VSK Sklep IV Cp 220/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

1Prvostopenjsko sodišče je predlog predlagatelja z dne 30.7.2019 zavrglo. Povzelo je, kar je predlagatelj navedel v predlogu in sicer, da je 22.9.2014 priznal očetovstvo mld. H. T., in sicer na podlagi navedb druge nasprotne udeleženke, da je dekličin oče. Druga nasprotna udeleženka je predlagatelju v prvi polovici marca 2019 povedala, da v resnici ni dekličin biološki oče in tudi sam tako meni. Glede na navedeno je sodišču predlagal, da po izvedbi ustreznega DNK testa ugotovi, da ni oče mld. H. T.. Poudarilo je, da v skladu s 128. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov. Predlog za izpodbijanje očetovstva je torej na voljo moškemu, ki velja za otrokovega očeta po DZ, torej domnevnemu očetu oziroma tistemu, ki za očeta velja na podlagi zakonske domneve. Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati. Moški, ki je svojo izjavo o priznanju očetovstva podal z napakami volje, ima na razpolago druga pravna sredstva. Povzelo je tudi določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), po kateri se lahko postopek za izpodbijanje očetovstva začne na predlog otroka, njegove matere, moškega, ki velja za otrokovega očeta, ali moškega, ki misli, da je otrokov oče. Glede na navedeno moški, čigar očetovstvo temelji na izjavi o priznanju očetovstva, za uvedbo tega postopka ni aktivno legitimiran. Ker predlagatelj ni upravičena oseba za vložitev predloga, je predlog po 24. členu ZNP-1 zavrglo.

2Predlagatelj se je zoper sklep pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka po tožbi. Priglasil je stroške pritožbe.

3Sodišče je materialno pravo napačno uporabilo, kršilo je tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozarja na določbo 114. člena DZ, po kateri za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tudi tisti, ki je očetovstvo priznal. Po 128. členu DZ pa tisti, ki po tem zakonu velja za otrokovega očeta, lahko izpodbija očetovstvo, če dvomi, da otrok ni njegov. Tožnik, ki očetovstvo prizna, velja za očeta in ima po 128. členu DZ pravico vložiti tožbo, kar je tudi storil v zakonskem enoletnem roku.

4Pritožba je utemeljena.

5Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je omogočal tožbo na izpodbijanje očetovstva domnevnemu očetu otroka, materi otroka, otroku in tistemu, ki misli, da je oče otroka (96. do 99. člen). Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni bilo mogoče izpodbijati, mogoče pa je bilo vložiti tožbo v pravdnem postopku za izpodbijanje (razveljavitev) same izjave o priznanju očetovstva zaradi napake volje in so se v teh primerih analogno uporabljala pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na izpodbijanje pogodb oziroma pravnih poslov (prim. odločbo VSRS II Ips 528/2006). Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 290/2016 v odločbi z dne 5.1.2017 zavzelo stališče, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o priznanju očetovstva, veljati enak rok kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, kar torej pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR. Ker objektivni rok po odločbi Ustavnega sodišča U-I-251/14 (s katero je bilo razveljavljeno določilo drugega odstavka 96. člena ZZZDR o objektivnem roku za tožbo za izpodbijanje očetovstva) posega v pravice očeta iz 35. člena Ustave RS, mora to veljati za obe skupini pravnih očetov.

6Družinski zakonik, ki je začel veljati 15.4.2017, v celoti pa se je začel uporabljati dve leti po uveljavitvi, to je 15.4.2019, je skladno s tem uredil tožbo otrokovega očeta za izpodbijanje očetovstva v 128. členu. Po določbah DZ je predpostavka za izpodbijanje priznanega očetovstva obstoj dvoma tistega, ki velja za otrokovega očeta, da je otrok njegov, postopek pa se vodi kot nepravdni postopek. Takšno tožbo po presoji pritožbenega sodišča lahko vloži tudi tisti, ki je očetovstvo priznal. 114. člen DZ namreč določa, da za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja tudi moški, ki prizna očetovstvo pri centru za socialno delo, pred matičarjem, v javni listini ali v oporoki (115. člen). Člen 128 DZ izrecno določa, da lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku (torej tudi tisti, ki prizna očetovstvo pri centru za socialno delo), izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov, pri čemer mora tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov. Tudi iz drugega odstavka 88. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) izhaja, da se lahko med drugim (nepravdni) postopek za izpodbijanje očetovstva začne tudi na predlog moškega, ki velja za otrokovega očeta. V predlogu novega ZNP-1 z dne 26. oktobra 2018 (EVA: 2018-2030-0023) je navedeno, da so upravičeni predlagatelji v nepravdnem postopku izpodbijanja očetovstva otrok, mati, moški, ki misli, da je otrokov oče, in moški, ki velja za očeta otroka (128. - 134. člen DZ), pri čemer je pojasnjeno, da poseben postopek glede izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva ni potreben, saj DZ omogoča tistemu, ki velja za otrokovega očeta po navedenem zakoniku (kar je tudi moški, ki je priznal očetovstvo), da lahko očetovstvo izpodbija po 128. členu DZ (odgovor na to, kdo sme izpodbijati očetovstvo, dajo določbe materialnega prava (torej sedaj določbe DZ) in je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava). Poudarjeno je tudi, da je tudi pravica (domnevnih) očetov, da izvedo (ugotovijo), ali njihovo pravno priznano (formalno) očetovstvo ustreza dejanskemu stanju, torej ali so res biološki očetje določenega otroka, ustavno varovana človekova pravica. Spada med posameznikove osebnostne pravice, urejene v 35. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Poznavanje dejstev o dejanskem obstoju ali neobstoju lastnega biološkega starševstva je namreč odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti, medtem ko lahko dvom o tem, ali so formalno otroci res njegovi (ali so torej z njim genetsko povezani), za moškega, ki o svojem očetovstvu ni prepričan, pomeni veliko psihološko breme in negotovost (stran 168 do 170). Tudi sicer je temeljno vodilo v statusnih sporih varovanje otrokove koristi, katere sestavni del pa je tudi njegova pravica do poznavanja lastnega izvora. To poznavanje zajema tako zavedanje o tem, kdo je biološki oče, kot tudi zavedanje o tem, da oče, ki je očetovstvo priznal, ni biološki oče ter pravna uskladitev s takim dejanskim stanjem. Tako stališče, da tudi moški, ki je podal izjavo o priznanju očetovstva, lahko izpodbija očetovstvo, je že zavzeto tudi v sodni praksi (tako je v odločbi VSL IV Cp 1546/2017 z dne 23.8.2017 navedeno, da je DZ uredil tožbo otrokovega očeta za izpodbijanje očetovstva v 128. členu in bo takšno tožbo lahko vložil tudi tisti, ki je očetovstvo priznal -114. člen DZ).

7Razlogi sodišča prve stopnje, da je predlog vložila neupravičena oseba, so torej napačni ter je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da v zadevi meritorno odloči. Odločitev o stroških postopka s pritožbo je pridržalo za končno odločitev (3. točka 365. člena in 165. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1).