VSK sodba II Kp 60687/2012

Pritožba obsojenčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obsojeni D.C. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se obsojenemu D.C. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prekliče pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 60687/2012 z dne 7.1.2013, ki je postala pravnomočna istega dne in izreče kazen eno leto in tri mesece zapora. Sklenilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka 80,82 EUR in ustrezno sodno takso.

2Zoper sodbo pritožbo vlaga zagovornik obsojenega, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 370. členu ZKP, saj je sodišče zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojenemu ne prekliče pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 60687/2012 z dne 7.3.2012. Podrejeno pa predlaga, da naj višje sodišče razveljavi sodbo prvostopenjskega sodišča in vrne zadevo v ponovno odločanje. Ob tem predlaga, da višje sodišče odloči o pritožbi na seji, na katero naj povabi tudi obsojenega in zagovornika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi predlaga, da ju z obsojenim višje sodišče povabi na sejo senata, ne da bi za to navedel konkretne razloge. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da njuna navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

5Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek gradilo predvsem na ugotavljanju samega poplačila s strani obsojenega in izpolnjevanja s pogojno sodbo določenih odložnih pogojev, kar pa po oceni zagovornika ni bilo ustrezno ugotovljeno, saj je sodišče v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni preverilo pri delodajalcu obsojenčevega obvestila, da se naroka ni udeležil, saj mu delodajalec tega ni omogočil, zaradi česar meni, da je sodišče kršilo določila ZKP.

6Ni naloga sodišča, da preverja vsakršno navedbo obsojenega o razlogih za neodzivanje na vabila sodišča, pač pa mora obsojeni sam za zatrjevano upravičeno odsotnost predložiti dokaze, na podlagi katerih je možno napraviti takšno presojo. Zato s pavšalnim očitkom, da sodišče ni preverilo njegove navedbe o razlogih za neudeležbo na naroku, ne more biti uspešen.

7Prav tako ne more biti uspešen z navedbo, da pogoj v sodbi, da mora redno plačevati preživnino ni bil določljiv in izvršljiv ter da zaradi neplačevanja preživnine tudi niso bile vložene nove kazenske ovadbe. V pogojni obsodbi je namreč ob določeni enotni kazni enega leta in treh mesecev zapora povsem jasno določen pogoj, da obsojeni v preizkusni dobi štirih let ne sme storiti novega kaznivega dejanja ter določen poseben pogoj, da zakoniti zastopnici hčerke T.C., materi V.M. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača zaostalo preživnino v višini 4.930,00 EUR, hkrati pa mu je bilo naloženo, da mora redno plačevati preživnino. Sodba je pravnomočna, torej tudi glede ugotovitve, da ob izreku sodbe znaša zaostala preživnina 4.930,00 EUR ter da mora v bodoče redno plačevati preživnino. Sicer pa so navedbe v pritožbi, češ da se sodišče v izpodbijani sodbi ni konkretno opredelilo do dela navedb obsojenega, da je do dneva zadnje glavne obravnave že v celoti poplačal znesek, kateri mu je bil določen v pogojni sodbi, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Kot je namreč razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7.1.2013, obsojeni ugotovljeni višini neplačane preživnine ni oporekal niti ob omembi državne tožilke v zaključni besedi, pač pa je nasprotno, izjavil, da je razumel navedbe državne tožilke in obljubil, da v kolikor bo sodišče sledilo predlogu tožilke ne bo čakal šest mesecev, da bo plačal zaostalo preživnino, ampak bo to storil prej (na list. št. 29-30 spisa). Navedbe zagovornika o plačilih, izvedenih po izreku pogojne sodbe, na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje ne vplivajo. Obsojencu je bil v času preizkusne dobe že enkrat podaljšan rok za izpolnitev posebnega pogoja (sklep sodišča prve stopnje z dne 10.10.2014), zagovornik pa tudi ni izpodbil navedb zakonite zastopnice mladoletne oškodovanke o plačanih zneskih v tem času. Zagovornik namreč za nasprotno trditev ni predložil nobenega dokaza, predvsem pa je spregledal, da je obsojenemu kot posebni pogoj naloženo tudi redno plačevanje tekoče preživnine. Glede na to, da se je obsojeni odzival z delnimi plačili zneskov zgolj ob pretnjah s preklicom pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju obveznosti, saj neizpolnitev naložene obveznosti ni posledica objektivnih okoliščin, ki bi nastale po pravnomočnosti pogojne obsodbe. Glede na to, da je obsojenec specialni povratnik in da mu je sodišče enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev zaostalih preživninskih obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe pravilna. Ker pritožba nima navedb, ki bi lahko omajale sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Ker obsojeni s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v višini 60,00 EUR (tar. št. 7113 in 74011 Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Sodno takso mora obsojeni plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.