VSL sodba II Cpg 1654/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati terjatev iz naslova vplačila sredstev rezervnega sklada v višini 418,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 39,96 EUR od dne 25.10.2010 do plačila, od zneska 14,14 EUR od dne 28.11.2010 do plačila, od zneska 39,96 EUR od dne 28.11.2010 do plačila, od zneska 14.14 EUR od dne 28.12.2010 do plačila, od zneska 39,96 EUR od dne 28.12.2010 do plačila, od zneska 14,14 EUR od dne 29.1.2011 do plačila, od zneska 39,96 EUR od dne 29.1.2011 do plačila, od zneska 14,14 EUR od dne 2.3.2011 do plačila, od zneska 39,96 EUR od dne 2.3.2011 do plačila, od zneska 14,14 EUR od dne 28.3.2011 do plačila, od zneska 39,96 EUR od dne 28.3.2011 do plačila, od zneska 39,96 EUR in 14,14 EUR od dne 15.6.2011 do plačila in od zneska 54,10 EUR od dne 4.10.2011 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112716/2011 z dne 5.8.2011 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti nadaljnje stroške pravdnega postopka v višini 159,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v tej zadevi najprej po uradni dolžnosti preverilo, ali je podana aktivna legitimacija tožnice - upravnika za izterjavo plačila prispevka v rezervni sklad od toženke - etažnega lastnika. Upravnik vodi sredstva računa rezervnega sklada in s temi sredstvi gospodari (42. člen in 43. člen SZ-1, 4. odstavek 118. člena SPZ), tistega etažnega lastnika, ki ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, pa je dolžan pisno pozvati k plačilu (3. odstavek 44. člena SZ-1, 6. odstavek 119. člena SPZ). Vplačilo v rezervni sklad lahko zahtevajo vsi ali pa tudi samo eden od etažnih lastnikov, kot njihov zakoniti zastopnik pa lahko po posebnem zakonskem pooblastilu (5. alineja 4. odstavka 118. člena SPZ) nastopa upravnik. Ker upravnik po tem pooblastilu nastopa v imenu etažnih lastnikov in za njihov račun, lahko sodeluje v postopku kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (enega ali več oziroma vseh) kot skupnih lastnikov rezervnega sklada, ni pa sam aktivno legitimiran za izterjavo sredstev oziroma plačil prispevkov v rezervni sklad, saj ne gre za njegovo terjatev (tako obsežna sodna praksa npr. VSL sodba II Cp 357/2010 z dne 25.3.2010, VSL sodba I Cp 4063/2009 z dne 7.4.2010, VSL sodba I Cp 3130/2012 z dne 23.5.2013, VSL sodba I Cp 1946/2013 z dne 23.12.2013 itd.). Le, če so etažni lastniki na upravnika prenesli svoje materialnopravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad, to je pravico, da v svojem imenu zahteva plačilo terjatve, na podlagi česar lahko nastopa kot stranka v postopku, je njegova aktivna legitimacija podana (tako VSL sodba in sklep II Cp 425/2013 z dne 10.4.2013).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz 8. člena Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja trgovsko-poslovnega centra T. (priloga A2) izhaja, da naročniki (etažni lastniki) izrecno pooblaščajo upravnika, da izvaja zanje vse naloge po tej pogodbi, da obračunava vse stroške za skupne ali posamezne dele objekta, izdeluje verodostojne listine (npr. računi, opomini idr.), ki so podlaga terjatvam in izterjavi, da vodi sodne izvršbe in pravdne postopke kot nadaljevanje izvršilnih postopkov za izterjavo zapadlih in neplačanih obveznosti iz naslova izvajanja opravil upravnika skupaj z zamudnimi ali pogodbenimi obrestmi do vseh dolžnikov in v tem okviru vlaga predloge za izvršbo, tožbe ter vlaga pravna sredstva v teh postopkih pred pristojnimi sodišči; v postopkih, ki se nanašajo na izterjavo zapadlih obveznosti posameznih etažnih lastnikov oziroma njihovih najemnikov pa upravnik nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Po oceni sodišča prve stopnje se določilo 8. člena pogodbe nanaša na vse naloge upravnika, med katere spada tudi določitev in vodenje sredstev rezervnega sklada ter izterjava neplačanih obveznosti, zato je nadalje zaključilo, da je bilo na upravnika v konkretnem primeru preneseno tudi pooblastilo za izterjavo plačil v rezervni sklad.

7Ker gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so etažni lastniki kar se tiče izterjave zneskov za plačilo rezervnega sklada prenesli materialnopravno upravičenje na upravnika stavbe, vezano. V tem delu gre namreč za ugotavljanje pogodbene vsebine, ki predstavlja dejansko vprašanje, izpodbijanje tega pa v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopustno (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je tožnica - upravnik v konkretnem primeru upravičen v svojem imenu in za svoj račun terjati plačilo neplačanih obrokov za rezervni sklad in je tako njegova aktivna legitimacija podana.

8Po 2. odstavku 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, vodi pa jih upravnik ločeno na posebnem računu (podobno tudi 2. odstavek 42. člena SZ-1). V primeru, da upravnik vplačila etažnih lastnikov izvaja preko svojega transakcijskega računa, mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (3. odstavek 42. člena SZ-1). Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi trdila, da je od tožnice večkrat pisno zahtevala, naj ji sporoči posebni račun rezervnega sklada, na katerega bi lahko nakazovala zneske obrokov za plačilo rezervnega sklada (priloge B3-B9), tožnica pa je takšno zahtevo zavrnila z navedbo, da je plačana sredstva za rezervni sklad vsakih deset dni prenakazovala na poseben TRR stavbe za rezervni sklad, s čimer je zadostila potrebam za ločeno izkazovanje stroškov rezervnega sklada v poslovnih knjigah družbe. Ker toženka tej navedbi in s tem takšnemu ravnanju upravnika ni nasprotovala, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica na ta način zadostila navedeni zakonski določbi, torej zahtevi po vodenju sredstev rezervnega sklada na posebnem, ločenem računu.

9V sodni praksi obstaja stališče, da lahko etažni lastniki v sodnem postopku zahtevajo plačilo sredstev rezervnega sklada zgolj na račun, o katerem govori 1. odstavek 42. člena SZ-1. Tudi določba 3. odstavka 42. člena SZ-1 ne narekuje drugačne razlage. Upoštevaje dejstvo, da je upravičenje etažnih lastnikov zahtevati od drugih etažnih lastnikov vplačilo sredstev v rezervni sklad, dejansko praviloma zaupano upravnikom večstanovanjskih stavb, slednja določba namreč le tehnično olajšuje izvensodno plačevanje sredstev v rezervni sklad. To pa ne pomeni, da lahko etažni lastniki terjajo drugega etažnega lastnika, da denarna sredstva iz naslova obveznosti do rezervnega sklada plača njim. Obveznost je izpolnjena, kadar je opravljena na račun rezervnega sklada. Tožbeni zahtevek se zato lahko glasi zgolj na plačilo zneska na določen račun rezervnega sklada (tako VSL sodba I Cp 3423/2013 z dne 19.3.2014 in VSL sodba in sklep II Cp 3360/2012 z dne 18.4.2013). Ker pa gre v konkretnem primeru za prenos materialnopravnega upravičenja za izterjavo prispevkov v rezervni sklad na upravnika - tožnico, ki je ta sredstva sedaj s predmetno tožbo upravičena terjati svojem imenu in na svoj račun, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pomeni tudi plačilo na transakcijski račun upravnika (kot se zahteva v konkretnem primeru) in ne izrecno na poseben račun rezervnega sklada veljavno izpolnitev obveznosti etažnega lastnika – toženke (1. odstavek 280. člena OZ).

10Kljub temu pa pritožba pravilno opozarja, da mora biti iz izreka sodbe jasno razvidno, v čem je predmet izpolnitve, ki je izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti (1. odstavek 282. člena OZ). V konkretnem primeru je vsebina obveznosti toženke (tudi) vplačilo sredstev rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, izpolnitev pa je v izvršitvi te obveznosti upravniku kot pogodbeno dogovorjenemu upravičencu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dolžna tožnici poleg preostalih obveznosti (stroškov obratovanja in upravljanja) plačati tudi sredstva rezervnega sklada, je treba o izpolnitvi tega dela obveznosti odločiti tako, da bo tudi v izreku sodbe vsebina te obveznosti jasna in tako določna, da jo bo mogoče ločiti od ostalih obveznosti. Posledično je pritožbeno sodišče (upoštevajoč neutemeljenost nadaljnjih pritožbenih navedb) pritožbi delno ugodilo in izpodbijano I. točko izreka spremenilo tako, da se sicer sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112716/2011 z dne 5.8.2011 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka v celoti, pri čemer pa je izrecno določilo, da je toženka dolžna tožnici plačati terjatev iz naslova sredstev rezervnega sklada v višini 418,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 39,96 EUR od dne 25.10.2010 do plačila (račun št. 1030135), od zneska 14,14 EUR od dne 28.11.2010 do plačila (račun št. 1033087), od zneska 39,96 EUR od dne 28.11.2010 do plačila (račun št. 1033665), od zneska 14.14 EUR od dne 28.12.2010 do plačila (račun št. 1036424), od zneska 39,96 EUR od dne 28.12.2010 do plačila (račun št. 1037032), od zneska 14,14 EUR od dne 29.1.2011 do plačila (račun št. 201101779), od zneska 39,96 EUR od dne 29.1.2011 do plačila (račun št. 201102401), od zneska 14,14 EUR od dne 2.3.2011 do plačila (račun št. 201106218), od zneska 39,96 EUR od dne 2.3.2011 do plačila (račun št. 201106856), od zneska 14,14 EUR od dne 28.3.2011 do plačila (račun št. 201109854), od zneska 39,96 EUR od dne 28.3.2011 do plačila (račun št. 201110511), od zneska 39,96 EUR in 14,14 EUR od dne 15.6.2011 do plačila (račun št. 201113382) in od zneska 54,10 EUR od dne 4.10.2011 do plačila (neprerekane trditve toženke v pripravljalni vlogi na list. št. 49, priloge A3-A15).

11Pritožbeno sodišče še pripominja, da po 1. odstavku 101. člena OZ v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. V primeru, da bi bili izpolnjeni pogoji po tej določbi, torej, da tožnica ne bi bila pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, da sredstva rezervnega sklada nakaže na poseben transakcijski račun stavbe za rezervni sklad, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Ker pa v konkretnem primeru toženka ni zatrjevala, da tožnica ne bi oziroma ni bila pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, to je pravočasno prenakazati sredstva na poseben transakcijski račun stavbe za rezervni sklad, za zavrnitev zahtevka po 1. odstavku 101. člena OZ pogoji niso izpolnjeni.

12Toženka nadalje v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se tiče obratovalnih stroškov. Navaja, da je bila upoštevajoč povprečni ključ delitve obratovalnih stroškov na etažne lastnike prekomerno obremenjena. Pritožbeno sodišče poudarja, da toženka šele s pritožbo prvič izpodbija ključ delitve obratovalnih stroškov, saj po ugotovitvi sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, tekom postopka toženka ključu zaračunanih storitev iz 10. člena pogodbe ni ugovarjala (453. člen ZPP). Tudi sicer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da toženka ni pojasnila in specificirala, kako in na kakšni podlagi je izračunala svojo povprečno obremenitev v višini 811,27 EUR in iz kje izvira izračunani znesek preveč obračunanih stroškov v višini 1.460,22 EUR (pripravljalna vloga na list. št. 50), zaradi česar so njene navedbe o prekomerni obremenitvi ostale nepreverljive. Ker toženka sedaj v pritožbi svoji prekomerni obremenitvi ugovarja zgolj pavšalno, se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje na strani 7 in se ji v celoti pridružuje.

13Tožnica je z računom št. 1033665 pod zap. št. 18 in računom št. 201113382 pod zap. št. 20 toženki zaračunala tudi nabavo materiala, kar po mnenju toženke ni strošek, pač pa zaloga materiala, ki se v skladu s predpisi knjiži na zalogo na skladišče, stroškovno pa se zanj bremeni posameznega nosilca stroškov ob izdaji v uporabo iz skladišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta v obeh računih kot izvajalca navedena dobavitelja R, d.o.o., in S., d.d., toženka pa v postopku ni ugovarjala, da navedeni material ne bi bil dobavljen oziroma porabljen za potrebe stavbe etažnih lastnikov. Glede na takšno ugotovitev je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tako nabavljen (tuj in ne upravnikov) material pravilno štelo kot izdatek oziroma strošek, ki se tiče obratovanja in vzdrževanja stavbe kot celote.

14Ker toženka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, ni upravičena do povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP). V delu, v katerem pa je uspela, ji niso nastali posebni stroški, zato tudi v tem delu sama nosi stroške pritožbenega postopka (smiselno 3. odstavek 154. člena ZPP).

15V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.