98. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko zapuščinskega postopka ni prekinilo in je štelo, da je B. B. sin zapustnika. Ob upoštevanju, da ne prej veljavni ZZZDR ne sedaj veljavni DZ dedičem domnevnega očeta ne daje aktivne legitimacije za tožbo za izpodbijanje očetovstva, je zapuščinsko sodišče s tako odločitvijo rešilo le materialnopravno vprašanje. 210. člen ZD pa za tak primer ne predpisuje obvezne prekinitve zapuščinskega postopka. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

Po določbi 128. člena v zvezi s 114. in naslednjimi členi Družinskega zakonika je tudi moški, ki je priznal očetovstvo, upravičen izpodbijati očetovstvo.

Otrok zoper starša vlaga tožbo na izpodbijanje očetovstva, kar pomeni, da si interesi otroka in njegovih staršev nasprotujejo. Tudi pri morebitnih procesnih dejanjih v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki je potrebno upoštevati voljo in željo otroka podano v otrokovem mnenju po določbi 410. člena ZPP, v kolikor ta ni v izrecnem nasprotju s koristmi otroka.

Za zastopanje otroka v sodnih postopkih je praviloma upravičen tisti od staršev, kateremu je otrok s sodno odločbo zaupan v varstvo in vzgojo, razen kadar gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Vprašanje, da otrok pozna svoj izvor, je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj. Ker mora sodišče o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odločiti v skladu z otrokovo koristjo, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno opravilo tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev.

Pri odločanju o postavitvi skrbnika mladoletnemu otroku za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva je treba skrbno pretehtati vse okoliščine, zavedajoč se, da se s postavitvijo takšnega skrbnika nadomešča volja zaenkrat poslovno nesposobnega posameznika, ki pa kasneje ob pridobitvi poslovne sposobnosti posledic takšne odločitve ne bo več mogel preklicati. V tej luči je treba tudi razlagati oziroma ugotavljati koristi mladoletnega otroka.

Vsak ima lahko samo enega očeta in na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potreba zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva, za zatrjevanega biološkega očeta.

V konkretnem primeru se starša mladoletne ne strinjata o vprašanju, ali je potrebno v njenem imenu vložiti tožbo na izpodbijanje očetovstva ali ne. Sodišče prve stopnje je zaznalo, da je potrebno opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in njegovo pravico, da pozna identiteto svojih naravnih staršev, vendar pa v nadaljevanju tega tehtanja ni opravilo.

O izpodbijanju očetovstva nikdar ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju, ampak je treba vložiti oblikovalno tožbo. Dokler traja zakonska domneva o očetovstvu moža matere otroka, rojenega v času trajanja zakonske zveze, mora sodišče odločiti o dodelitvi otroka v varstvo, vzgojo in preživljanju ter o stikih, ne glede na to, če je sprožen postopek zaradi izpodbijanja očetovstva.

Za izpodbijanje očetovstva je treba vložiti oblikovalno tožbo, na kar napotuje 98. člen ZZZDR, ki se glasi: „Otrok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta“.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko ima po naših predpisih vsak samo enega očeta in da na ugotovitev očetovstva za otroke, ki so rojeni v zakonski zvezi, ni mogoče tožiti, dokler velja po pravni domnevi za očeta materin mož, kar pomeni, da je primarno potrebno zakonsko očetovstvo izpodbiti, šele nato pa je mogoče zahtevati ugotovitev očetovstva za zatrjevanega biološkega očeta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so pasivno legitimirane za tožbo na izpodbijanje očetovstva lahko le osebe, ki so v povezavi s tem materialnopravnim razmerjem. Potrebne pravilne materialnopravne pasivne legitimacije stranke za zahtevek za izpodbijanje očetovstva pa tožeča stranka ne more zaobiti z uveljavljanjem tega zahtevka kot vmesnega ugotovitvenega zahtevka po tretjem odstavku 181. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva zavrglo kot prepozno zaradi poteka 5-letnega roka od tožničine polnoletnosti, tako kot je to določal 98. člen ZZZDR. Glede na odločitev Ustavnega sodišča, ki je tisti del besedila 98. člena ZZZDR, ki je predstavljal materialnopravno podlago izpodbijane odločitve, razveljavil, je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano odločitev razveljaviti.

Predlog, da se nadomesti soglasje nasprotne udeleženke za odvzem vzorca, potrebnega za izvedbo DNK analize mladoletnemu otroku je potrebno vsebinsko obravnavati in opraviti tehtanje med pravico otroka do ohranitve statusa in pravico očeta oziroma pravico obeh, da poznata otrokov izvor.

Določilo 12. čl. ZZZDR govori o pravnih posledicah, ki so „zanju“, t.j. za partnerja enake, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Gre torej samo za posledice v medsebojnem razmerju partnerjev, tako na osebnem kot tudi premoženjskem področju. Razmerja zunajzakonskih partnerjev do skupnih otrok, pa zakon ne ureja.

Za odločitev, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva ne more biti več sporno, saj zakonske domneve o očetovstvu prvotoženca same ne morejo več izpodbiti.

Otrok ima pravico izpodbijati očetovstvo tudi pred polnoletnostjo. Vendar lahko procesno nesposoben mladoletnik to stori le po posebnem zastopniku. V tem primeru je treba ugotoviti, ali je otrokova tipizirana in hipotetična volja res takšna, da sodno uveljavlja izpodbojno upravičenje. O tem mora z vidika varstva otrokove koristi sodišče odprto razpravljati s posebnim zastopnikom ob sodelovanju CSD. Otrok lahko zgolj izpodbija očetovstvo, ne da bi hkrati zahteval ugotovitev očetovstva tretje osebe.

Za odločitev v tej zadevi so bistvene navedbe tožnice le o tem, da prvotoženec ni njen oče. Ni pomembno, ali je tožnica sploh navedla, kdo naj bi bil njen biološki oče, niti ne, ali je tisti, ki ga je navedla za očeta, res njen oče. Navedbe tožnice, da je njen biološki oče A. H. so se tekom dosedanjega postopka resda izkazale za neresnične. Vendar pa dejstvo, da A. H. ni oče tožnice še ne dokazuje, da je oče tožnice prvotoženec. Tožnica bi sicer lahko svoje navedbe in utemeljenost tožbenega zahtevka dokazala tudi tako, da bi dokazala, da je njen oče nekdo drug, ne pa prvotoženec. Vendar pa neuspeh ali nemožnost takšnega dokazovanja še ne izključuje pravice tožnice do izvedbe ostalih predlaganih dokazov o utemeljenosti njenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako napačno sklepalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnica ni dokazala, da bi bil A. H. njen oče. Ker je sodišče prve stopnje analize DNA prvotoženca ni niti poskušalo izvesti, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

1. Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva, ko postane polnoleten. 2. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva. Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste presoje dokazov praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva. Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA pri pravdnih strankah dala druga

Ob upoštevanju izvedenskega mnenja, ki potrjuje verjetnost toženčevega očetovstva s skupno vsoto 99,999829...% (tak rezultat biološko očetovstvo praktično potrjuje), izpovedbi predlaganih prič o tem, kje je bil toženec ponoči dne 28. 8. 1999, na drugačno odločitev sodišč ne bi mogli vplivati.

Dediču domnevnega očeta zakon ne daje pravice izpodbijati zakonsko očetovstvo.

Državno tožilstvo RS je z zahtevo za varstvo zakonitosti upravičeno izpodbijati odločitev sodišča v zvezi z dovolitvijo ali zavrnitvijo sodne poravnave. Pri tem sme uveljavljati razloge, s katerimi se utemeljuje zahteva za varstvo zakonitosti, ne pa razlogov za tožbo za razveljavitev sodne poravnave.