelkov in dohodek od živinoreje, tožnica pa pridobiva svoje dohodke s proizvodnjo električne energije. Zemljišča, ki jih ima v lasti za izvajanje dejavnosti proizvodnje električne energije, so v naravi v pretežni meri voda – reka Sava in vodna zemljišča, na območju samih objektov hidroelektrarn pa zazidana stavbna zemljišča. V nobenem primeru to niso kmetijska zemljišča. V skladu z Zakonom o vodah ima sklenjene koncesijske pogodbe za svoje hidroelektrarne. Določitev vodnih zemljišč in njihov vnos v zemljiški kataster na območju celotne države in s tem tudi na območju hidroelektrarn, je na podlagi 182. člena, 186. člena in 188. člena tega zakona obveznost države in posledično Geodetske uprave RS. Vodna zemljišča je treba v 10 letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti določiti in vnesti v kataster. Glede opredelitve vodnih zemljišč se tožnica sklicuje na opredelitev v drugem odstavku 186. člena v povezavi z drugim odstavkom 182. člena. Za takšna zemljišča pa gre v povezavi z odmero zborničnega prispevka po izpodbijani odločbi. Podatki zemljiškega katastra in njihova povezava z lestvicami katastrskega dohodka v konkretnem primeru niso pravilni in jih ni mogoče upoštevati kot osnovo za določitev zborničnega prispevka. Dejansko gre za vodne površine in vodna zemljišča in ne za kmetijska zemljišča. Neusklajenost zemljiškega katastra z dejanskim stanjem, ob obveznosti republike, da poskrbi za vpis, ne sme in ne more biti v njeno breme. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži povrnitev njenih stroškov.

Toženka prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Odločitvi Zbornice, s katero ji je naloženo plačilo zborničnega prispevek A, tožnica ugovarja z razlogom, da ni zavezanka za plačilo tega prispevka, ker zemljišča, v zvezi s katerimi ji je bila odmerjena ta dajatev, niso kmetijska zemljišča.

V skladu z določbami ZKGZ zbornični prispevek A plačujejo pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije (prva alineja prvega odstavka 10. člena v zvezi s 23. členom ZKGZ). Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka (drugi odstavek 23. člena ZKGZ).

Prvostopenjska odločba dokazne podlage za dejstva, na temelju katerih je bilo tožnici naloženo plačilo zborničnega prispevka, ne vsebuje. V odločbi je naveden le znesek katastrskega dohodka kot osnove za odmero. V spisu je seznam parcel, ki ga je sestavila sama Zbornica, in v katerem se kot vir podatkov navaja skupna baza zemljiškega katastra. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi sklicuje na zemljiškoknjižne podatke o lastništvu tožnice ter na splošni ravni pojasnjuje, katera zemljišča je šteti za kmetijska zemljišča, tožnico pa pouči, da mora poskrbeti za spremembe v zemljiškem katastru, če njegovi podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Iz teh obrazložitev pa sodišče, ob tožničinih ugovorih, kakršne je uveljavljala že v postopku odmere, ne more preveriti, ali so pravilno ugotovljena dejstva, ki zapolnjujejo zakonski dejanski stan, ob katerem bi bilo tožnici mogoče naložiti plačilo zborničnega prispevka.

Tožnico je mogoče uvrstiti med zavezance za plačilo zborničnega prispevka A, če je lastnica kmetijskih zemljišč, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Katastrski dohodek je pavšalna ocena dohodka, ki ga je v kmetijski in gozdarski proizvodnji mogoče doseči s krajevno običajno ravnijo pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, zato se tožnica ne more uspešno sklicevati, da se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje električne energije. Zakonska podlaga za odmero prispevka je že lastništvo kmetijskih zemljišč. Vendar pa tožnica ugovarja tudi, da zemljišča, na katera se nanaša odmera, niso kmetijska zemljišča, temveč pretežno vodna zemljišča, kot jih določa Zakon o vodah (ZV-1). Šlo naj bi za strugo in priobalna zemljišča reke Save (po Prilogi k ZV-1 je reka Sava navedena v seznamu voda 1. reda).

Zakon o evidentiranju nepremičnin določa, da se v zemljiškem katastru kot temeljni evidenci podatkov o zemljiščih (4. člen) vodijo podatki o dejanskih rabah zemljišč, pri čemer ločimo kmetijska, gozdna, vodna, neplodna in pozidana zemljišča (prvi odstavek 23. člena). V smislu navedene določbe je torej kot kmetijsko šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno je pravilno izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku značaj javne listine (179. člen). Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. V pritožbi je pojasnila, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Drugostopenjski organ se je v zvezi s temi ugovori skliceval na podatke zemljiškega katastra, ki naj bi izkazovali, da so tožničina zemljišča po dejanski rabi kmetijska zemljišča. Sodišče se z njim strinja, da je bila tožnica dolžna poskrbeti za spremembe vpisa dejanskega rabe na kmetijskih zemljiščih v pozidana zemljišča in se v tem obsegu ne more sklicevati na neusklajenost podatkov zemljiškega katastra s stanjem v naravi. Meni pa, da bi ji bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Opredelitev vodnega zemljišča vsebuje ZV-1, ki v 11. členu določa, da je vodno zemljišče tisto zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali začasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem. Mejo vodnega zemljišča določi ministrstvo, pristojno za vode (način določanja meje predpisuje Pravilnik o podrobnejšem načinu določanja meje vodnega zemljišča tekočih voda). Podatek o meji vodnega zemljišča se vodi v vodnem katastru, v zemljiški kataster se podatek o vodnem zemljišču prevzame kot dejanska raba (12. člen). ZV-1 še določa, kot navaja tožnica, da vodna zemljišča celinskih voda določi ministrstvo v desetih letih od uveljavitve tega zakona. Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je torej v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Ob tem sodišče dodaja, da je pri preveritvi enakih tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca in po vsebini večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (96. člen ZEN). Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sodišče primeroma navaja, da so parcele v tem registru (npr. parc. št. 130/2, 131/1, 131/2, 155 k.o. …, parc. št. 124 k.o. …) po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno ugotovljeno.

V ponovnem postopku, v katerega po odpravi izpodbijane odločbe sodišče zadevo vrača, bo Zbornica morala ponovno preveriti dejansko rabo zemljišč, ki jih je upoštevala pri odmeri zborničnega prispevka, v času, relevantnem za to odmero.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.