VSK sodba II Kp 83424/2010

Pritožbi zagovornika obtožene se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v odločbi o krivdi, o kazni in o stroških spremeni tako, da se:obtoženo S.T. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)oprosti obtožbe, da je spravila v obtok ponarejen denar s tem, da je dne 2.10.2008 na G. ulici I.H.-ju izročila ponarejen bankovec za 100 €, ki je bil izdelan s ploskim tiskom in ga ni izdala Evropska Centralna Banka.
S tem naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1).
Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Z izpodbijano sodbo je bila obtožena spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče ji je ob uporabi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 249. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtožena v enem letu ne bo storila novega kaznivega dejanja. Odločilo je še, da je obtožena na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženkin zagovornik. Navaja, da je sodišče sodbo oprlo na izpoved priče I.H., sedaj Ha., ki je ni neposredno zaslišalo, ampak je na podlagi 340. člena ZKP prebralo njeno izpovedbo. Meni, da je sodišče to določbo ZKP uporabilo napačno, to pa je vplivalo na pravilnost sodbe. Dalje navaja, da se je sodišče v dokazne namene oprlo na potrdila privatnega zdravnika iz Bosne in Hercegovine, ki se jih da dobiti za nekaj deset EUR, njihova verodostojnost pa je resno vprašljiva. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče o tem vprašanju imenovati izvedenca ali vsaj uradoma od ustanove pridobiti poročilo o stanju priče. Navaja, da sodišče ni jasno in določno opredelilo, zakaj šteje, da priča ne more priti na sodišče, zaradi česar je sodba nedosledna in nejasna, s čimer je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da ji je sodišče s tem, ko priče I.H., sedaj Ha., ni neposredno zaslišalo na obravnavi, odvzelo možnost obrambe in tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi bistveno kršilo ZKP. V okviru uveljavljanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da sodišče ni razložilo, ali je logično, da bi obtožena očitno ponarejen denar spravljala v obtok tako, da ga izroči svoji delavki v kraju bivanja, ko bi vsak minimalno razumen človek vedel, da bo tak bankovec v kratkem unovčen in odkrit ter bi sled zelo hitro peljala do vira ponarejenega denarja. Dalje razlaga, da se je oškodovanka, ki je imela že od prej ponarejen bankovec za 100 EUR, odločila, da bo skušala delodajalko izsiliti, da ji ga zamenja, kar je tudi storila, vendar ji ni uspelo, zato je iz maščevalnosti odšla na policijo. Ker ji tudi to ni prineslo koristi, je obtoženo tožila za domnevno neizplačane plače, sodišče pa ni preverilo, ali je bil tak spor na Delovnem sodišču v Kopru in kako se je končal, s čimer bi bolje pretehtalo verodostojnost izpovedi priče. Meni, da so pomemben dokaz izjave natakarjev iz K. in iz lokala Ka., česar pa policija ni preverila niti ne zavarovala. Sodišče tudi ni ovrednotilo dokaza s hišno preiskavo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi prebralo zapisnik o izpovedbi priče I. H., sedaj Ha., ki jo je podala v okviru preiskovalnih dejanj. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je priča posredovala sodišču dve potrdili specialistične ordinacije, iz katerih izhaja, da se zdravi pri nevropsihiatru zaradi depresivne motnje, da je hud psihiatrični bolnik, ki se nahaja v težkem psihičnem stanju, da ni zmožna biti med ljudmi več kot par minut in da ni sposobna za nikakršno razpravo. Očitno je, da je sodišče tu imelo v mislih situacijo iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, in sicer primer, ko zaslišana priča duševno zboli oziroma zaradi bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov ne more priti na glavno obravnavo, kljub temu da je bila nanjo pravilno vabljena. Sodišče prve stopnje je, glede na predloženi zdravniški potrdili (namigovanje o tem, da je takšno potrdilo moč pridobiti v BiH za nekaj deset evrov, je zgolj navrženo in zato neutemeljeno), pravilno presodilo, da so v tem primeru podane objektivne okoliščine, zaradi katerih oškodovanke – priče I.H., sedaj Ha., ni mogoče neposredno zaslišati na glavni obravnavi. Pritožbene navedbe, da ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da priča ne more priti na sodišče ter da je zaradi tega sodba nedosledna in nejasna, s tem pa podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so zato neutemeljene.

Določba 29. člena Ustave Republike Slovenije določa pravna jamstva v kazenskem postopku, po določilu 2. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah pa ima obdolženec pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Čeprav 1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP daje podlago za branje izpovedb prič brez soglasja strank, je mogoče to določbo uporabiti samo takrat, kadar se ne poseže v pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku, torej tudi v pravico obdolženca do učinkovite obrambe, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilne priče.

Sodišče prve stopnje je v odločilni meri oprlo obsodilno sodbo prav na izpovedbo priče I.H., sedaj Ha., katere pa ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, ampak je ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo njeno izpovedbo, ko je bila zaslišana v preiskavi. Pri zaslišanju te priče v preiskavi je bil navzoč samo zagovornik obtožene, medtem ko sami obtoženi taka možnost ni bila dana, saj, kot izhaja iz podatkov v spisu, obtožena o zaslišanju te priče v preiskavi sploh ni bila obveščena. Ker gre v tem primeru za ključno obremenilno pričo, katere izpovedba se ne ujema oziroma dopolnjuje z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem ostalih dveh prič, obtožena pa pri njenem zaslišanju tekom postopka ni bila nikoli prisotna, ni bilo zadoščeno pravici obtožene do obrambe. Obtožena bi morala imeti možnost, da bi vsaj enkrat v postopku zaslišala in se soočila s ključno obremenilno pričo ter izpodbijala njeno zanesljivost in verodostojnost. Ker gre za v bistvu edini dokaz, ki vzpostavlja povezavo med obtoženko in ponarejenim bankovcem (trditev priče I.H., sedaj Ha., da ji je ponarejeni bankovec izročila obtoženka), katerega z drugimi dokazi sodišče prve stopnje zgolj utrjuje, se sodba nanj, ne da bi obtoženka imela pred tem možnost, da se s ključno obremenilno pričo soočil, ne sme opirati.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da se priča I.H., sedaj Ha., kot izhaja iz potrdil specialistične ordinacije z dne 18.2.2014 in z dne 18.4.2014, zdravi pri nevropsihiatru zaradi depresivne motnje, da je hud psihiatrični bolnik, ki se nahaja v težkem psihičnem stanju in ni zmožna biti med ljudmi več kot par minut ter da ni sposobna za nikakršno razpravo. Pritožbena naziranja, da lahko priča povsem povprečno normalno funkcionira in da je to, da lahko zdrži le nekaj minut med ljudmi nenormalno pretirano in lažno, ne vzdržijo resne pravne presoje. Gre zgolj za mnenje oziroma presojo pritožnika, ki ne more biti pravno upoštevno in ne more omajati verodostojnosti potrdil o zdravstvenem stanju priče ter s tem tudi ne obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu. Tudi sicer zagovornik obtožene v pritožbi ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi lahko vzbudile resen, utemeljen in prepričljiv dvom v verodostojnost oziroma pristnost navedenih potrdil. Sodišče pripominja pritožniku, da delovni spor med obtoženko in oškodovanko ni v nobeni zvezi s predmetnim postopkom in ne bi v ničemer prispeval k pravilnosti izpodbijane sodbe, saj je ocena verodostojnosti posameznih prič stvar presoje vsakega razpravljajočega sodnika oziroma senata v vsakem postopku posebej.

Za priče se vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah (prvi odstavek 234. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da priča I.H., sedaj Ha., zaradi težkega psihiatričnega zdravstvenega stanja ni sposobna priti na sodišče in pričati. Glede na tako ugotovljeno psihofizično stanje priče, slednja ni zmožna za razpravo, posledično pa je tudi izvedba dokaza z neposrednim zaslišanjem dejansko neizvedljiva. Da izvedbe dokaza z neposrednim zaslišanjem te priče ne bo mogoče zagotoviti, jasno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejstva iz izpovedb preostalih dveh zaslišanih prič - zunajzakonskega partnerja obtožene D.P. in sestre obtožene S.V., ki jih povzema in na katere se tudi opira sodišče prve stopnje, in sicer, da je I. bankovec izročila ravno obtožena, da I. obtoženka ni hotela zamenjati bankovca, ko je ta prišla nazaj, da je ugotovila, da je ponarejen, da je bil bankovec že na pogled ponarejen, da je I. obtoženo večkrat prosila, naj ji da kakšen denar vnaprej, ne zadoščajo za gotovost, ki je potrebna, da se obtoženo spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, na kar opozarja tudi pritožba. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta priči D.P. in S.V. izpovedala, da je bil bankovec že na pogled ponarejen in da je torej tudi obtožena vedela, da izroča I. ponarejen bankovec, glede na presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni prepričljiv. S tem v zvezi je namreč S.V. povedala, da ni šlo za isti bankovec, medtem ko D.P. ob izročitvi bankovca ni bil prisoten, pač pa je videl bankovec, ki ga je prinesla oškodovanka I.H., sedaj Ha. , s trditvijo, da je ponarejen.

Glede na obrazloženo, pritožbeno sodišče zaključuje, da ostali izvedeni dokazi niso dovolj trdni in prepričljivi in ne zadostijo standardu gotovosti (onkraj razumnega dvoma), ki je potreben za izrek obsodilne sodbe, zato je sodbo spremenilo in obtoženo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP sodišče izreče, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, če se izda sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe. Upoštevaje to določbo ZKP je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz odločbe o stroških v tej sodbi.