VSC Sodba Cpg 176/2019

I. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane II., III, IV., V. in VI. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I., III in IV. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške za pritožbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.779,77 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.763,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude .

VI. Sodišče prve stopnje mora v izreku sodbe (V. točka izreka ) takoj po prejemu te odločbe odpraviti očitno pisno pomoto tako glede višine terjatve (seštevek 16,512.698,12 EUR + 48.347,94 EUR) kot tudi datum glede obrestnega dela (pravilno 18. 7. 2017).

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 118/2018 z dne 23. 5. 2019 izreklo: ″I. Ugotovi se terjatev tožeče stranke v znesku 321.662,02 EUR.II. Ugotovi se terjatev tožene stranke v znesku 48.347,94 EUR. III. Terjatvi pravdnih strank se pobotata do zneska 48.347,94 EUR. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 273.314,08 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od 6. 3. 2018 dalje do plačila. V. V presežku za 16.556.526,67 EUR višji tožbeni zahtevek in obrestni zahtevek za čas od 18. 8. 2018, se zavrneta. VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti 5.909,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.″

2Zoper to sodbo sta po svojih pooblaščencih pravočasni pritožbi pravočasno vložila tako tožeča stranka kot tožena stranka. Tožeča stranka je kot pritožbeno sporno navedla 16,834.360,14 EUR s pripadki in izpodbija II., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Tožena stranka pa je kot pritožbeno sporno navedla 273.314,08 EUR in izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da pritožbi v celoti ugodi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

3Obe pritožnici sta priglasili stroške pritožbe.

4Tako tožeča stranka kot tožena stranka sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in obe menili, da je sodba v delu, kolikor jo napada pritožba nasprotne stranke, pravilna in zakonita ter sta zato obe predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Obe sta priglasili stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeča stranka je navajala: - da vlaga zoper toženo stranko tožbo zaradi plačila v skupnem znesku 16.834.360,14 EUR in da ima terjatev do tožene stranke na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev, ki sta jo sklenili 30. 12. 2016 in s katero je tožeča stranka na toženo stranko odplačno prenesla terjatev, ki jo je imela do družbe I. S. v skupnem znesku 16.512,698,12 EUR za kupnino v enakem znesku; - da je zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožeča stranka toženo stranko 11. 7. 2017 z dopisom št. 6483/17 prvič pozvala k izpolnitvi svojih obveznosti, in sicer k plačilu kupnine v roku petih dni po prejemu poziva, dopis je 12. 7. 2017 ob 11.02 uri v ... prevzel K. in ker tožena stranka svoje obveznost ponovno ni izpolnila, jo je tožeča stranka 26. 7. 2017 z dopisom št. 7019/17 - ki je bil toženi stranki vročen 27. 7. 2017 - ponovno pozvala k izpolnitvi obveznosti, nazadnje pa je tožeča stranka 19. 12. 2017 na toženo stranko naslovila dopis št. 11468/17, s katerim je predstavnike tožene stranke pozvala k uskladitvi termina za sestanek, na katerim bi se dogovorili za mirno rešitev spora, tožena stranka se tudi na zadnji dopis tožeče stranke ni odzvala in svoje obveznosti izstavitve dogovorjene bančne garancija za zavarovanje svoje obveznosti, kakor tudi svoje obveznosti plačila kupnine, ni izpolnila; - da sta pravdni stranki v okviru poslovnega sodelovanja sklenili še Pogodbo o faktoringu z dne 28. 12. 2015, s katero je tožeča stranka na toženo stranko odplačno prenesla svoje terjatve v znesku 12.639.641,88 EUR, ki jih je imela do družbe I. S. in so specificirane v dodatku k Pogodbi o faktoringu in sicer ponovno za kupnino v enakem znesku, tožena stranka se je zavezala plačati kupnino zmanjšano za dogovorjeno provizijo, zato na podlagi citirane pogodbe tožena stranka tožeči stranki dolguje še znesek 321.662,02 EUR; - da je tožeča stranka toženo stranko 27. 2. 2018 z dopisom št. 2019/18, ki ga je ta prejela 28. 2. 2018, pozvala k plačilu navedenega zneska v roku petih dni, vendar tožena stranka kupnine ni plačala; - da poleg plačila glavnice obeh terjatev, tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 16.512.698,12 EUR od 18. 7. 2017, od zneska 321.662,02 EUR pa od 5. 3. 2018; tožena stranka je navajala: - da ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke za vložitev tožbe; - da Pogodba o faktoringu z dne 28. 12. 2015 še ni bila v celoti realizirana, saj pravdni stranki še nista sklenili dodatka, s katerim bi točno in natančno opredelili zapadlost plačila kupnine po tej pogodbi in terjatev tožeče stranke na plačilo kupnine zato še ni zapadla, tožeča stranka ji tudi ni podala primernega dodatnega roka za izpolnitev, s katerim bi uresničevala svoja odstopna upravičenja; - da je v zvezi s to pogodbo tožena stranka upravičena tudi do nadomestila v znesku 3,85 % od zneska terjatve 12.639,461,88 EUR, da je tožena stranka do 31. 7. 2016 plačala tožeči stranki znesek 7.227.799,85 EUR, po navedenem datumu pa je tožena stranka v več zneskih - kakor je prejela plačila od družbe I. S. - plačala še znesek 5.090.000,00 EUR, zato mora, kot to določa peti odstavek 2. člena Aneksa z dne 25. 8. 2016, tožeča stranka plačati še 50 % nadomestila za vsa mesečna plačila, saj slednja te svoje obveznosti ni izpolnila in tožena stranka je tako tožeči stranki izstavila računa, s katerima je zaračunala dogovorjeno 3,85 % provizijo, in ji tako izstavila račun št. 05/2016 v znesku 39.270,00 EUR za realizacijo plačila odstopljene terjatve v znesku 2.040.000,00 EUR in račun št. 06/2016 v znesku 28.875,00 EUR za realizacijo odstopljene terjatve v znesku 1.500.000,00 EUR, ki ju je tožeča stranka delno plačala, saj je prvotni račun neplačan še za znesek 14.953,55 EUR, račun št. 06/2016 pa za celoten znesek; - da terjatev tožene stranke do tožeče stranke tako na dan 5. 3. 2018 - to je dan, od katerega tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti od zneska 321.662,02 EUR - znaša 48.347,94 EUR in ta znesek vsebuje tudi zakonske zamudne obresti, tožena stranka za navedeni znesek podredno podaja pobotno izjavo; - da je tožena stranka zanikala, da je bila zagotovitev bančne garancije za tožečo stranko ključen pogoj, da je sklenila Pogodbo o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016, saj tožeča stranka ni zahtevala izpolnitev te obveznosti, pa tega ni storila.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in razsodilo: (-) da med strankama ni bilo sporno, da sta 28. 12. 2015 sklenili Pogodbo o faktoringu, katere predmet je bil odplačni odstop terjatev tožene stranke, ki jih je ta imela do družbe I. S. v znesku 12.639.461,88 EUR in nadalje, da sta 30. 12. 2016 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev, katere predmet je bil odplačni odstop terjatev tožeče stranke do iste družbe v znesku 16.512.698,12 EUR in da tudi ni sporno, da nista sklenili dodatka, ki bi določil časovni razpored plačil tožene stranke, kot to določa šesti odstavek 3. člena Pogodbe o odstopu terjatev in da je bila tožena stranka na podlagi Pogodbe o faktoringu z dne 28. 12. 2015 ter Aneksa k predmetni pogodbi z dne 28. 12. 2015, upravičena do 50% nadomestila za vsa mesečna plačila; (-) da je ugovor tožene stranke, da tožba ni sklepčna, neutemeljen, saj je tožeča stranka v tožbi ustrezno pojasnila, da je temelj njene terjatve v Pogodbi o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 in v Pogodbi o faktoringu z dne 28. 12. 2015, zato njene navedbe niso bile pavšalne in neutemeljene; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v sporni zadevi, saj tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je tožeča stranka vtoževano terjatev prenesla na tretjega; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke ne bis in idem in (smiselno) res iudicata, ki ga je zatrjevala zato, ker naj bi tožeča stranka isto terjatev vtoževala do prvotnega dolžnika; (-) da v konkretnem primeru spora ne moreta biti identična, ker ni podana istovetnost pravdnih strank (t. i. subjektivna istovetnost), saj je tožeča stranka vložila tožbo na sodišču v Sankt Peterburgu v Ruski federaciji proti družbi I. S. in ne proti toženi stranki, zato nikakor ne more biti podana procesna ovira za meritorno odločanje iz tretjega odstavka 189. člena ZPP (ne bis in idem) ali iz drugega odstavka 319. člena ZPP (res iudicata), kot to pravilno zatrjuje tožeča stranka, ki je pojasnila tudi, da v sporu v Rusiji ni uspela; (-) da terjatev tožeče stranke v znesku 16.512.698,12 EUR izhaja iz četrtega odstavka 3. člena Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati kupnino v prej navedeni višini in da iz četrtega odstavka 3.1 člena Pogodbe o faktoringu z dne 28. 12. 2015 izhaja, da je tožeča stranka svoje terjatve do družbe I. S. prenesla na toženo stranko za kupnino v znesku 12.639,461,88 EUR; (-) da je tožeča stranka zatrjevala, da ji na podlagi Pogodbe o faktoringu z dne 28. 12. 2015 tožena stranka dolguje še znesek 321.662,02 EUR in obstoj dolga tudi dokazala; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da terjatev tožeče stranke na podlagi Pogodbe o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016 še ni zapadla v plačilo, ker pravdni stranki nista sklenili dodatka, s katerim bi opredelili zapadlost plačila kupnine kot to določa šesti odstavek 3. člena te pogodbe, čeprav rok plačila v konkretnem primeru res ni bil določen, vendar takšne pravne situacije rešuje določba 289. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po kateri se rok določi glede na namen posla, glede na naravo obveznosti in druge okoliščine konkretnega primera, ter določba 299. člena OZ, ki določa, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost; (-) da je tožeča stranka toženo stranko z dopisom št. 6483/17 z dne 11. 7. 2017, ki ji je bil, glede na tovorni list družbe D. št. 6495105411 (priloga A6 oziroma A51), vročen 12. 7. 2017, pozvala k plačilu kupnine v znesku 16.512.698,12 EUR v roku petih dni po prejemu dopisa, tožena stranka je dopis tožeče stranke prejela 12. 7. 2017, se je ta rok iztekel 17. 7. 2017, to pa pomeni, da je na ta dan v plačilo zapadla terjatev tožeče stranke in da enaka razlaga velja za terjatev na plačilo kupnine na podlagi Pogodbe o faktoringu z dne 28. 12. 2015, kjer pravdni stranki ravno tako nista določili roka plačila, je pa tožeča stranka toženo stranko z dopisom št. 2019/18 z dne 27. 2. 2018 (priloga A12 oziroma A56), ki ga je, glede na tovorni list št. 7276704186, prejela 28. 2. 2018, pozvala, da plača terjatev v roku petih dni po prejemu dopisa, rok se je iztekel 5. 3. 2018 in je na ta dan zapadla v plačilo terjatev tožeče stranke; (-) da je tožena stranka uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke 321.662,02 EUR svoji nasprotni terjatvi do tožeče stranke na podlagi računa št. 05/2016 v znesku 14.953,55 EUR in računa št. 06/2016v znesku 28.875,00 EUR, ki ju je tožeči stranki izstavila na podlagi Pogodbe o faktoringu z dne 28. 12. 2015 in Aneksa z dne 25. 8. 2016 terjatve v znesku 48.347,94 EUR, v katerem so že obračunane zakonske zamudne obresti do 5. 3. 2018; (-) da je tožeča stranka znesku terjatve tožene stranke kot ta izhaja iz računa št. 06/16, nasprotovala, ker tožena stranka ni upoštevala davčnega odtegljaja v znesku 2.021,28 EUR, zaradi česar (tožeča stranka) na podlagi tega računa dolguje znesek 26.853,72 EUR, vendar pa tožeča stranka ni v ničemer pojasnila kakšen davčni odtegljaj bi morala tožena stranka upoštevati oziroma zanj ni navedla nobenega razloga, saj iz obeh računov tožene stranke izhaja, da slednja na računu št. 05/2016 in računu št. 06/2016 davka ni obračunala, zato navedbe tožeče stranke ne zadostujejo za obrazloženo prerekanje dejstev (212. člen ZPP), ki jih je navedla nasprotna stranka; (-) ker tožeča stranka ni prerekala, da računa št. 06/2016 ni v celoti plačala, ampak je prerekala zgolj višino terjatve tožene stranke po tem računu, vendar neobrazloženo, zato tožeča stranka toženi stranki na podlagi navedenega računa dolguje 28.875,00 EUR in obstojita terjatvi tožene stranke v znesku 14.953,55 EUR in 28.875,00 EUR, skupaj 43.828,55 EUR, na dan 5. 3. 2016, pa terjatev tožene stranke v višini 48.347,94 EUR (z vračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatve tožene stranke do dneva, ko sta se lahko pobotali s terjatvijo tožeče stranke; (-) da je ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 321.662,02 EUR, obstoj terjatve tožene stranke v znesku 48.347,94 EUR in je sodišče terjatvi pobotalo do zneska 48.347,94 EUR ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 273.314,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2018 dalje do plačila; (-) da je tožeča stranka od zneska 321.662,02 EUR zahtevala zakonske zamudne obresti od 5. 3. 2016 dalje, vendar na dan zapadlosti terjatve dolžnik še ni v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj jo lahko do konca dne zapadlosti še pravočasno izpolni in pride dolžnik v zamudo šele naslednji dan po preteku roka za izpolnitev (299. člen OZ), zato je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 273.314,08 EUR (zneska pobotane terjatve) od 6. 3. 2016 dalje do plačila; (-) da je utemeljena trditev tožene stranke, da iz četrtega odstavka 5. člena Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 izhaja, da v kolikor kupec ne plača celotne kupnine, mora prenesti nazaj terjatev v znesku kupnine, ki ni bila plačana, saj iz citiranega besedila pogodbe jasno in nedvoumno izhaja pravna posledica, ki sta jo pravdni stranki sporazumno dogovorili ob sklenitvi pogodbe za primer neplačila kupnine, ki je v tem, da mora tožena stranka odstopljeno terjatev prenesti nazaj na tožečo stranko in je tako kupčeva obveznost (obveznost tožene stranke), da terjatev cedira nazaj na tožečo stranko in sedaj pravdni stranki tudi nista določili, da terjatev v primeru neplačila kupnine preide nazaj na odstopnika že sama po sebi, temveč sta določili, da je za to potreben razpolagalni posel (cesija); (-) da ima prav tožena stranka, da tožeča stranka po zapadlosti kupnine nima več zahtevka na plačilo kupnine, zato lahko tožeča stranka zahteva zgolj, da ji tožena stranka cedira nazaj odstopljeno terjatev; (-) tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo terjatve v znesku 16.512.698,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2017 je neutemeljen.

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

9Pritožba trdi, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine terjatve tožeče stranke in v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka glede plačila 16.556.526,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 dalje do plačila, ter posledično v delu glede višine terjatve tožene stranke do tožeče stranke, začetku teka zakonskih zamudnih obresti iz dospelih terjatev ter končno stroškovnem delu nezakonita.

10Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo nesporna dejstva in sicer, da sta pravdni stranki dne 30. 12. 2016 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev, katere predmet je bil odplačni odstop terjatev tožeče stranke do družbe I. S. v znesku 16.512.698,12 EUR, prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je plačilo kupnine po Pogodbi o odstopu terjatev v znesku 16.512.698,12 EUR zapadlo v plačilo dne 17. 5. 2017, ter da je plačilo kupnine po Pogodbi o faktoringu z dne 28. 12. 2015 zapadlo v plačilo dne 5. 3. 2018. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka navedenega zneska tožeči stranki ne dolguje, ker je zmotno zaključilo, da sta pravdni stranki v četrtem odstavku 5. člena Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 dogovorili, da mora v primeru neplačila kupnine tožena stranka prenesti (vrniti) odstopljeno terjatev tožeči stranki. Nadalje pa je sodišče zmotno zaključilo, kolikšna je višina terjatve tožene stranke do tožeče, saj je napačno upoštevalo višino te terjatve in konec teka zakonskih zamudnih obresti.

11Kot trdi pritožba, sodišče prve stopnje pri zavrnitvi zahtevka v višini 16.512.689,12 EUR ni upoštevalo bistvenih sestavin Pogodbe o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016. Pravdni stranki sta namreč v 3. členu zadevne Pogodbe jasno določili predmet pogodbe in sicer prodajo terjatev do družbe I. S. v višini 16.512.698,12 EUR za kupnino v istem znesku. Peti odstavek 3. člena Pogodbe izrecno določa, da kupec (tožena stranka) plača prodajalcu (tožeči stranki) za prenesene terjatve kupnino v znesku 16.512.698,12 EUR. Dejansko je mogoče iz celotnega 3. člena Pogodbe z dne 30. 12. 2016 nesporno razbrati, kaj je predmet pogodbe in kakšne so iz tega naslova obveznosti pogodbenih strank. Nikjer iz omenjenega člena ni mogoče razbrati, da bi tožena stranka imela kakršnokoli drugačno obveznost do tožeče stranke, kot le plačilo denarnega zneska (kupnine) po pogodbi. Tožeča stranka je bila zaradi takšne obveznosti tožene stranke in zaradi njene pasivnosti primorana na toženo stranko nasloviti več dopisov, ki so ji bili tudi pravilno vročeni, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz vsebine dopisa tožeče stranke, št. 6483/17 z dne 11. 7. 2017 jasno izhaja poziv toženi stranki na plačilo kupnine po zadevni Pogodbi. Tožena stranka na dopise tožeče stranke ni odgovorila, niti ni predlagala vračila terjatev na podlagi spornega četrtega odstavka 5. člena Pogodbe. Nesporno je tako, da je bistvena obveznost kupca po prodajni pogodbi ravno plačilo kupnine.

12Pritožba povzema, da določba četrtega odstavka 5. člena Pogodbe določa: ″Če kupec ne plača celotnega zneska kupnine, mora prenesti nazaj prodajalcu terjatev v znesku kupnine, ki ni bila plačana.″ Iz sporne določbe ne izhaja, da je kupec (tožena stranka) prost obveznosti plačila kupnine v primeru, da kupnine ne plača v celoti, pač pa, da je v primeru neplačila celotne kupnine dolžan vrniti prodajalcu (tožeči stranki) terjatve v znesku kupnine, ki ni bila plačana. Citirana določba torej ne razbremenjuje tožene stranke plačila kupnine, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Iz pojasnjenega izhaja, da stališče sodišča prve stopnje, da naj bi pogodbene stranke drugače uredile posledice neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ni pravilno. V spornem četrtem odstavku 5. člena Pogodbe je namreč določena le obveznost tožene stranke, da plača kupnino tožeči stranki ali pa ji vrne neizterjano terjatev (celoto ali del). Nikakor pa ta določba ne vpliva na pravico tožeče stranke terjati od tožene stranke plačilo kupnine za prenesene terjatve. Tožeča stranka ima kljub obveznosti tožene stranke vrniti preneseno terjatev, pravico terjati plačilo kupnine. Drugačna razlaga bi zahtevala izrecno navedbo v spornem četrtem odstavku 5. člena, da prodajalec nima pravice terjati na plačilo kupnine, če ta ne bi bila plačana, pa očitno takšne navedbe ni.

13Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava, kolikor je sodišče prve stopnje presodilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka potem, če ji tožena stranka ne plača kupnine po cesijski pogodbi (Pogodba o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016) nima več upravičenja do poplačila kupnine, temveč skladno z določbo četrtega odstavka 5. člena Pogodbe, ki določa: ″Če kupec ne plača celotnega zneska kupnine, mora prenesti nazaj prodajalcu terjatev v znesku kupnine, ki ni bila plačana″, lahko terja le vračilo terjatve, za katere ni bila plačana kupnina.

14Pritožbeni očitek je neutemeljen, poleg tega pa je v delu, ko pritožba navaja, da je sporno določbo razlagati tako, da je določena le obveznost tožene stranke, da plača kupnino tožeči stranki ali pa ji vrne neizterjano terjatev (celoto ali del) in da ta določba ne vpliva na pravico tožeče stranke terjati od tožene stranke plačilo kupnine za prenesene terjatev, še pritožbena novota, ker takšnih trditev tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pritožbi pa tudi ne pove, zakaj jih ni mogla brez svoje krivde (337. člen ZPP).

15Tožeča stranka je v zvezi z navedbami tožene stranke (prvi narok za glavno obravnavo dne 23. 5. 2019 - listovna številka 81-82): ″Pri tem tožena stranka opozarja tudi na samo vsebino pogodbenih obveznosti obeh pogodbenih strank, zlasti na določbo 4. odstavka 5. člena pogodbe z dne 30. 12. 2016, v katerem je navedeno, da če kupec ne plača celotnega zneska kupnine, mora prenesti nazaj prodajalcu terjatev v znesku kupnine, ki ni bila plačana. Tožena stranka meni, da glede na izrecni dogovor pogodbenih strank tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila kupnine, ampak bi teoretično lahko imela samo zahtevek za vrnitev prenesene terjatve nazaj v njeno imetništvo. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na določbo 282. člena OZ, da je izpolnitev v izvršitvi tega, kar je vsebina obveznosti. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožena stranka v primeru neplačila kupnine, do katere ni prišlo, vrniti terjatev nazaj tožeči stranki. V pogodbi je izrecno navedena beseda prenesti in ne plačati″, trdila: ″Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da naj bi bila na podlagi 4. odstavka 5. člena pogodbe o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016 tožeča stranka upravičena le do vrnitve v terjatve. Določba 4. odstavka 3. člena iste pogodbe namreč povsem jasno določa kakšne so obveznosti tožene stranke, te obveznosti pa tožena stranka ni izpolnila. Če izhajamo iz določbe 282. člena OZ, je rezultat takšnega dejanskega stanja, obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača denarni znesek v višini, za katerega se je zavezala in ki ga v predmetni zadevi tožeča stranka vtožuje.″

16Nadalje je tožena stranka na istem naroku navedla: ″Tožena stranka prereka gornje navedbe tožeče stranke in pojasnjuje, da iz pogodbe jasno izhaja, da sta se stranki dogovorili, da v primeru neplačila celotnega zneska kupnine, ki evidentno ni bila plačana, mora tožena stranka prenesti nazaj terjatev, katero je s strani tožeče stranke prejela. Tako iz določbe evidentno izhaja, da se pogodbeni stranki v primeru neplačila celotne kupnine nista dogovorili za izpolnitev z denarno obveznostjo, zaradi tega tudi tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom na plačilo denarne obveznosti.″ Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila: ″Tožeča stranka v zvezi z zadnjimi navedbami pojasnjuje, da se pogodbeni stranki nista imeli dolžnost pogodbeno dogovoriti, kakšne bodo posledice morebitne neizpolnitve pogodbe, saj te posledice ponovno izhajajo iz zakona. Zakon zahteva, da se morajo zaveze izpolniti, kar v predmetni zadevi pomeni, da mora tožena stranka na podlagi 4. odstavka 3. člena pogodbe plačati denarni znesek v višini 16,512.698,12 EUR. Ker tega ni izpolnila, je tožbeni zahtevek utemeljen.″

17Tožeča stranka na podlagi povzetega nedvomno ni trdila, kar trdi v pritožbi in sicer, da je v sporni določbi določena le obveznost tožene stranke, da plača kupnino tožeči stranki ali pa ji vrne neizterjano terjatev (celoto ali del).

18Ker takšnih trditev ni bilo, je sodišče prve stopnje ob trditvah obeh pravdnih strank moralo opraviti materialno pravno razlago določbe četrtega odstavka 5. člena Pogodbe o prenosu terjatev z dne 30. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sicer drži, kot zatrjuje tožeča stranka, da je temeljno načelo obligacijskega prava dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)¹, vendar imajo zaradi načela pogodbene svobode (3. člen OZ - prosto urejanje obligacijskih razmerij)² in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb (2. člen OZ)³ pogodbene stranke možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve pogodbenih obveznosti uredijo drugače že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranke niso dogovorile drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ v določbah od 103. člena do 110. člena.

19Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev pravdnih strank in ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava tudi po stališču pritožbenega sodišča povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno dejstvo, da je terjatev tožeče stranke že zapadla v plačilo, tožena stranka pa sedaj vtoževane terjatve po Pogodbi z dne 31. 12. 2016 ni plačala, utemeljeno presojalo sporno razmerje, ki izhaja iz te pogodbe skladno z določbo četrtega odstavka 5. člena Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 izhaja. Pravilno je štelo, da ob dejstvu, da tožeča stranka ni podala trditev, ki bi opredeljevale navedeno določilo kot sporno in bi zato moralo sodišče ugotavljati voljo strank, saj je tožeča stranka glede na zgoraj povzete trditve menila le, da se za takšno pogodbeno določilo stranki ne bi bili dolžni dogovoriti , sledilo določbi prvega odstavka 82. člena OZ⁴, ki določa, da se nesporne pogodbene določbe uporabljajo tako, kot so zapisane. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je glede na pogodbeni dogovor in ob dejstvu, da kupnina ni plačana, kupčeva obveznost (obveznost tožene stranke), da terjatev cedira nazaj na tožečo stranko. Pravilna je nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da sedaj pravdni stranki nista določili, da terjatev v primeru neplačila kupnine preide nazaj na odstopnika že sama po sebi, temveč sta določili, da je za to potreben razpolagalni posel (cesija) in da ima prav tožena stranka, ko trdi, da tožeča stranka po zapadlosti kupnine nima več zahtevka na plačilo kupnine, zato lahko tožeča stranka zahteva zgolj, da ji tožena stranka cedira nazaj odstopljeno terjatev.

20Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava in je sodišče prve stopnje pravilno posledično tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo terjatve v znesku 16.512.698,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2017, zavrnilo.

21Pri tem je sodišče prve stopnje v izreku sodbe (V. točka) očitno pomotno zapisalo tako višino terjatve kot pomotno tudi datum glede teka glede obrestnega dela in to očitno pisno pomoto bo moralo odpraviti, odpraviti pa jo je mogoče kadarkoli med postopkom, tudi po pravnomočnosti spora (328. člen ZPP).

22Pritožbene navedbe glede alternativne izpolnitve pogodbene obveznosti so tako pritožbena novota.

23Pritožbena novota so tudi nadaljnje pritožbene navedbe: - da stališče sodišča prve stopnje ni sprejemljivo tudi iz razloga, ker v skladu s Pogodbo ni mogoče razbrati, kdaj nastopi trenutek, ko tožena stranka ne plača kupnine in ko pritožba polemizira, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je posledica neplačila kupnine nastopila v trenutku, ko je plačilo kupnine zapadlo v plačilo, kar pa nasprotuje vsem ostalim določbam Pogodbe z dne 30. 12. 2016, ki izrecno govorijo o plačilu kupnine in da tako sedmi odstavek istega člena določa, da mora kupec plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega zamude do dneva plačila, če ne plača odstopljene terjatve Prodajalcu v okviru dogovorjenega plačilnega rok in da je takšna določba v istem členu povsem nasprotna zaključkom sodišča prve stopnje glede vsebine četrtega odstavka 5. člena Pogodbe, saj obresti lahko tečejo le od neplačanega denarnega zneska, torej kupnine; - da kolikor je sodišče prve stopnje dejansko stanje ocenilo kot konkurenco izpolnitvenih ravnanj tožene stranke (plačilo kupnine ali vračilo terjatve), pa bi moralo uporabiti pravila o alternativnih obveznostih in da je nesporno, da je tožeča stranka že z dopisi (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) izbrala obveznost tožene stranke v smislu prvega odstavka 385. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo prvega odstavka 389. člena OZ, ki določa, da če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega odgovarja dolžnik, in ima on pravico izbire, se obveznost omeji na preostali predmet; če ima pravico izbire upnik, pa lahko po svoji izbiri zahteva preostali predmet ali odškodnino; - da kolikor je vračilo neplačanega dela prodanih terjatev (pri čemer ne gre spregledati, da tožena stranka ni plačala še ničesar) ena od alternativnih obveznosti tožene stranke, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka terjatve iz Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 prenesla na družbo N. - K. in sicer s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev z dne 16. 5. 2017 (priloga A58) in da gre za iste terjatve iz Pogodbe z dne 30. 12. 2016 ugotavlja že sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sklepa o zavarovanju denarne terjatve I Pg 118/2018 z dne 18. 7. 2018, slednjemu tožena stranka nikoli ni nasprotovala, zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve niti ni vložila ugovora, kar pomeni, da je to dejstvo med strankama v tem postopku nesporno; - da je okoliščina, da je tožena stranka prenesla lastninsko pravico na zadevnih terjatvah že dne 16. 5. 2017 in da jih v trenutku zaključka glavne obravnave v tej pravdi ni imela, bila sodišču prve stopnje poznana, vendar se do navedene okoliščine ni opredelilo, prav iz tega razloga tožeča stranka sploh ni mogla (in še vedno ne more) izposlovati vračila terjatev od tožene stranke, pač pa lahko zahteva zgolj plačilo kupnine; - da pravdni stranki nista dogovorili, da v primeru neplačila kupnine terjatve preidejo na odstopnika same po sebi, temveč je za to potreben razpolagalni posel (cesija), takšna cesija pa je zaradi odstopa terjatev s strani tožene stranke na družbo N. - K. nemogoča, kar je bilo sodišču prve stopnje poznano (tožeča stranka je obširne tozadevne navedbe podala v IV. točki predloga za zavarovanje z začasno odredbo, opr. št. I Pg 118/2018 z dne 28. 6. 2018) in ker je predmet (alternativne) obveznosti postal nemogoč zaradi dogodka na strani dolžnika (tožene stranke), se obveznost omeji na preostali predmet, to je plačilo kupnine; - da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo kupnine iz razloga, ker je ocenilo, da je edini mogoč zahtevek tožeče stranke zahtevek na vračilo terjatev, za katere pa je sodišče prve stopnje vedelo, da jih tožena stranka od odstopa dne 16. 5. 2017 nima več, torej še pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi.

24Pritožba ne more z razlago pogodbenih določil šele v pritožbi in na podlagi trditev, ki so pritožbena novota biti uspešna, saj bi vse obširne pritožbene novote lahko podala že pred sodiščem prve stopnje. Očitno jih ni podala, ker je zmotno pritožbeno stališče, da glede na to, da je pogodbeni dogovor iz četrtega odstavka 5. člena Pogodbe z dne 30. 12. 2016 med strankama materialno pravo, da v zvezi z njim pravdne stranke niso zavezane k trditvenemu in dokaznemu bremenu, temveč je na strani sodišča dolžnost, da materialno pravo ustrezno interpretira, česar pa očitno ni storilo. Tako je bilo dolžno sodišče prve stopnje podati ustrezno interpretacijo Pogodbe, kar vključuje tudi iskanje skupnega namena strank.

25Pogodbe in drugi pravni posli avtonomnega pravnega urejanja se od splošnih oziroma posamičnih oblastvenih aktov razlikujejo po tem, da stranki posameznega pravnega posla z njim izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna dejstva. To pa pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), ne velja za pogodbeno materialno pravo⁵.

26Pritožba torej zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje med pravdnima strankama sklenjeni pogodbi upoštevati in razlagati po uradni dolžnost brez trditev pravdnih strank in brez trditve pogodbenih strank ugotavljati vsebino pogodbenih določil in s tem njuno voljo.

27Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, saj gre pri predlogu za izdajo začasne odredbe za procesni akt, ki ga ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), za katerega velja, da morajo biti zanj podane trditve in dokazi, skladno z zahtevami ZIZ in četudi je predlog vložen znotraj pravdnega postopka oziroma znotraj pravde, se predlagatelj ne more glede trditev sklicevati na tožbene navedbe in dokaze brez jasnih navedb v smislu določb ZIZ glede verjetnosti obstoja terjatev in za verjetno mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ). Obratno pa bi tožeča stranka morala v pravdi podati konkretne trditve glede nemožnosti izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, če tudi bi ga postavila v smislu četrtega odstavka 5.člena Pogodbe z dne 31. 12. 2016, ker je tožena stranka terjatve že prenesla na tretjega, takšnih trditev pa ni bilo, bilo pa jih ni niti v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, kjer je tožeča stranka takšno razpolaganje opredelila kot nevarnost, ki kaže, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena , ni pa ob tem opozarjala, da bi zaradi tega ne mogla vzpostaviti stanja skladno z določbo četrtega odstavka 5. člena citirane Pogodbe.

28Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnja zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo temeljno načelo iz 8. člena OZ, ki ureja pravico do enake vrednosti dajatev. Neugoditev tožbenemu zahtevku iz razloga pomanjkanja trditvene podlage, ne pomeni, da je kršeno to temeljno obligacijsko načelo.

29Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se sodišču prve stopnje zaradi tega, ker ni po uradni dolžnosti ugotavljalo materialnega prava in ker ni upoštevalo navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe, pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

30Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih kot jih je sodišče lahko podalo v okviru trditvene podlage pravdnih strank in zato se mu očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni pripetila.

31Pritožba tudi ne more biti uspešna z navedbami, da je tožena stranka podala navedbe glede obveznosti vračila terjatev namesto plačila kupnine (šele) na prvem naroku za glavno obravnavo. Citirane določbe tožena stranka ni izpostavila niti v odgovoru na tožbo, niti svoji prvi pripravljalni vlogi, niti v okviru pripravljalnega naroka ter niti v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je v spis vložila dne 14. 3. 2019, to je več kot mesec dni po pripravljalnem naroku, ki je bil opravljen dne 11.2.2019. Tožeča stranka se zaveda sistema prekluzij iz 286.a člena ZPP, vendar ob tem pripominja, da opisano postopanje tožene stranke, ki je navedbe o (domnevno) ključnem vprašanju utemeljenosti tožbenega zahtevka podala ustno na zapisnik na prvem naroku za glavno obravnavo, po tem, ko je v spis vložila že tri pisne vloge, predstavlja zlorabo procesnih pravic in posledično kršitev 11. člena ZPP, ki ga sodišče prve stopnje ni preprečilo, kljub temu, da je bila sprememba ZPP-E namenjena prav preprečevanju takšnih zlorab.

32Pritožbeno sodišče meni, da toženi stranki ni mogoče očitati zlorabo procesnih pravic, kot to želi prikazati pritožba, saj že pritožba sama sočasno pove, da je tožena stranka smela na prvem naroku za glavno obravnavo podati trditve, ki so se za presojo o delu tožbenega zahtevka pokazale kot odločilne. Tudi tožeča stranka bi lahko izkoristila procesno pravico, da bi ji sodišče prve stopnje določilo rok, v katerem bi se lahko izjasnila o navedbah tožene stranke , pa tega ni storila. Tako so pritožbene navedbe sedaj v večjem in odločilnem delu pritožbena novota, takšnih navedb pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. (337. člen ZPP).

33Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da naj bi samovoljno zaključilo v zvezi z vprašanjem upoštevanja davčnega odtegljaja v znesku 2.021,28 EUR pri računu tožene stranke, št. 06/2016 z dne 2. 11. 2016, tako da višina terjatve tožene stranke do tožeče ni 28.875,00 EUR, temveč 26.853,72 EUR, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je ta davčni odtegljaj izračunala, da pa tožena stranka ni podala nobenega ugovora na navedbo tožeče stranke, da se mora davčni odtegljaj obračunati, tako se neprerekano trditev tožeče stranke šteje za dokazano, z drugačnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni dalo možnosti opredeliti se do stališča nasprotne stranke (ki ga pa tudi sicer ni bilo). Tožeča stranka pa bi s tem v zvezi pojasnila, da sodišče prve stopnje ignorira kogentna pravila o davku od dohodkov pravnih oseb, v zvezi s katerim je določeno, da je tožeča stranka dolžna plačati ustrezen davek v korist tožene stranke pred plačilom njenega računa.

34Prav je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka podala le gole trditve, da je potrebno pri računu št.06/2016 upoštevati davčni odtegljaj v višini 2.021,28 EUR, zato je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da tožena stranka tega ni prerekala, saj je temu nasprotovala na enak način, kot so trditve bile podane, s pavšalnim prerekanjem (vloga tožene stranke z dne 14. 3. 2019), kaj več tudi ni mogla narediti in neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjave in da bi se sodišču prve stopnje zato pripetila absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje poznati kogentni predpis o obračunu davka od dohodkov pravnih oseb je prav tako neutemeljen in pritožbena novota, saj predložena računa vsebujeta izrecno navedbo, da je storitev neobdavčena, če pa je tožeča stranka morala obračunati davek od dohodka, potem pa bi to morala zatrjevati, pa ni.

35Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so stekli pogoji za pobot šele 5. 3. 2018 in ne že 18. 7. 2017, ker pritožba spregleda, da je pobotna terjatve uveljavljana v zvezi s terjatvijo tožeče stranke v znesku 321.662,02 EUR, v zvezi s katero tožeča stranka sama navede datum zapadlosti 5. 3. 2018.

36Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka v zvezi s terjatvijo 321.662,02 EUR, prišla v zamudo šele s 6. 3. 2018 in ne z zapadlostjo terjatve, ker so napačna pritožbena izvajanja, da če namreč istega dne, ko terjatev zapade v plačilo in hkrati začnejo teči zakonske zamudne obresti, dolžnik izpolni obveznost, zakonske zamudne obresti tudi nehajo teči, kar pomeni, da se je nateklo zakonskih zamudnih obresti za nič dni zamude, kar v denarni enoti pomeni nič evrov in da je bistveno, da je upnik upravičen do obresti v primeru, če dolžnik izpolni obveznost dne 6. 3. 2018 ter da je v tem primeru upnik po OZ upravičen do zamudnih obresti za en dan zamude, a ne ob predpostavki, da začnejo zakonske zamudne obresti teči šele 6. 3. 2018, kar je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

37Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki loči med zapadlostjo terjatve in med trenutkom, ko pride dolžnik v zamudo. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje je terjatev tožeče stranke na plačilo zneska 321.662,02 EUR zapadla v plačilo 5. 3. 2018, medtem, ko sta terjatvi tožeče stranke zapadli v plačilo 30. 10. 2016 in 30. 11. 2016. To pomeni, da sta se terjatvi pravdnih strank pobotali do višine 48.347,94 EUR dne 5. 3. 2018, ko je torej zapadla v plačilo tudi terjatev tožeče stranke in so na ta dan bili izpolnjeni pogoji za pobot. Na dan zapadlosti terjatve dolžnik še ni v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj jo lahko do konca dne zapadlosti še pravočasno izpolni in dolžnik pride v zamudo tako šele naslednji dan po preteku roka za izpolnitev (299. člen OZ). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 273.314,08 EUR šele od 6. 3. 2016 dalje do plačila.

38Pritožba izreka o stroških ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

39Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II., III, IV., V. in VI. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijana sodbo (353. člen ZPP).

PRITOŽBA TOŽENE STRANKE

40Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti, vendar pritožbeno sodišče šteje, da ima pravni interes le za izpodbijanje I., III. in IV. točke izreka sodbe, saj je v preostalem v postopku uspela in s pritožbo ne more doseči ugodnejšega izida pravde (350. člen ZPP)

41Pritožba navede, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je med strankama sporno ali je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo kupnine od tožene stranke v skupnem znesku 16.512.698,12 EUR na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 30. 12. 2016 in preostanek kupnine po Pogodbi o faktoringu z dne 28. 12. 2016 v znesku 321.662,02 EUR in da je nadalje v obrazložitvi navedlo, da imata terjatvi, ki jih v tem postopku vtožuje tožnica temelj prav v omenjenih pogodbah. Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da se je tožena stranka sklicevala na pogodbeno določilo, da v kolikor kupec ne plača kupnine v celoti, mora prenesti terjatev nazaj prodajalcu v znesku, ki ni bila plačana, vendar ker se toženec naj ne bi skliceval v zvezi s tem ugovorom tudi na pogodbo z dne 28. 12. 2015, ampak samo na pogodbo z dne 30. 12. 2016, sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi v delu po pogodbi z dne 28. 12. 2015.

42Pritožba se s takšnim stališčem ne strinja in trdi, da je sicer res, da je na naroku tožena stranka v drugem odstavku svojih navedb govorila in opozorila na določbo 4. odstavka 5. člena Pogodbe z dne 30. 12. 2016, vendar pa nikakor ne gre spregledati, da je nadalje tožena stranka na naroku podala navedbe, da iz pogodbe jasno izhaja, da sta se stranki dogovorili, da v primeru neplačila celotnega zneska kupnine, ki evidentno ni bila plačana, mora tožena stranka prenesti nazaj terjatev, katero je s strani tožeče stranke prejela. Seveda se lahko na tem mestu razglablja o tem, o kateri pogodbi je tožena stranka govorila, in v zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da o obema pogodbama.

43V zvezi s tem tožena stranka opozarja na storjeno bistveno kršitev določbe 15. točke 339. čl. ZPP, ki je storjena s tem, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar je navedeno v samih listinah, na katere se sodišče sklicuje v sami obrazložitvi sodbe. Sodišče bi se moralo namreč samo po uradni dolžnosti seznaniti z celotno vsebino listin, ki jih je predložila tožeča stranka, zlasti glede na postavljeni tožbeni zahtevek in podane tožbene navedbe, da iz sklenjenih cesijskih pogodb izhaja dolžnost tožene stranke, da plača tožeči stranki določen denarni znesek kot kupnino. Predložena pogodba o faktoringu z dne 28. 12. 2015 nasprotuje tožbenim trditvam in tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka terja plačilo kupnine od tožene stranke za cedirano terjatev. Iz predložene pogodbe prav tako izhaja (sicer člen 5, tretji odstavek), kjer je smiselno navedeno, da v primeru, če ta pogodba iz kakršnegakoli razloga ni izpolnjena v celoti, bo kupec preostalo terjatev, ki ni plačana prodal nazaj prodajalcu. To določilo jasno izhaja iz same pogodbe in bi moralo sodišče prve stopnje že samo po uradni dolžnosti paziti na to, da se vsebina pogodbe obravnava kot celota, ne pa da dopusti tožeči stranki takšno samovoljno tolmačenje pogodbe po posameznih odstavkih. Drži, da je v četrtem odstavku 3. člena zapisana zaveza kupca, to je tožene stranke, da bo plačala kupnino za cedirano terjatev, vendar je pri tem hkrati tudi v nadaljevanju izrecno navedeno, da se bo kupnina plačala v skladu z planom plačil opredeljenih v aneksu k pogodbi, da lahko prodajalec to je tožeča stranka unovči bančno garancijo v primeru, da tožena stranka ne bi po prejemu pisnega poziva opravila ustreznega plačila, kot tudi, na določilo iz tretjega odstavka 5. člena te pogodbe. Sodišče je na glavni obravnavi sprejelo sklep, da se o trditvah pravdnih strank dopusti in izvede dokaz v vpogledom v predložene listine, torej tudi Pogodbo o faktoringu z dne 28. 12. 2015. V kolikor je sodišče vpogledalo v to pogodbo se je seznanilo s to določbo, kar je tudi samo pravilno ugotovilo in navedlo v točki 17, obrazložitve sodbe. Glede na celotno vsebino pogodbe gre za ugotoviti, da iz tožbenih navedb ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev, to pa je, da bi morala tožena stranka tožeči stranki, ob tem, da je nesporno ugotovljeno, da obveznost plačila kupnine po Pogodbi o faktoringu ni v celoti izpolnjena, plačati vtoževani znesek. Glede na razpravno načelo so stranke tiste, ki morajo navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore, in predlagati dokaze, s katerim se ta dejstva dokazujejo. Dokaz na katerega sta se sklicevali obe pravdni stranki je tudi omenjena, sporna pogodba, ki v vsebini kaže na to, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pogodbeno pravo predstavlja dejansko in pravno dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo; vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in glede na to, da je sodišče vpogledalo v pogodbo in se seznanilo z njeno vsebino, prav tako pa je tožena stranka podala ustrezne ugovorne navedbe, kot je to opisano zgoraj, je na mestu pritožbeni zaključek, da bi tudi to nesporno določilo, ki kaže na to, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, moralo postati del procesnega gradiva saj ga je s svojimi navedbami tja uvedla ravno tožena stranka. Toženi stranki je poznano stališče sodišča, da sodišče pogodbeno pravo lahko uporabi samo v primeru, če je to ugotovljeno po pravilih, po katerih ugotavlja druga dejstva. Tožena stranka tako vztraja pri tem, da je ugovor, da iz pogodbe ne izhaja obveznost plačila, ampak samo (če že) dolžnost prenesti nazaj terjatev pravilno in pravočasno zatrjevala, sodišče pa je nenazadnje pogodbo tudi prebralo, zato se je seznanilo z njeno vsebino, in vse navedeno terja zavrnitev tožbenega zahtevka.

44Pritožba sicer ne trdi izrecno, da je tožena stranka podala trditve, da se je na naroku 23. 5. 2019, ko je podala ugovor neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi Pogodbe z dne 31. 12. 2016, sklicevala tudi, da je iz enakih razlogov neutemeljen tudi zahtevek na podlagi Pogodbe z dne 28. 12. 2015.

45Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav, da tožena stranka na navedenem naroku ni podala trditev, s katerimi bi ugovarjala neutemeljenost tožbenega zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na vtoževani znesek 321.662,02 EUR in ki ga tožeča stranka vtožuje na podlagi Pogodbe z dne 28. 12. 2015.

46Pritožbeno sodišče je navedbe tožene stranke povzelo v 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe in jih zato ne ponavlja in njih pa jasno izhaja, da je tožena stranka podala trditve le v zvezi s Pogodbo z dne 31. 12. 2016, nikakor pa ne v zvezi s Pogodbo o faktoringu z dne 28. 12. 2015.

47Sodišče prve stopnje odloča v okviru trditev pravdnih strank in predlaganih dokazov (7. člen ZPP). Trditev tožene stranke, da bi tožeča stranka tudi po pogodbi z dne 28. 12. 2015, potem ko ji tožena stranka ni plačala kupnine ,imela le tožbeni zahtevek na vračilo terjatev, tožena stranka ni podala.

48Pritožba trdi, da ji je poznano, da v sodni praksi velja, da sodišče pogodbeno pravo lahko uporabi samo, če ga ugotovi po postopku, kot sicer ugotavlja dejstva v postopku in na podlagi tega meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je razpolagalo z dokazom – Pogodbo z dne 28. 12. 2015 - pa kljub temu izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je tudi po tej Pogodbi tožbeni zahtevek neutemeljen.

49Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj se takšna kršitev sodišču prve stopnje pripeti, če vsebino kakšne listine ali zapisnika v tehničnem smislu napačno povzame, tega pa pritožba ne trdi.

50Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato se sodišču prve stopnje ni pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

51Pritožba očita, da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v Pogodbo z dne 28. 12. 2015, na katero se tožena stranka ni sklicevala in da bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti njeno vsebino, ker meni, da mora sodišče prve stopnje materialno pravo, kar je pogodbeno pravo, poznati po uradni dolžnosti, dejstva v zvezi s pogodbo pa izhajajo iz pogodbe same.

52Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, kar je v tej sodbi že pojasnilo v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da iz zahteve po substanciranju razlogov obrambe (212. člen ZPP), ki temelji na avtonomnem pravu, izhaja trditveno breme, ki naj utemelji materialnopravno vsebino ugovora pa tudi pogodbeno pravno podlago, na kateri ugovor temelji. V okvir trditvenega bremena, če naj se uporabi avtonomno pogodbeno materialno pravo, sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretni zahtevek ali obramba. Ugotavljanje vsebine pogodbe ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, kar pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna – po uradni dolžnosti - ne velja za pogodbeno materialno pravo.

53Ker tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi z neutemeljenostjo tožbenega zahtevka po Pogodbi z dne 28. 12 .2015, sodišče prve stopnje ni moglo ugotavljati dejstev v zvezi navedeno Pogodbo, tako da bi ugotovilo njeno vsebino in nato opravilo materialnopravno presojo dejstev na podlagi te pogodbe.

54Pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prva, kar pritožba dejansko očita, sta neutemeljena.

55Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 321.662,02 EUR, ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 48.347,94 EUR, ko je terjatvi medsebojno pobotalo in presodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 273.314,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2018 dalje.

56Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I., III. in IV. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

57Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli , morata nositi sami vsaka svoje stroške pritožbe.

58Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.779,77 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 165. člena ZPP).

59Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 3750 točk po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (OT /2015), po 11. členu te tarife 47,50 točk za materialne izdatke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2278,50 EUR in ker je pooblaščenec tožene stranke zavezanec za plačilo DDV še 22% DDV, ki znaša 501,27 EUR, tako da znašajo skupaj priznani stroški 2.779,77 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.

60Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.763,20 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 165. člena ZPP).

61Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo 2375 točk po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (OT/2015), po 11. členu te tarife 33,75 točk za materialne izdatke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.445,25 EUR in ker je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV še 22% DDV, ki znaša 317,95 EUR, tako da znašajo skupaj priznani stroški 1.763,20 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.

¹ Določba 9. člena OZ se glasi: ″1) Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. 2) Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.″
² Določba 3. člena OZ se glasi: ″Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.″
³ Določba 2. člena OZ se glasi: ″Udeleženci oziroma udeleženke lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.″
⁴ Določba 82. člena OZ se glasi: ″1) Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. 2) Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.″
⁵ Primerjaj sodba VS RS III Ips 159/2009 z dne 7. 6. 2011 , sodba VS RS III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011