10. člen ZKGZ

Lastništvo zemljišča ni sporno, zato je tožnik kot njegov lastnik na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23. člena ZKGZ zavezan k plačilu zborničnega prispevka.

Po 186. členu ZV-1 je določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča, predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra.

Pravilno je izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z ZUP značaj javne listine. Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. Pojasnila je, da gre pretežno za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Tožnici bi bilo, glede na normativno ureditev vodnih zemljišč, treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča (določene parcele) vodna zemljišča. Podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča je v zemljiškem katastru prevzet podatek in ga ni mogoče dokazovati zgolj z vpisom v zemljiškem katastru. Sodišče je pri preveritvi tožbenih ugovorov vpogledalo v register nepremičnin, ki je javna evidenca. Med podatki, ki se evidentirajo v tem registru, je tudi dejanska raba nepremičnine (98. člen ZEN). Sporne parcele, so po dejanski rabi vodene kot vodno zemljišče, kar bi lahko kazalo, da je bilo dejansko stanje v postopku odmere zborničnega prispevka napačno

Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra.

Po 186. členu ZV-1 je določitev vodnih zemljišč obveznost ministrstva. Tožnici bi bilo treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra. Določba 14. člena ZENDMPE je nalagala spremembe dejanskih rab geodetskemu organu tudi po uradni dolžnosti.

Tožniku je bil zbornični prispevek pravilno odmerjen kot osebi iz prve alinee prvega odstavka 10. člena ZKGZ, to je kot pravni osebi, ki ni oseba javnega prava ter je lastnica kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije, in ki je glede na 8. člen ZKGZ član zbornice. Za take osebe po prvem odstavku 23. člena ZKGZ velja, da so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A. Za obveznega člana šteje po samem zakonu, ker je zasebna pravna oseba in ker je po uradnih podatkih zemljiškega katastra in zemljiške knjige lastnik kmetijskih zemljišč.

Kot kmetijsko je šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Zbornični prispevek obvezno plačujejo člani zbornice, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (9. in 10. člen ZKGZ). Pri tem ni bistveno, ali je takšna oseba lastnik ali solastnik kmetijskega zemljišča oziroma gozda. Za lastnika in solastnika kmetijskih zemljišč ali gozda namreč velja, da opravlja kmetijsko dejavnost, solastnik na sorazmernem idealnem delu svojega zemljišča, torej pridobivata tudi katastrski dohodek. Glede na to, da zbornični prispevek plačujejo fizične osebe od dobljenega katastrskega dohodka in ne od celotnega kmetijskega gospodarstva, je odločitev organa prve stopnje pravilna.

Zbornični prispevek je javnopravna dajatev, zato jo je mogoče odmeriti le na podlagi uradno preverljivih podatkov in evidenc. Zato je ugotavljanje dejanskega stanja dopustno le v obsegu preverjanja pravilnosti teh uradnih podatkov in evidenc.

Pri odločanju o odmeri zborničnega prispevka se upravni organ utemeljeno opira na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da je tožnik na relevanten dan (30. 6. tekočega leta) imel kot glavno registrirano vinogradniško dejavnost.

Ker se zbornični prispevek odmerja na podlagi uradnih podatkov, razvidnih iz evidenc na dan 30. 6. v tekočem letu, je bil upravni organ pri odmeri zborničnega prispevka upravičen uporabiti podatke AJPES, iz katerih izhaja, da je tožnik v letu 2007 imel kot glavno dejavnost registrirano gozdarsko dejavnost.

Pri odmeri zborničnega prispevka se upoštevajo podatki AJPES-a, iz katerih izhaja, da je tožnik v letu 2005 imel kot glavno dejavnost registrirano gozdarsko dejavnost.

Preden se odmeri zbornični prispevek, je treba ugotoviti, ali tožnik, ki zatrjuje, da ni lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov na območju RS in da ne opravlja kmetijske, gozdarske ali vinogradniške dejavnosti, izpolnjuje pogoje za uvrstitev med zavezance za plačilo tega prispevka. Ker sta tako zbornica kot tudi organ druge stopnje izhajala zgolj iz potrdila AJPES-a, sta glede na pritožbeni ugovor opustila ugotavljanje oziroma preverjanje pravno pomembnega dejstva.

Zbornični prispevek se odmeri vsakemu (so)lastniku kmetijskega zemljišča samostojno od njegovega katastrskega dohodka. Članstva v Odvetniški zbornici pri odmeri prispevka ni mogoče upoštevati.