VSL sodba I Cp 521/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 633/1 k.o. X, last tožnice v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v dolžini 125m in širini 3m v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 629 k.o. X, last tožencev vsakega do 1/2, in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 628/1 k.o. X, last toženca do celote (I/1. točka izreka). Tožencema je naložilo obveznost izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis ugotovljene služnostne pravice v zemljiško knjigo (I/2. točka izreka) ter jima naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 868,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I/3. točka izreka). Nasprotni tožbeni zahtevek zaradi vznemirjanja lastninske pravice je zavrnilo (II. točka izreka), in sicer zahtevek (II/1.) za prepoved vsakršnih voženj z motornimi vozili oziroma s kakršnimi koli drugimi prevoznimi sredstvi, ki so namenjene v zvezi z tožničinim prebivanjem v stavbi, ki se nahaja na gospodujočem zemljišču in torej niso izključno namenjene za obdelavo vinograda; zahtevek (II/2.) za opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožencev na obremenjenih nepremičninah, še posebej za opustitev obračanja, voženj, ustavljanja in parkiranja motornih vozil ter kakršnegakoli poseganja v kovinske stebričke, kot je zabijanje kovinskih stebričkov do zgornjega roba v zemljo in podobno ter zahtevek (II/3.) za vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 629 k.o. X izven trase poti vključno s kovinskim rdečim stebričkom (cca 60 cm nad nivojem terena).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožujeta toženca. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče kot pravno podlago uporabilo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), katerih tako in tako ni pravilno uporabilo, postopanje pa je bilo nepravilno, saj bi bilo potrebno uporabiti določila ZTLR oziroma ODZ. Služnost se namreč pridobi s priposestvovanjem le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi in je ni dopustno širiti, če se spremeni namembnost samega gospodujočega zemljišča, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo. Izpostavljata tožničine tožbene trditve glede več kot 50 letne uporabe poti za potrebe njene nepremičnine, pri čemer pa je jasno, da je šlo za uporabo poti zgolj in izključno za potrebe obdelave vinograda z vikendom, kar je nekaj popolnoma drugega, kot je služnostna pot dobila pomen in namen v zadnjih letih, ko se je začela uporabljati in ko se vozi z zelo frekventnimi vožnjami za stanovanjske potrebe. Tožnica voženj z vsemi vozili in stroji niti ni zatrjevala. Sploh pa ni dokazala, da so v času priposestvovalne dobe njeni pravni predniki uporabljali motorna vozila, gradbene stroje, kmetijske stroje ... Ne gre le za spremembo prevoznih sredstev, ampak za bistveno drugačno in vsebinsko popolnoma spremenjeno ter močno povečano uporabo same poti za potrebe bivanja in stanovanja ter bistveno spremenjeno pogostost voženj. Potrebe in namen gospodujočega zemljišča po poteku priposestvovalne dobe so se bistveno spremenile, kar je sodišče zanemarilo. Tožnica je zato priposestvovala lahko le služnost za potrebe vinograda. Opozarjata tudi, da izrek o ugotovitvi obstoja služnosti ni določno opredeljen z namenom (ali z vrsto vozil), kar je nesprejemljivo, za tožence krivično in predstavlja izrazito favoriziranje tožnice. Glede na odločitev sodišča, bi tožnica lahko vozila s kakršnimikoli vozili in stoji za kakršenkoli namen. Opozarjata, da je tožnica sama navedla, da se je leta 1999 preselila z namenom stalnega življenja in bivanja njene družine, (toženca menita, da je bilo to sicer kasneje), kar je nepomembno upoštevajoč 20 letno priposestvovalno dobo. Šlo je za bistveno spremembo vsebine služnosti, ki se ne more razširiti za nove potrebe tožnice, ker ni bila priposestvovana. Toženca kot lastnika služečih zemljišč nikakor nista dolžna trpeti voženj, ki so se v zadnjih letih močno intezivirale in spremenile; dvorišče tožencev je postalo hujše kot javna cesta z zelo frekventno in nesprejemljivo obremenitvijo (gre tudi za nenehne vožnje tretjih, obiskovalcev in podobno, vse seveda za korist in interese ter namene tožnice). Sodišče prve stopnje se sploh z ničemer ni opredelilo do pravno pomembnih dejstev in ne izreklo glede jasnih dokazov, da tožnica za stanovanjske in bivalne potrebe in glede voženj vseh vozil še zdaleč nima ustreznih upravičenj. Toženca ne soglašata tudi z zavrnitvijo njunega negatornega zahtevka, kar je v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi in celo z izpovedjo same tožnice. Gre za nedopustna in nesprejemljiva vznemirjanja tožencev v njuni lastninski pravici, še posebej glede parc. št. 629, kjer tožnica in tudi njeni obiskovalci ter vsi, ki prihajajo k njej, nedopustno vozijo po JV delu, zaradi česar sta toženca tam postavila rdeč kovinski stebriček (da bi preprečila nedopustne vožnje, sploh pa tudi obračanje vozil). Namesto, da bi sodišče zaščitilo interese tožencev in njuno lastninsko pravico, pri čemer je tožnica sama povedala, da naj bi bil zabit stebriček nevaren pri obračanju, je še toliko bolj nesprejemljiva in nejasna odločitev glede navedenega. Četudi toženca nista neposredno videla tožnice, da bi ona zabila količek, je dejstvo, da je bilo to storjeno zaradi interesov tožnice in z njenim vedenjem, ker je očitno ta stebriček bil v napoto (tako tožnici kot vsem njenim, ko so nedopustno vozili in obračali po parc. št. 629). Gre za izključen interes in sfero tožnice. Pritožnika tudi izpostavljata, da tožnica in vsi njeni vzvratno vozijo preko parc. št. 629 na parc. št. 630, da potem tam obračajo, prav tako pa je jasno izkazano, da se vozi, obrača in ustavlja vozila po parc. št. 628/1, last toženca. Dejstvo je, da se, vse kar se dogaja, dogaja na parc. št. 628/1 zaradi interesov in v sferi tožnice. In četudi tožnica sama ni neposredno vpletena, je neposredno odgovorna za dejanja in aktivnosti tretjih oseb, ki so storjene in izvedene v njenem interesu in v njeni sferi in za njene takšne ali drugačne koristi, potrebe oziroma interese. To vse posebej velja glede prepovedi ustavljanja (parkiranja) vozil, predvsem na toženčevi parc. št. 628/1, ko toženca zaradi ustavljenih vozil mimo ne moreta niti do preostalih nepremičnin. Pri tem je za takšno nesprejemljivo vznemirjanje odgovorna tožnica (ne glede na to, da ne gre za tožničino vozilo, saj gre za osebe in vozila, ki so tesno povezana s tožnico in njenimi interesi). Priglašata stroške s pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP (uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe tako glede s pritožbo osporavane ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in voženj po navedenih nepremičninah tožencev v korist tožničine parcele kot tudi glede zavrnitve nasprotnih zahtevkov tožencev za varstvo njune lastninske pravice na navedenih nepremičninah (negatornih, opustitvenih in restitucijskega – zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja) sklicuje.

5V obravnavani zadevi ni sporno, da od glavne poti (mimo vikenda tožencev) pa do parcele (vinograda in „zidanice“) tožnice poteka pot (v opisani dolžini 125 m in širini 3 m), katere trasa poteka po nepremičninah tožencev. Pot sestoji iz dveh kolesnic, med katerima je na določenih delih travnati pas. Na spodnjem delu v smeri proti tožničinemu vikendu je pot deloma tlakovana. Gre za tisti del poti, ki se nahaja na delu nepremičnine, ki je bila do leta 2010 v lasti toženčevega brata, nakar je toženec nepremičnino kupil v izvršilnem postopku. Sporno pa je, ali je tožnica po sporni poti priposestvovala stvarno služnost hoje in voženj za vse namene ali zgolj za potrebe vinogradniške dejavnosti in posledično ali toženca utemeljeno zahtevata prenehanje vznemirjanj njune lastninske pravice z vožnjami in hojo za namene, ki ne ustrezajo navedenim potrebam. Sporno je tudi, ali je tožnica dolžna opustiti obračanje, vožnjo, ustavljanje in parkiranje motornih vozil na nepremičninah tožencev ter ga zatraviti in namestiti na svoje mesto rdeč stebriček ter se v prihodnje vzdržati takšnih ravnanj.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v korist njene nepremičnine in v breme nepremičnin tožencev - brez da bi takšno služnost vsebinsko omejilo po namenu voženj - na podlagi naslednjih ugotovitev:

- da so tožnica in njeni pravni predniki sporno pot nemoteno ves čas uporabljali od postavitve zidanice okoli leta 1960 do danes, tako za potrebe kmetijske obdelave kot tudi za potrebe prebivanja v „zidanici“ - toženec je tožnici celo ometoval stene in polagal laminate, in sicer brez kakršnihkoli vsebinskih omejitev (ki bi takšno služnost po omejevali namenu voženj), kar je več kot za priposestvovanje zahtevanih 20 let,

- da pravni predniki tožencev in toženca takšni uporabi poti s strani tožnice in njenih staršev niso nasprotovali,

- da se je služnost izvrševala z vsemi vozili, ki so v posameznem obdobju obstajala (tj. od živinskih vpreg, traktorjev, avtomobilov in po potrebi kamionov), brez kakršnihkoli omejitev.

Res je, da (2) vsebino stvarne služnosti hoje in voženj določa način njenega izvrševanja in da ta ni odvisen zgolj od sredstev, s katerimi se je služnost izvrševala ter od trase poti, ki se je uporabljala, temveč tudi od potreb gospodujočega zemljišča; če so se te po poteku priposestvovalne dobe bistveno spremenile, tako da vplivajo na način izvrševanja služnosti, je mogoče nuditi sodno varstvo zgolj za takšno vsebino služnosti, kakršna je bila priposestvovana; načelo restrikcije namreč lastniku gospodujoče stvari nalaga izvrševanje služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (civiliter uti); eno izmed pravil, ki se je oblikovalo v teoriji in sodni praksi in pojasnjuje načelo najmanjše obremenitve, je namreč tudi tisto, ki določa, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitve služnosti.(3) A je sodišče prve stopnje zanesljivo in dokazno podprto ugotovilo ne le nesporno izvrševanje služnostne pravice v kmetijske namene (za potrebe vinograda), temveč še posebej izvrševanje služnostne pravice tako za gradnjo kot za obnovo zidanice, v kateri so bili „na vrhu“ tudi bivalni prostori (kuhinja in soba, v kateri so prespali ter kopalnica s položenimi ploščicami),(4) ter za (pre)bivanje v „zidanici“ (bivalni prostor). Služnostna pravica hoje in voženj po nepremičninah tožencev se je torej izvrševala brez kakršnihkoli omejitev tako za kmetijske potrebe kot za potrebe prebivanja v „zidanici“, zaradi česar je bila taka služnost tudi priposestvovana in je sodišče prve stopnje utemeljeno ni omejilo. To velja sploh, ker se po poteku priposestvovalne dobe razmere niso bistveno spremenile, tako da bi vplivale na način izvrševanja služnosti, kot dokazno podprto ugotavlja sodišče prve stopnje.

7Po prvem odstavku 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Glede trajanja priposestvovanja se po prvem odstavku 269. člena SPZ glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Za priposestvovanje stvarne služnosti 217. člen SPZ v prvem odstavku določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let, v drugem odstavku pa, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.(točka 6.) Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je v obravnavani zadevi upoštevalo določbe SPZ.

8.. Ker posestnik po 28. členu SPZ ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (enako velja tudi za soposestnika) in se po 9. členu SPZ dobra vera domneva, je v obravnavani zadevi (5) glede tožničine pridobitve stvarne služnosti s priposestvovanjem upoštevna celo zgolj 10 letna priposestvovalna doba (v skladu s citiranimi določbami SPZ), in ne 20 letna priposestvovalna doba. Tožnica je namreč s pravnimi predniki (so)posest nepremičnin tožencev z izvrševanjem služnostne pravice hoje in voženj izvrševala dobroverno.(6) In če sodišče prve stopnje ugotavlja neomejeno uporabo nepremičnin tožencev (izvrševanje stvarne služnosti) za potrebe njene nepremičnine tako za kmetijske potrebe kot potrebe prebivanja v zidanici v 20 letni priposestvovalni dobi, to velja še toliko bolj, če se upošteva zgolj 10 letna priposestvovalna doba v skladu s cit. določbami SPZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničinim zahtevkom ugodilo.

9Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede odločitve o zahtevkih tožencev. Taka odločitev sodišča prve stopnje temelji na dokazno podprtih ugotovitvah, da tožnica in njena hči nepremičnin tožencev izven trase služnostne poti ne uporabljata niti za ustavljanje niti za parkiranje motornih vozil (zaradi vzvratne vožnje) ter jih tudi ne uporabljata za obračanja vozil, pa tudi ne, da bi naj tožnica bila tista, ki naj bi v zemljo do konca zabila rdeč stebriček, ki ga je pred tem postavil toženec (tega toženec ni dokazal). In ker si tožnica oziroma njena hči (neosporavano) ne prisvajata kakšnih upravičenj na nepremičninah tožencev (izven trase služnostne poti) v zvezi z obračanjem, vožnjo, ustavljanjem in parkiranjem motornih vozil na nepremičninah (navedenih parcelah) tožencev, niti kakšnih upravičenj v zvezi z zabitim kovinskim stebričkom, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevke tožencev po nasprotni tožbi in so temu nasprotne pritožbene trditve tožencev neutemeljene ter ne omajajo povsem (v dejanskem in pravnem pogledu) pravilne sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica namreč ni tretja (7) v smislu 99. člena SPZ, ki bi protipravno vznemirjala toženca, lastnika navedenih nepremičnin, niti od tega (vznemirjanja) nima kakšne koristi (upravičenj).

10Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežna v izreku te sodbe o zavrnitvi pritožbe tožencev (kot neutemeljene).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Kot navajata pritožnika in je sodišče druge stopnje v tej zadevi navedlo v sklepu I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013;

(3) Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 909.

(4) Toženka sama je, kot neosporavano ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izpovedala, da je toženec tožnici polagal ploščice in laminate ter ometaval stene na delu objekta, ki ga je tožnica dozidala v letu 1990;

(5) Upoštevajoč v prejšnji točki obrazložitve citirane določbe SPZ;

(6) Domnevno, nasprotno ni dokazano;

(7) Ni dokazano, da bi bila „tretji“;