VSL sodba I Cpg 1343/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti 130.000 navadnih imenskih delnic E., d. d., z oznako E., in sicer s preknjižbo pri KDD na trgovalni račun tožeče stranke za nematerializirane vrednostne papirje z oznako G., šifra 6030456, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V delu, ki se glasi: „Če izročitev delnic ne bo mogoča, pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno nadomestilo v znesku 1.793.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe“, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 27.497,40 EUR (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka citirane sodbe se je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

3Skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP je tožeča stranka na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, napadeno sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kvalificirana finančna pogodba je pogodba, katere predmet so finančni instrumenti po zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov. Dogovor o izravnavi je: 1. pogodbeni dogovor strank, vključen v posamezni kvalificirani finančni pogodbi ali sklenjen kot okvirni dogovor v zvezi z določenimi vrstami kvalificiranih finančnih pogodb, ki jih bosta sklepali stranki dogovora, in 2. ki vsebuje naslednja pravila, ki se uporabljajo, če pogodbena stranka postane insolventna ali nastane drug položaj, ki po dogovoru o izravnavi ali po kvalificirani finančni pogodbi pomeni kršitev obveznosti pogodbene stranke (položaj kršitve): pravilo, da z nastankom položaja kršitve kvalificirana finančna pogodba velja za razvezano ali da z nastankom tega položaja druga pogodbena stranka pridobi pravico odstopiti od te pogodbe ali da z nastankom tega položaja zapadejo vse obveznosti pogodbenih strank; pravila o izračunu izravnalne, tržne, likvidacijske ali nadomestitvene denarne vrednosti medsebojnih obveznosti pogodbenih strank ob prenehanju pogodbe ali predčasne dospelosti v skladu s pogodbenim pravilom iz prve alineje te točke; pravila o pretvorbi zneskov, na katere se glasijo obveznosti iz druge alineje te točke, v isto valuto, če so izraženi v različnih valutah; in pravila o določitvi neto stanja denarne obveznosti pogodbene stranke in denarne terjatve druge pogodbene stranke po izravnavi denarnih zneskov, na katere se glasijo obveznosti pogodbenih strank, ovrednotenih po drugi alineji in preračunanih po tretji alineji te točke (24. a člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (1), v nadaljevanju ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje je skladno s 4. točko 7. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 108/10 - uradno prečiščeno besedilo, 78/11, 55/12, 105/12 - ZBan-1J in 63/13 - ZS-K, v nadaljevanju ZTFI) pravilno ugotovilo, da med finančne instrumente sodijo tudi terminske pogodbe, kakršno sta dne 30. 12. 2009 sklenili pravdni stranki obravnavanega gospodarskega spora (v nadaljevanju: Pogodba ali Terminska pogodba), je pa po presoji pritožbenega sodišča zmotno presodilo, da je njen 8. in 9. člen obravnavati kot dogovor o izravnavi. Pritožnica ima namreč prav, da glede na določbo 2. točke 2. odstavka 24. a člena ZFPPIPP ni mogoče zaključiti, da Pogodba o terminski prodaji finančnih instrumentov vsebuje pravila (štiri sestavine, ki jih predvideva citirano zakonsko določilo), ki se uporabljajo, če pogodbena stranka postane insolventna. Zgolj možnost odstopa od pogodbe, kakršno sta dne 30. 12. 2009 sklenili pravdni stranki (A 7), ni zadosten pogoj za obstoj dogovora o izravnavi v smislu citirane zakonske določbe, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

7Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je tožena stranka s prijavo svoje terjatve v znesku 1.673.113,05 EUR in ločitvene pravice na 500 lotih banke G., d. d., na katerih je imela vpisano zastavno pravico v zavarovanje denarnih terjatev iz terminske pogodbe, v stečajnem postopku tožeče stranke uresničila pravico do odstopa od pogodbe. Takšna domneva namreč ne izhaja niti iz same Pogodbe (A 7) niti je ni mogoče utemeljiti na določilih ZFPPIPP. Poleg tega po oceni pritožbenega sodišča iz opravljenih procesnih dejanj tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, izhaja ravno nasprotno. Zoper sklep o soglasju za odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, St 1495/2010 z dne 24. 1. 2011 (A 16), je namreč vložila pritožbo in z njo dosegla, da je sodišče prve stopnje upraviteljev predlog za uresničitev odstopne pravice zavrnilo (St 1495/2010 z dne 21. 4. 2011), zahteve tožeče stranke po izročitvi finančnih instrumentov (A 12) ni zavrnila, temveč jo je (zgolj) pogojevala s plačilom celotne kupnine (upoštevaje diskont za obdobje od 2. 11. 2011 do 28. 12. 2011, A 11), dne 23. 12. 2011 pa je kupnino za 130.000 navadnih imenskih delnic izdajatelja E., d. d., priglasila še kot strošek stečajnega postopka.

8Na podlagi navedenega tako ni mogoč zaključek (kakršnega ponuja prvostopenjsko sodišče) o odstopu od pogodbe oziroma da je tožena stranka upoštevala določilo 8. člena Pogodbe o terminski prodaji, skladno s katerim je imela v primeru nastopa insolventnosti tožeče stranke pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati plačilo celotne kupnine, stroškov in provizije (1. odstavek 8. člena Pogodbe). Aktivnosti, ki jih za primer nastopa insolventnosti tožeče stranke izrecno predvideva 3. odstavek 8. člena Pogodbe, namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso bile realizirane.

9Kljub pravilnemu razlogovanju pritožnice v zvezi z (ne)obstojem dogovora o izravnavi in dejstvom, da od obravnavane Terminske pogodbe ni odstopila oziroma da za tovrstno ravnanje ni imela niti namena, pa tožena stranka pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ne more omajati. Tožena stranka je (med predhodno opisanimi aktivnostmi za poplačilo celotne kupnine) namreč svojo terjatev (iz naslova kupnine po Terminski pogodbi) v znesku 1.673.113,05 EUR (C 1), kot tudi ločitveno pravico na 500 lotih banke G., d. d., na katerih je imela vpisano zastavno pravico v zavarovanje denarne terjatve iz navedene Terminske pogodbe, dne 1. 2. 2011 prijavila v stečajni postopek tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prijavljena terjatev in ločitvena pravica sta ji bili z dodatnim sklepom St 1495/2010 z dne 23. 6. 2011 pravnomočno priznani. Iz razlogov, kot bodo opisani v nadaljevanju, zato ni mogoče ugoditi ugovornim navedbam tožene stranke, da 130.000 navadnih imenskih delnic E., d. d., z oznako E. tožeči stranki ni dolžna izročiti.

108. člen Pogodbe o zastavi delnic z dne 30. 12. 2009, ki sta jo pravdni stranki sklenili za zavarovanje denarnih terjatev banke (tožene stranke) iz Pogodbe o terminski prodaji finančnih instrumentov, določa, da lahko v primeru, da zapadejo zavarovane terjatve banke iz kakršnega koli razloga v plačilo (redna zapadlost, odstop od pogodbe ... ), dolžnik pa jih ne poravna, banka zastavljene delnice proda in si z izkupičkom poplača zavarovane terjatve. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da toženi stranki ločitvene pravice (zastavne pravice na 500 lotih navadnih delnic izdajatelja banke G., d. d., z oznako X.) ne bi bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku.

11Določba 1. odstavka 298. člena ZFPPIPP namreč pove, da je treba ločitveno pravico glede terjatev iz 296. člena (to so terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku) prijaviti v stečajnem postopku, če ni 1. odstavku 281. člena ali v 2. odstavku 282. člena ZFPPIPP drugače določeno. V 2. odstavku 282. člena navedenega zakona pa je drugače določeno za ločitvene pravice, ki se lahko uveljavijo zunajsodno, in sicer da v primeru, ko ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, to pravico obdrži tudi po začetku stečajnega postopka.

12Vsled navedenemu je ugotoviti, da je zaključek prvostopenjskega sodišča v luči citirane zakonskega določila povsem utemeljen. Namesto zgolj eventualnega presežka dogovorjene kupnine nad zneskom, ki bi ga lahko pridobila z izvedbo kritne prodaje zastavljenih lotov banke G., d. d. (kot je določeno v Pogodbi o zastavi delnic) (2), je tožena stranka v stečajnem postopku tožeče stranke prijavila v pogodbi dogovorjeni znesek kupnine. Ker pa je prijavila tudi ločitveno pravico (namesto da bi opravila prodajo lotov), je s tem zase izposlovala uporabo pododdelka 5.9.4 ZFPPIPP.

13Sodišče prve stopnje tako pravilno zaključuje, da je vsled pravnomočnega priznanja prijavljene terjatve na plačilo kupnine in ločitvene pravice na 500 lotih banke G., d. d., tožena stranka lahko poplačana le skladno z določbami 370. člena ZFPPIPP (Razdelitev posebne razdelitvene mase) in določbami pododdelka 5.9.3 (Razdelitev splošne razdelitvene mase). Tako se bo najprej poplačala iz posebne razdelitvene mase, ki jo bo predstavljala kupnina za prodanih 500 lotov banke G., d. d. Če ta ne bo zadoščala, bo tožena stranka udeležena pri poplačilu iz splošne razdelitvene mase. Velja namreč, da prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku vsebuje tudi zahtevek za prednostno plačilo priznane zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in zahtevek za plačilo nezavarovanega dela terjatve iz splošne razdelitvene mase v skladu z ZFPPIPP (4. odstavek 298. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je s prijavo terjatve in ločitvene pravice v stečajni postopek (ki je pravnomočno priznana) torej sama izbrala način poplačila, in sicer iz razdelitvene mase (splošne in posebne), po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov (4. odstavek 296. člena ZFPPIPP) (3). Zato se na določbo prvega odstavka 266. člena ZFPPIPP, ne more več sklicevati.

14Pritožnica sodišču prve stopnje torej utemeljeno očita zmotno uporabo 4. odstavka 264. a člena ZFPPIPP, vendar to ni razlog za razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe. Kot je bilo že obrazloženo, pritožbeno sodišče šteje, da obravnavana Terminska pogodba ne vsebuje dogovora o izravnavi, zato do njegove realizacije v predmetnem gospodarskem sporu ni moglo priti. To pa pomeni, da ni nastala niti neto denarna terjatev druge pogodbene stranke stečajnega dolžnika, ki bi jo bilo potrebno prijaviti v stečajni postopek. Smisel dogovora o izravnavi in posebne ureditve kvalificiranih finančnih pogodb je - kot pravilno izpostavlja pritožnica - res ravno v pretvorbi nasproti si stoječe denarne terjatve upnika proti stečajnemu dolžniku in terjatve stečajnega dolžnika za vrnitev finančnih instrumentov. Ker dogovora o izravnavi ni bilo, pritožničine, sicer pravilne navedbe v tej smeri, ne morejo doseči drugačne odločitve, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

15Stališče pritožnice, da je tožena stranka skladno z izrecnim določilom ZFPPIPP (tj. 1. odstavkom 266. člena) pridobila pravico odkloniti svojo izpolnitev, se ob povedanem izkaže kot zmotno. Trditve, da plačilo kupnine za 130.000 delnic z oznako E. ni predvideno v predračunu stroškov stečajnega postopka ter o zmoti prvostopenjskega sodišča, ki je obrazložilo, da bi v nasprotnem primeru tožena stranka morala v stečajnem postopku prijaviti nedenarno terjatev na sklenitev pogodbe o odkupu delnice, pa so nerelevantne.

16Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi napačno odmero pravdnih stroškov, ki jo utemeljuje s sklicevanjem na pravni pouk izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je vanj namreč zapisalo, da se za obravnavano zadevo glede na 39. člen veljavnega Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008) še vedno uporablja Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 1/90 in nadaljnji).

17Predmetni pravdni postopek se je začel z vložitvijo tožbe dne 2. 2. 2012, torej po uveljavitvi (1. 10. 2008) Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1), ki v svojem 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je pri odmeri sodne takse za tožbo uporabilo ZST-1.

Pri tem pa dejstvo, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pravdni stranki (napačno) poučilo o uporabi ZST, v skladu s katerim bo v primeru vložitve pritožbe obračunana sodna taksa zanjo, na odmero sodne takse za tožbo nima vpliva. Pritožbeni očitek, s katerim toženka poskuša doseči znižanje stroškovne obveznosti in se po njenem mnenju kaže v kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ni utemeljen. Slednja je namreč podana le v primeru, ko ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju), medtem ko se je v obravnavanem primeru izkazalo, da je prvostopenjska sodba v stroškovnem delu v celoti preverljiva. Iz specifikacije stroškov na list. št. 35 je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo tudi potne stroške v višini 55,00 EUR, ki pa jih očitno pomotoma ni navedlo v točki 14 obrazložitve odločbe, jih pa je upoštevalo v seštevku stroškov v višini 27.497,40 EUR.

18Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

19Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10 - ORZFPPIPP21, 26/11, 47/11 - ORZFPPIPP21-1, 87/11 - ZPUOOD, 23/12 - Odl. US, 48/12 - Odl. US, 47/13, 63/13 - uradno prečiščeno besedilo, 100/13 in 13/14 - uradno prečiščeno besedilo.

(2) Situacija iz 9. člena Pogodbe, po kateri bi bila toženka upravičena prodati tudi 130.000 delnic izdajatelja E., d. d., namreč po mnenju pritožbenega sodišča ni nastala.

(3) Če bi namreč realizirala pravice iz 3. odstavka 8. člena Pogodbe o terminski prodaji, svoje terjatve iz kvalificirane finančne pogodbe in ločitvene pravice ne bi prijavila v stečajnem postopku, temveč bi morala skladno z navedenim določilom pisno obvestiti tožečo stranko o odstopu od pogodbe in razlogih za odstop, slednja pa bi ji bila v takem primeru dolžna v roku 15 dni plačati celotno kupnino, provizijo in stroške.