128. člen DZ

Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu. Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.

Predlog se zavrne.

Sodišče se je pri ugotovitvi spornih pravno pomembnih dejstev utemeljno oprlo na najmočnejši in daleč najbolj primeren dokaz - strokovno analizo DNK vzorcev matere, otroka in očeta. Odgovor na pritožbo je glede na očitno neutemeljenost pritožbe brez kakršnekoli argumentacijske vrednosti, zato kljub temu, da imata nasprotna udeleženca do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si nasprotna udeleženca v ničemer nista izboljšala ali utrdila svojega položaja, zato naj strošek za odgovor trpita sama (155. člen ZPP).

Prepoved izdaje odločbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje predlagatelju ni dalo možnosti, da se o trditvah nasprotnih udeležencev izjasni. Tako predlagatelj upravičeno ni pričakoval, da bo sodišče, kljub pozivu na založitev predujma ter postavitev izvedenca odločilo, ne da bi predlagatelju dalo možnost, da se izjavi o trditvah nasprotnih udeležencev.

Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Predlog se zavrne.

V skladu z določbami DZ je predpostavka za izpodbijanje priznanega očetovstva obstoj dvoma tistega, ki velja za otrokovega očeta, da je otrok njegov, postopek pa se vodi kot nepravdni postopek. V skladu s slovenskim in mednarodnim pravnim redom je otrokova korist primarno in glavno vodilo v vseh postopkih, ki ga zadevajo. S tem pa ureditev iz 128. člena DZ, ki določa enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po mnenju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z 34. in 35. členom USR, kot to zatrjuje pritožba.

Predlagateljev predlog na ugotovitev, da ni oče otroka, je vložen po preteku enoletnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 128. člena DZ.

Pravica izpodbijati domnevno očetovstvo je osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu. Tako pritožnica kot dedinja domnevnega očeta nima aktivne legitimacije za izpodbijanje očetovstva zapustnika v razmerju do njenega brata. Navedeni nujni dedič je svojo zahtevo za uveljavitev nujnega dednega deleža med zapuščinskim postopkom že podal in zato do zastaranja v teku trajanja zapuščinskega postopka ne more več priti (tretji odstavek 369. člena OZ). Pravilno je stališče, da je bilo z vložitvijo tožbe na ugotovitev dedne pravice zastaranje zahteve za uveljavitev nujnega dednega deleža pretrgano (365. člen OZ).

Po določbi 128. člena v zvezi s 114. in naslednjimi členi Družinskega zakonika je tudi moški, ki je priznal očetovstvo, upravičen izpodbijati očetovstvo.

Tisti, ki velja za otrokovega očeta po zakoniku izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da otrok ni njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom.

Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki ima v zakonu predvidene posledice, vendar jih v pravdi na izpodbijanje očetovstva ni mogoče nekritično uporabiti.