VSL sklep III Ip 3903/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da dolžnik S. R. sam krije svoje stroške ugovora.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika S. R. in ugovoru hipotekarnega dolžnika M. K., razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe In 113/2013 (prej In 114/2011) z dne 24. 8. 2011, zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z dne 24. 7. 2011 in ustavilo izvršbo na nepremični parc. št. 292/1 in 290/1, obe k. o. X (I. točka izreka), razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi In 114/2011 in vknjižbo hipoteke pri nepremičnini parc. št. 290/1, k. o. X (II. točka izreka), odločilo, da upnik sam nosi stroške pritožb z dne 20. 10. 2011 in z dne 27. 12. 2012 ter odgovora na ugovor (III. točka izreka), dolžnik S. R. pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnika z dne 30. 11. 2011 (IV. točka izreka), upniku naložilo, da mora dolžniku S. R. v roku 8 dni povrniti stroške ugovora v znesku 230,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka), zavrnilo stroškovni predlog dolžnika S. R. v delu, v katerem je zahteval zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa o stroških do poteka 8-dnevnega roka do prejema tega sklepa (VI. točka izreka).

2Upnik zoper odločitev v V. točki izreka sklepa vlaga pravočasno pritožbo. Navaja, da je dolžnik sicer res uspel z ugovorom, vendar pa ne gre za stroške, ki bi mu jih sam povzročil neutemeljeno. Ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe na nepremičnini v zemljiški knjigi namreč ni bilo navedeno, da sta bili nepremičnini že prodani oz. da je že bil izdan sklep o domiku nepremičnin kupcu. Upnik je torej utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe na nepremičnini. Poleg tega je sodišče, ko je enkrat že odločalo o stroških dolžnikovega ugovora (sklep In 114/2011 z dne 12. 12. 2012), odločilo, da te stroške nosi dolžnik sam, glede na izjemen splet okoliščin in ker upnik ni mogel vedeti, da sta bili nepremičnini prodani na dražbi. Upnik je ob podaji predloga za nadaljevanje izvršbe zaupal podatkom zemljiške knjige, pa tudi sodišče je izdalo sklep o nadaljevanju izvršbe. Sodišče pri odločanju o stroških ni upoštevalo razloga za dolžnikov uspeh z ugovorom, kot tudi ne dejstva, da upnik ni bil odgovoren za te dolžnikove stroške. Sicer pa sodišče niti ne navaja, zakaj sploh ocenjuje, da naj bi upnik dolžniku stroške povzročil neutemeljeno. Po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku - ZPP, ni osnove, da bi upnik dolžniku plačeval kakršnekoli stroške. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da dolžnik sam krije stroške ugovora, oz. podredno, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne glede na dolžnikov uspeh z ugovorom v konkretnem primeru ni imelo pravne podlage za sprejem izpodbijane odločitve.

5S pritožbeno navedbo, da je sodišče tedaj, ko je enkrat že odločalo o dolžnikovih stroških ugovora (sklep In 114/2011 z dne 12. 12. 2012), odločilo, da te stroške nosi dolžnik sam, upnik smiselno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o stroških dolžnikovega ugovora sprejelo zanj manj ugodno odločitev kot ob prvem odločanju, kar pa pomeni nedopusten poseg v upnikovo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva na podlagi 25. člena Ustave RS.

6S popravnim oz. dopolnilnim sklepom In 114/2011 z dne 12. 12. 2012 je namreč sodišče prve stopnje sklep z dne 15. 9. 2014 (med drugim) dopolnilo tako, da mu je dodalo odločitev v 3. točki izreka, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (z obrazložitvijo, da gre v konkretni zadevi za izjemen splet okoliščin in da takšno odločitev narekuje načelo pravičnosti). Zoper navedeni sklep se je pritožil samo upnik in višje sodišče je po ugoditvi njegovi pritožbi ta sklep v celoti razveljavilo (sklep višjega sodišča III Ip 596/2013 z dne 3. 7. 2013). Ob ponovnem odločanju o dolžnikovem ugovoru in stroških ugovora pa je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, po kateri je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora (z obrazložitvijo, da je dolžnik z ugovorom uspel in mu je upnik neutemeljeno povzročil stroške ugovora). Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijana stroškovna odločitev glede na prvotno sprejeto odločitev v popravnem oz. dopolnilnem sklepu z dne 12. 12. 2012 za upnika ni več ugodna, saj upniku po prvotni odločitvi dolžniku ni bilo treba povrniti stroškov ugovora. Pravni položaj upnika se je torej kljub temu, da se je zoper prvotno odločitev o stroških ugovora pritožil le on (dolžnik pa ne), poslabšal, kar pa je z vidika njegove ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS pravno nedopustno.

7Res sicer iz določb ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ smiselno uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, izhaja izrecna prepoved spremembe sklepa v škodo edinega pritožnika (prepoved reformatio in peus) le za sodišče druge stopnje (ne pa tudi za sodišče prve stopnje) - prim. 359. člen ZPP, vendar pa prepoved poslabšanja pravnega položaja edinega pritožnika ne more veljati samo za sodišče druge stopnje, temveč tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Že ustavna pravica do pritožbe oz. do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS namreč zagotavlja, da se pravica do pritožbe, ki je stranki namenjena prav zaradi varstva in zaščite njenih pravic v postopku, ne spremeni v pravico, ki lahko stranki, ki se edina pritožuje, tudi škoduje. Strah, da bi sodišče druge stopnje lahko spremenilo odločbo v škodo stranke, ki se je edina pritožila, ali da bi po razveljavitvi odločbe s strani pritožbenega sodišča v ponovnem postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, bi nesorazmerno otežil izvrševanje ustavne pravice do pritožbe oz. bi pomenil kršitev te pravice.(1) Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Ustave RS izvršujejo neposredno na podlagi Ustave RS, je višje sodišče kljub izostanku ustreznega sankcioniranja navedenega postopanja sodišča prve stopnje v določbah ZPP upnikovi pritožbi ugodilo že na podlagi ustavnih določb ter sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da dolžnik S. R. sam krije svoje stroške ugovora (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je upnikovi pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se višje sodišče ni opredeljevalo do drugih uveljavljenih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Ne glede na upnikov pritožbeni uspeh je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj glede na ustavitev predmetnega izvršilnega postopka zaradi dolžnikovega ugovora ne gre več za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), poleg tega pa okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o dolžnikovih stroških ugovora sprejelo za upnika manj ugodno odločitev od prvotne, pomeni naključje, ki se je primerilo upniku, zaradi česar upnikovih stroškov pritožbenega postopka ne bi bilo pravično naložiti v breme dolžnika tudi iz tega razloga (prvi odstavek 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, glej tudi Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 42).

--------

Op. št. (1): Glej Jan Zobec v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ur. list RS, GV Založba, 2009, 3. knjiga, str. 483 in 484 ter odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2009 z dne 21. 6. 2011.