VDSS sklep Pdp 709/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi Okrajnemu sodišču v Celju.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Delovno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Zoper II. točko sklepa, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Celju, kot stvarno in krajevno pristojno sodišče, kateremu bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena. Tožnik v pritožbi navaja, da soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da Delovno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, izpodbija pa odločitev pod II. točko izreka, saj bi sodišče moralo zadevo, po pravnomočnosti sklepa, odstopiti Okrajnemu sodišču v Celju. Tožnik je že v tožbi določno navedel in sicer pri označbi prvotožene stranke, A. d.d., da se spor nanaša na Območno enoto B., naslov C. in tudi tožena stranka je sama v svojih vlogah dosledno navajala enako označbo in sicer, da se spor nanaša na njeno Območno enoto B. ter od sodišča tudi zahtevala, naj vsa sodna pisanja vroča Območni enoti B.. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pregledalo določbo 60. člena ZPP, kjer je izrecno določeno, da je sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima podružnico zunaj svojega sedeža poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti, pristojno tudi sodišče, na območju katerega je ta podružnica, če izvira spor iz pravnega razmerja s to podružnico. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo priznala obstoj škodnega dogodka ter obstoj zavarovalnega razmerja in s tem pasivno legitimacijo za to pravdo. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, izhajalo iz zmotne pravne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi Delovno sodišče v Celju, napačno pa je odločilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno sodišče.

Tožnik je pri Okrajnem sodišču v Celju vložil tožbo za plačilo odškodnine iz naslova poškodbe pri delu na gradbišču v bližini kraja D., v posledici katere je utrpel zlom osmega rebra. Tožnik je tožil delodajalca in A. d.d. Območna enota B. naslov C. ter navedel, da spor izhaja iz pravnega razmerja s to podružnico. Okrajno sodišče v Celju se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zadevi in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Celju. Delovno sodišče Celje je razpisalo narok dne 6. 3. 2014, na naroku je tožnik umaknil tožbo zoper delodajalca. Prvotožena stranka (zavarovalnica) je takoj po umiku tožbe zoper delodajalca podala ugovor stvarne pristojnosti delovnega sodišča in predlagala, da se spis odstopi v odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 52. člena ZPP o izbirni krajevni pristojnosti, ki določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbenih odgovornostih za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. V 2. odstavku istega člena, pa je določeno, da v primeru če je nastala škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe je pristojno poleg sodišča iz 1. odstavka tega člena tudi sodišče na območju katerega ima tožnik stalno oz. začasno bivališče.

Glede na to, da se je tožnik poškodoval pri delu na gradbišču v bližini kraja D. in ni predlagal, da se postopek vodi pred Okrajnim sodiščem v D., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da uporaba določbe 1. odstavka 52. člena ZPP ne pride v poštev. Pravilno je tudi zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 52. člena ZPP saj je poškodba (zlom rebra), za katero tožnik vtožuje odškodnino, po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb, uvrščeno med lahke ali kvečjemu srednje hudi primer.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 60. člena ZPP, ki določa, da za sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima podružnico zunaj svojega sedeža je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je ta podružnica, če izvira spor iz pravnega razmerja s to podružnico.

Tožnik je že v tožbi določno navedel prvotoženo stranko A. d.d., Območna enota B., naslov C.. Tudi tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo in drugih vlogah dosledno navajala enako označbo tožene stranke in navedla, da se spor nanaša na njeno Območno enoto B. ter tudi zahtevala, da sodišče vse vloge vroča Območni enoti B.. Glede na to, da je tožnik že ob vložitvi tožbe izbral krajevno pristojnost sodišča na območju katerega je ta podružnica, torej B., bi navedeno sodišče prve stopnje moralo upoštevati in odstopiti zadevo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP zato sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Celju, kot krajevno pristojnemu sodišču.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP in na 154. členu ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna plačati priglašene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 5,00 EUR ter 22 % DDV v višini 12,10 EUR. Odmerjeni stroški znašajo 67,10 EUR in jih je tožena stranka dolžna v roku 8 dni nakazati tožniku, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.