VSK sodba in sklep I Cp 209/2014

Pritožba, vložena 24.1.2014 in dopolnjena 28.1.2014 se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe, ki jo je vložila tožnica dne 15.2.2014 se zavrže.

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti 384,40 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v tistem delu, v katerem se tožba glasi: „Prodajna pogodba sklenjena med toženima strankama, ki jo prikrivata fiktivna darilna in delilna pogodba z dne 11.2.2008 in 10.3.2008 za stanovanje v II. nadstropju stavbe, vpisano v vl. št. 1492/4 k.o. P., se razveljavi“ ter predlog za spremembo tožbe z dne 12.12.2013 zavrglo. S sodbo pa je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Ugotovi se, da sta darilna pogodba z dne 11.2.2008 in delitvena pogodba z dne 10.3.2008, ki sta ju sklenili toženi stranki, nični in ne ustvarjata pravnih posledic, ugotovi se neveljavnost vknjižbe lastništva drugega toženca na celotni nepremičnini, vpisani v podvl. št. 1492/4 k.o. P. in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov lastništva, kot je bilo pred sklenitvijo darilne in delilne pogodbe, na ime toženke A.S. do celote (I/I)“ ter tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe, z vsebino, opredeljeno v izreku, zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 5.658,00 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo in sklep pritožila. V pritožbi, ki jo je vložila po odvetniku 24.1.2014, uveljavlja vse pritožbene razloge, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da se sodba spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s tem da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Priglasila je tudi stroške pritožbe. Tožeča stranka je na naroku 10.12.2013 umaknila tožbo v delu, ki glasi: „Prodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama, ki jo prikrivata z fiktivna darilna in delilna pogodba z dne 12.2.2008 in 10.3.2008 za stanovanje v drugem nadstropju stavbe z ID znakom 1, se razveljavi“ in je svoja pravna naziranja ustrezno pojasnila. Tožena stranka je na naroku podala navedbe, v zvezi z umikom je prosila za rok, da se opredeli. Ko je želela tožeča stranka na te navedbe odgovoriti, je sodišče odločilo, da ji tega ne dovoli, in ji dalo tri dni, da se izjavi o teh navedbah. Povzame svoje navedbe z naroka ter poudari, da je v pripravljalni vlogi 12.12.2013 odgovorila na navedbe tožene stranke oz. ugovor, da je tožba nesklepčna, in ustrezno modificirala zahtevek ter sodišču predlagala, da skladno z določbo 292. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glavno obravnavo ponovno otvori. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se glavna obravnava konča in izdaja sodbe pridrži do poteka tridnevnega roka, ki je bil dan strankama, da odgovorita na podane navedbe in do prejema njunih vlog. Šteti je, da modifikacija zahtevka ni bila podana po zaključku naroka. Upoštevati je tudi, da je bila tožena stranka tista, ki je prosila za rok, da odgovori na navedbe. Zavrženje predloga za spremembo tožbe je neutemeljeno. Če bi tožeča stranka imela možnost, da odgovori na očitke tožene stranke o nesklepčnosti, bi že na naroku preklicala umik in ustrezno modificirala tožbo. Sodišče ji je odvzelo možnost navajanja na naroku in jo napotilo na pisna pojasnila, zato bi se te navedbe morale šteti za pravočasne, kot navedbe, podane v tridnevnem roku, torej na naroku. Preklic umika je bil namreč dan v tridnevnem določenem roku. Zavrženje predloga za spremembo tožbe zato predstavlja kršitev določb ZPP, je neskladno s temeljnim načelom civilnega pravdnega postopka, načelom kontradiktornosti in ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva in enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije – URS). Sodišče bi moralo postopati skladno z določbo 292. člena ZPP in glavno obravnavo ponovno otvoriti. Opozarja še na stališče teorije, Pravdni postopek, zakon s komentarjem (dr. Lojze Ude in dr., druga knjiga, stran 217), kjer prof. dr. Aleš Galič pravi: Po splošnih pravilih bi bil preklic umika tožbe možen le, če bi sodišče izjavo o preklicu umika tožbe prejelo prej ali vsaj sočasno z izjavo o umiku tožbe. Ker je tožeča stranka umik tožbe preklicala v tridnevnem roku, je šteti, da je taka situacija podana. Jasno je torej, da je zahtevek tožeče stranke sklepčen. Modifikacija tožbenega zahtevka dejansko v danem primeru ni pomenila spremembe tožbe, pač pa le odpravo nesklepčnosti. Tožeča stranka je tudi pravočasno podala trditveno podlago v zvezi zatrjevane navideznosti darilne in delilne pogodbe, ki prikrivata kupoprodajno pogodbo. Umaknjenega zahtevka ni postavila znova, pač pa zahtevek spremenila in namesto ničnostne sankcije uveljavljala navideznost darilne in delilne pogodbe in takemu zahtevku vsebinsko nujno sledi zahtevek, da se pogodba, ki jo ti pogodbi prekrivata, razveljavi. Modifikacija je dopustna in pravočasna ter bi jo sodišče moralo dopustiti. 292. člen ZPP, po katerem lahko sodišče glavno obravnavo začne znova, je sklep procesnega vodstva in nanj sodišče ni vezano, za dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih pomembnih vprašanj lahko glavno obravnavo znova odpre. Obrazložitev sodišča iz 8. točke, da prepozna procesna dejanja pravdne stranke ne morejo biti razlog, da bi sodišče na podlagi 292. člena ZPP obravnavo začenjalo znova, je pravno neutemeljena.

3V pritožbi zoper sodbo pa opozarja, da je ugotovljeno, da je tožeča stranka predkupna upravičenka. Tožbo je vložila iz razloga kršitve njene predkupne pravice, svojo pravico je ustrezno zavarovala z vložitvijo predmetne tožbe. Sodišče je ugotavljalo, da sporna darilna in delilna pogodba predstavljata enoten P. posel, da sta navidezni in da velja prikrita kupoprodajna pogodba. Zmotno je štelo, kot izhaja iz zgornjih razlogov, da tožnica ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim bi uveljavljala navideznost darilne in delilne pogodbe in zahtevala razveljavitev prikrite kupoprodajne pogodbe. Sodišče navaja, da mora biti tožba predkupnega upravičenca na razveljavitev prodajne pogodbe sestavljena iz dveh delov, ter je prvi oblikovalni in drugi dajatveni ter, da je tožeča stranka oblikovalni del zahtevka umaknila in posledično zato ni mogoče ugoditi dajatvenemu. Taka obrazložitev je v medsebojnem nasprotju, saj če velja, da mora biti postavljen dajatveni zahtevek, bi moralo sodišče tudi temu ugoditi, saj ta je vseskozi obstajal. Odločba II Ips 25/2000 pa je odločba, ki se nanaša na vprašanje zastaranja. Sodišče je odločilo že tretjič in ni izvajalo novih dokazov, pač pa na podlagi istih dokazov v vsakem novem sojenju diametralno nasprotno presojalo, kar kaže na konfuznost celotnega postopka. Sodišče je iskalo najkrajšo in najhitrejšo možno pot, da zadevo zaključi.

4Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče ne pojasni, katere stroške in v kakšni višini je štelo za potrebne. Sodba je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Zato jo je treba razveljaviti. Tudi ni razvidno iz obrazložitve, ali je sodišče skladno z navodili Višjega sodišča, kot izhaja iz sklepa Cp 182/2002 pravilno 2012) z dne 11.9.2012 pravilno štelo, da je vrednost tožbenega zahtevka 16.000,00 EUR in ne 137.000,00 EUR in od tega zneska odmerilo stroške.

5Tožnica je v pravočasni dopolnitvi pritožbe z dne 27.1.2014, ki jo je sodišče prejelo 28.1.2014, navedla, da pritožbo dopolnjuje, predlaga izločitev sodnice in opozarja, da je z zahtevkom za predkupno pravico obsežen tudi zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe in je bil vsa leta tako oblikovan. O preklicu odvetniškega neodgovornega in samovoljnega umika tožbenega zahtevka niso hoteli niti slišati. Predlaga razveljavitev sodbe.

6Po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka je podala 15.2.2014 še eno dopolnitev pritožbe ter ponovno predlagala razveljavitev sklepa, vztrajala pri razlogih iz pritožbe in navedla, da je krivično, da bi lahko ena neodgovorna in samovoljna izjava njene pooblaščenke – morda tudi zaradi različnih pravnih naziranj, ovrgla njen dosledni šestletni zahtevek za predkupno pravico.

7Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške. Opozarja, da je bil umik dela tožbe preklican po zaključku glavne obravnave, česar ni mogoče upoštevati, saj je umik nepreklicen, stališče pravne teorije in sodne prakse je, da od vložitve umika tožbe naprej tožnik ne more več preprečiti njegovega učinka, razen, če tožena stranka vanj ne bi privolila, kar pomeni, da je v trenutku umika tožbe dalje vse odvisno od tožene stranke. Tožena stranka pa je z umikom tožbe v svoji vlogi z dne 11.12.2013 soglašala in je zato odločitev o tem, da se postopek v tem delu ustavi, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je sklicevanja pritožbe na teorijo (komentar Aleša Galiča). Te navedbe so zmotne in neutemeljene, saj v konkretni zadevi ni situacije, ko bi sodišče preklic umika tožbe prejelo istočasno ali prej kot izjavo o umiku tožbe. Tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS, na katerega se preko komentarja v 188. členu ZPP sklicuje tožeča stranka, je jasno navedeno, da bi bil preklic umika tožbe preklicljiv le, če bi umik in preklic prispela hkrati na sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na določbo 184. člena ZPP, tožbo, ki jo je tožeča stranka spremenila po zaključku glavne obravnave, zavrglo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na tridnevni rok za opredelitev do navedb. Ne gre za odpravo nesklepčnosti, pač pa za spremembo tožbe. S tem je tožeča stranka želela zaobiti pravilo o nepreklicnosti delnega umika tožbe. Ker tožba ne vsebuje oblikovanega zahtevka, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Taka je tudi skladna sodna praksa, na primer Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 24/2009 z dne 23.1.2002. Neutemeljena je tudi graja stroškovne odločbe, saj je sodišče pojasnilo, katere stroške je priznalo toženima strankama.

8Pritožba ni utemeljena (vložena po pooblaščencu dne 24.1.2014 in dopolnjena 28.1.2014), dopolnitev pritožbe z dne 15.2.2014 pa ni dovoljena.

9Dopolnitev pritožbe z dne 15.2.2014 je vložena po poteku 15. dnevnega pritožbenega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP, zato jo je pritožbeno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (352. člen v zvezi s 343. členom ZPP).

10Pritožbeno sodišče je sodbo in sklep preizkusilo v okviru razlogov pritožbe ter pri tem tudi samo pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na tiste postopkovne kršitve, ki so predmet uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

11Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala ugotovitev, da sta darilna pogodba z dne 11.2.2008 in delitvena pogodba z dne 10.3.2008, ki sta jo sklenila toženca, nični in ne ustvarjata pravnih posledic, zahtevala, da se ugotovi, da je prodajna pogodba, sklenjena med tožencema, ki jo prikrivata fiktivna darilna in delilna pogodba z dne 11.2.2008 in 10.3.2008 za stanovanje v drugem nadstropju stavbe, vložek 1492/4 k.o. P. razveljavi (ID znak 1), zahtevala ugotovitev, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice pri navedeni nepremičnini na drugega toženca in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov lastništva, kot je bilo pred sklenitvijo darilne in delilne pogodbe, na ime prve toženke, in zahtevala, da sodišče prvi toženki naloži, da s tožnico sklene prodajno pogodbo glede predmetnega stanovanja. Tožbo je v delu, ko se zahteva, da se prodajna pogodba, sklenjena med tožencema, ki jo prikrivata fiktivna darilna in delilna pogodba z dne 11.2.2008 in 10.3.2008 za stanovanje v II. nadstropju stavbe vpisano v vl. št. 1492/4 k.o. P. razveljavi, na zadnjem naroku dne 10.12.2014 umaknila.

12Iz določbe 188. člena ZPP izhaja, da stranka lahko tožbo umakne tekom postopka, vse do konca glavne obravnave, toda ker sta se toženca že spustila v obravnavanje glavne stvari, pod pogojem, da tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15-tih dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik in sodišče izda sklep o ustavitvi postopka. Umik tožbe oz. dela tožbe predstavlja dispozitivno procesno dejanje stranke in ga ni mogoče preklicati, ali bo učinkoval, pa je, saj sta se toženca že spustila v obravnavanje glavne stvari, odvisno od tožene stranke. Tožena stranka je v 15-tih dneh v umik privolila. To pomeni, da je sodišče prve stopnje imelo v procesnih določbah podlago za izdajo sklepa o delni ustavitvi postopka. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da bi, če bi ji sodišče dalo besedo, že na naroku preklicala umik, so ob povedanem neutemeljene, in tudi ni podana situacija, ki jo izpostavlja pritožba, ki citira mnenje prof. dr. Aleša Galiča, ko bi sodišče izjavo o umiku tožbe prejelo kasneje kot izjavo o preklicu umika.

Pravilna je tudi odločitev o zavrženju predloga, da se tožba spremeni. Tožeča stranka je namreč potem, ko je sodišče narok 10.11.2013 že zaključilo, v pripravljalni vlogi navedla, da zahtevek modificira, (ponovno) zahtevala, da se kupoprodajna pogodba razveljavi. Uveljavljala je torej drug zahtevek poleg obstoječega, tožbo je spremenila (drugi odstavek 184. člena ZPP), to pa lahko stori le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP), kar je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče in zato pravilno predlog za spremembo tožbe kot prepozen zavrglo. Kako bo tožeča stranka oblikovala svoj zahtevek, je v njeni dispoziciji, zato je očitek pritožbe, da bi tožeča stranka, če bi imela možnost, potem, ko je tožena stranka opozorila na nesklepčnost, zahtevek modificirala (dejansko gre za spremembo tožbe), neutemeljen. Sodišče (in ne nasprotna stranka) lahko da le pobudo za spremembo stvarnih predlogov, takrat, ko gre npr. za napačne ali pomanjkljive formulacije zahtevka, vendar le, ko ostajajo spremembe v okviru tožbenega zahtevka (prim. 285. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izdajo sodbe in sklepa pridržalo, saj je imela tožena stranka glede na podani umik rok 15 dni, da se o tem procesnem dejanju tožeče stranke izjavi. Ni pa kršeno procesno pravilo iz 292. člena ZPP, sodišče lahko odloči, da se glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. V čem naj bi bil postopek dopolnjen, upoštevaje do zaključka glavne obravnave postavljene zahtevke in podana dejanja, pritožba ne pojasni. Iz zapisnika naroka še izhaja, da je tožeča stranka tožbo v delu umaknila in podala določene navedbe, tudi tožena stranka je podala določene navedbe, v pretežnem delu ponavljala že podane navedbe, ter še navedla, da je tožbeni zahtevek sedaj nesklepčen in prosila za rok, da se opredeli do spremembe tožbe. Tožeča stranka je zatem navedla, da želi odgovoriti na gornje navedbe, ter je sodišče določilo tridnevni rok in zaključilo narok. Upoštevanju določbe 286. člena ZPP (po prvem odstavku mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke) in okoliščino, da je tožena stranka poleg ponavljanja že danih navedb le še opozorila na nesklepčnost, s tem, da je bilo v tem postopku že pretresano vprašanje pravilne postavitve zahtevkov (tudi v predhodni razveljavitveni odločbi), se izkažejo očitki o kršitvi kontradiktornosti in pravice do izjave ter enakega varstva pravic, ker naj tožeča stranka ne bi imela možnosti odgovoriti na navedbe nasprotne stranke, za neutemeljene, namere, da spremeni tožbo (ali npr. prekliče izjavo o umiku), pa na naroku ni izrazila.

13Pritožbeno sodišče je zato sklep o delni ustavitve postopka in o zavrženju predloga za spremembo tožbe potrdilo in pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

14Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Predkupna pravica je obligacijska pravica in predkupni upravičenec pridobi zahtevo za razveljavitev, če ni bil obveščen o prodaji. Prodajna pogodba med lastnikom in tretjim je predpostavka za zahtevek za razveljavitev in sklenitev prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem (tožeča stranka). V tej pravdi, kot izpostavi tudi pritožba, tožbeni zahtevek temelji na zatrjevani kršitvi predkupne pravice. V postopku so se potrdile tožbene trditve o navideznosti darilne in menjalne pogodbe, ki prikrivata prodajno pogodbo. Ob teh ugotovitvah bi tožnica predkupno pravico lahko uspešno uveljavila le, če bi zahtevala razveljavitev prodaje in sklenitev prodajne pogodbe z njo. Ker tožeča stranka poleg dajatvenega zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni postavila tudi oblikovanega zahtevka na razveljavitev kupoprodajne pogodbe (primerjaj 50 in 512. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je tožba nesklepčna, zahtevku ni mogoče ugoditi. Predkupni upravičenec namreč lahko v šestih mesecih, šteto od dneva, ko je izvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu. Nasprotni razlogi pritožbe so materialnopravno zmotni. Ker darilna in delilna pogodba prikrivata prodajno pogodbo, ki pa se ne izpodbija, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka glede ničnosti, neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitve prejšnjega stanja vpisov (v tem obsegu pritožba ne poda konkretnih razlogov).

15Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločbo o stroških. Sodišče prve stopnje je stroške priznalo na podlagi uveljavljenih stroškovnih zahtev tožene stranke, kot je pojasnilo v razlogih, odmera je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu, in navedbe pritožbe, da so nagrade priznane od previsoke vrednosti spora, predstavljajo zgolj ugibanja, ki tudi v sami odmeri nimajo podlage.

16Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (353. člen ZPP).

17V posledici neuspeha je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so priglašeni v okviru Odvetniške tarife, ki se v tem postopku, začetem pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi, še uporablja (41. člen Zakona o odvetniški tarifi). Sodišče druge stopnje ni upoštevalo zahteve, da se povrne tudi strošek sodne takse, saj v tem delu zahteva ni specificirana, in tudi podatki iz spisa ne izkazujejo, da bi toženi stranki ta strošek nastal (165. in 154. člen ZPP).