VSL sodba II Cp 3370/2016

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo ugotovitveni zahtevek o obstoju delovnega razmerja (I. točka izreka), razsodilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka v višini 50 % (II. točka izreka), odločitev o višini škode in stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2Prva tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče trditev, da je bil delovni oder odstranjen zaradi drugih nujnih gradbenih del, šteje za pavšalno, hkrati pa samo ugotavlja to isto dejstvo. Tudi sicer ta trditev ni pavšalna, saj so vse okoliščine odstranitve odra pojasnjene in utemeljene z dokazi. V skladu s predpisi je moral biti zagotovljen varnostni oder ali pa varnostni pas, zato je navedba, da se ni sklicevala na izrecno določilo priloge Uredbe(1) nemerodajno. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da ni kršila nobenih predpisov in da je podana izključna odgovornost tožnika. Ta je sam izpovedal, da se je potrebe po uporabi varnostnega pasu zavedal. Opravil je izpit iz varstva pri delu, v okviru katerega je pravilno odgovarjal na vprašanja o ustreznih varnostnih ukrepih, v praksi pa teh ukrepov ni izvedel. Seznanjen je bil tudi s programom varnostnih ukrepov za varno delo v podjetju. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik varnostni pas na voljo, prav tako ni prerekal navedb, da je bil na njegovo uporabo opozorjen. Zmotno je stališče, da bi morala prva tožena stranka poskrbeti, da bi zagotovljeno varnostno opremo tudi uporabil in da je neustrezna praksa, da je vodja skupine najstarejši oziroma najizkušenejši delavec. Izpolnila je vse svoje obveznosti po podjemni pogodbi, tožnik pa se ni držal navodil in opozoril glede uporabe varnostne opreme, za kar ona stranka ne more biti odgovorna. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo predpise o varstvu pri delu in zagrešilo postopkovne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Druga tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da ugotovitev, da je tožnik delal po podjemni pogodbi, prva tožena stranka pa ni zagotovila varnega dela, ne ustreza dokazom in pomeni napačno uporabo materialnega prava. Kot podjemnik je delo opravljal v svojo korist, zato prve tožene stranke ni mogoče šteti za njegovega neformalnega delodajalca. Napačna je odločitev o zgolj 50 % soprispevku tožnika. Zaključek, da opozorilo na jutranjem sestanku ne zadošča za ekskulpacijo, ni pravilen, saj v konkretnih okoliščinah za ustrezno skrbnost zadostuje zagotovitev varovalne opreme. Tožnikova zavestna neuporaba varnostnega pasu je izključni razlog za nastanek poškodbe. Prva tožena stranka takšnega ravnanja ni mogla pričakovati ali preprečiti, saj se od vsakega povprečnega posameznika, posebej pa od podjemnika, pričakuje, da upošteva navodila o uporabi opreme. Prva tožena stranka niti ni vedela, da je tožniku z odločbo ZPIZ prepovedano opravljanje tovrstnih del. Vsaka minimalno skrbna oseba pa ne sklepa podjemnih pogodb za opravljanje dela, ki ji je prepovedano. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče zahtevek v celoti zavrniti ali pa tožniku določiti soprispevek najmanj v višini 90 %. Zmotna je tudi odločitev o obstoju pasivne legitimacije druge tožene stranke. Lastni delavec že pojmovno lahko pomeni le delavca v delovnem razmerju. Krog delavcev določa delovnopravna zakonodaja in že sklenjena civilnopravna pogodba omogoča sklep, da ni šlo za lastnega delavca.

4Prva tožena stranka je na vročeno pritožbo druge tožene odgovorila in se glede navedb o izključni odgovornosti tožnika z njo strinja, v delu, ki se nanaša na pasivno legitimacijo, pa predlaga njeno zavrnitev. Tožnik na vročeni pritožbi ni odgovoril.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Tožnik je imel (kar ni sporno) za pomožna tesarska in krovska dela sklenjeno podjemno pogodbo s prvo toženo stranko (priloga A 2). Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki prav tako za nobeno od pritožnic niso sporne, se je poškodoval 25. 11. 2010 na gradbišču, ko je zaradi zdrsa s strehe padel z višine treh metrov. Na delu gradbišča, kjer je do padca prišlo, ni bil postavljen lovilni oder, tožnik pa ni uporabljal varnostnega pasu, ki ga je sicer imel na voljo. Na delovišču ni bila določena odgovorna oseba (delovodja). Tožnik je bil z odločbo ZPIZ že 16. 9. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, saj ni bil več zmožen za delo na delovnem mestu „krovec“, s čimer prve tožene stranke ni seznanil. Ta je imela pri drugi toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti za škode iz obrtne dejavnosti za zahtevke šestih lastnih delavcev ter tudi zavarovanje odgovornosti za škodo zaradi zahtevkov tretjih oseb.

7Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo (in tega pritožnici sploh ne izpodbijata), da je v konkretnem primeru treba uporabiti pravila o objektivni odgovornosti (149. člen OZ). Delo na višini predstavlja nevarno dejavnost, saj pri takem delu vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. Te nevarnosti delodajalec niti ob maksimalni skrbnosti ne more spustiti pod raven standardne povečane nevarnosti.(2)

8Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, to pa je v obravnavanem primeru kot izvajalec gradbenih del prva tožena stranka (150. člen OZ). Pritožbena navedba druge tožene stranke, da je tožnik delo opravljal po podjemni pogodbi in zato za svojo korist, na ta zaključek ne vpliva. Za škodo delavcu je odgovoren tudi izvajalec, v čigar gospodarskem interesu delavec opravlja delo, pri čemer pravna podlaga za opravljanje dela ni pomembna.(3)

9Navedbe obeh pritožnic o izključni odgovornosti tožnika za nastalo škodo so neutemeljene, kar je prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve). Razbremenilni razlogi iz drugega odstavka 153. člena OZ predstavljajo izjemo od objektivne odgovornosti, zato jih je treba razlagati ozko, dokazno breme pa je na osebi, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.(4) V konkretnem primeru je (črpajoč iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi) poleg objektivne odgovornosti podano še protipravno ravnanje prve tožene stranke, zato se ta odgovornosti za škodo v celoti nikdar ne more razbremeniti.(5)

10Pritožbene navedbe prve tožene stranke, da je sodišče napačno ugotovilo, da so njene trditve o razlogih za odstranitev varnostnega odra pavšalne, da ni kršila nobenih predpisov in da sodišče v obrazložitvi glede tega samo sebi nasprotuje, ne držijo. Trdila je namreč, da je bil oder odstranjen zaradi drugih nujnih gradbenih del, a so te trditve glede na upoštevno pravno podlago nerelevantne, saj druga nujna dela ne upravičujejo odstranitve varnostnega odra.(6) Drugih relevantnih dejstev, s katerimi bi prva tožena stranka upravičila odstranitev varnostnega odra, ni zatrjevala. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je ravnala neskrbno. Poleg tega bi morala zagotoviti ne le, da je bil varnostni pas na razpolago, temveč tudi, da bi ga tožnik uporabil. Dopuščanje dela v nasprotju s predpisi (tj. nenošenje varnostnega pasu, ki je na voljo) je ravno toliko protipravno kot delo v nasprotju s predpisi (tj. ko varnostni pasovi sploh niso na razpolago). Pri tem je pomembno še, da na gradbišču ni bila določena oseba, ki bi skrbela za varnost in njeno izvajanje, kar je prvostopenjsko sodišče ustrezno prav tako utemeljilo. Pravilno je stališče, da splošno opozorilo k uporabi zaščitnih sredstev na jutranjem sestanku ne zadošča, da bi se lahko tožena stranka uspešno razbremenila dolžnosti, ki ji jih nalagajo predpisi s področja varstva pri delu.

11Za pravilno razporeditev prispevka tožnika k nastali škodi v skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ je ključno pravilno razumevanje objektivne odškodninske odgovornosti. Izhodišče je namreč polna odgovornost osebe, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, dokazno breme za (delno) razbremenitev pa je na njej. Opravljanje nevarne dejavnosti že samo po sebi zahteva povečano skrbnost, zato je v primeru, ko taka oseba ugotovljeno ravna še neskrbno, tudi možnost za njeno delno razbremenitev zmanjšana.(7)

12Tožnik je res izkušen krovec, zato se od njega pričakuje ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Glede na slabe vremenske razmere in odstranjen del odra bi zato zagotovo moral uporabljati varnostni pas, ki mu je bil na voljo. Tudi sam je povedal, da je poznal ustrezne varnostne ukrepe na gradbiščih, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo (18. točka obrazložitve), tako da je pritožba v zvezi s tem neutemeljena. Opravil je tečaj iz varnosti pri delu, v okviru katerega je odgovarjal tudi na vprašanja o ravnanju v situacijah, kakršna je bila ta. Nadalje je bil še pred škodnim dogodkom z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, ker ni bil več sposoben opravljati dela „krovca“, kar je prvi toženi stranki zamolčal. Sodišče prve stopnje je vse navedene okoliščine ustrezno upoštevalo pri utemeljitvi odločitve o tožnikovem soprispevku. Toda vsa povzeta neskrbnost tožnika ob upoštevanju, da je prva tožena stranka objektivno odgovorna, hkrati pa je ravnala še protipravno (glej 10. točko te obrazložitve), njegovega soprispevka ne more dvigniti nad 50 %.(8)

13Prva tožena stranka je imela pri drugi sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, ki po splošnih pogojih PG-odg/09-10 krije škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega ali presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici, in ima za posledico poškodovanje oseb ali stvari (prvi odstavek 1. člena pogojev, priloga BII 5). Predmet zavarovanja po polici (priloga BII 4) je tudi odgovornost za škode iz obrtne dejavnosti (tesarske, krovsko-kleparske) z zahtevki lastnih delavcev (za 6 delavcev).

14Druga tožena stranka skuša prepričati (pritožbeno) sodišče, da tožnik ni ne lastni delavec ne tretja oseba. Taka razlaga bi (v nasprotju s 83. členom OZ) pripeljala do nasprotja s ciljem, ki ga je očitno zasledovala prva tožena stranka, namreč, da zavaruje vse rizike – svojih delavcev in tretjih oseb. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da tožnika ni mogoče šteti za tretjo osebo (po splošnih pogojih je to oseba, ki z delovnim procesom na gradbišču ni povezana(9), tožnik pa je bil). Po drugi strani pa ne drži pritožbena navedba, da se za lastnega delavca lahko šteje le delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovnopravna definicija ne preprečuje pravdnemu sodišču, da bi ugotovilo drugačno vsebino tega pojma, saj je avtonomija pogodbenih strank temelj obligacijskopravnih razmerij.

15Splošni pogoji zavarovalne pogodbe pojma lastnega delavca ne definirajo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je tožnika, ob nespornem dejstvu, da je za prvo toženo stranko delal na podlagi podjemne pogodbe (torej po njenem naročilu, nadzorom in v njeno korist), šteti za njenega lastnega delavca (podrobneje 21. točka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je ostala neprerekana trditev prve tožene stranke, da je zavarovalni agent, prek katerega je z drugo toženo stranko sklenila pogodbo, vedel za delavce na podlagi podjemne pogodbe, ter je zagotovil, da zavarovalna polica krije tudi njih (list. št. 15, točka 4).

16Pritožbi sta neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa samo prav tako ni odkrilo pomanjkljivosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ju je zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, Ur. list RS, št. 83/05 in 43/11 – ZVZD-1, v nadaljevanju: Uredba.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 263/2008 s 26. 1. 2010, tč. 10; sodbo VS RS II Ips 332/2006 z 9. 8. 2008, tč. 3; sodba VS RS II Ips 602/2004 z 21. 9. 2006.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VSL I Cp 490/2015, tč. 8, kjer je šlo za podizvajalca.

Op. št. (4): Jadek Pensa, D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 863.

Op. št. (5): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 61/2012 s 14. 5. 2013, tč. 15.

Op. št. (6): Uporaba varnostnega pasu namesto varovalne ograje oziroma varovalnega odra je v skladu z Uredbo oziroma njeno Prilogo IV – Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih v posebej predpisanih okoliščinah sicer mogoče (glej npr. točko C.7.2., C.7.3., C.15.3 in C.15.7.), a tožena stranka ustreznih trditev glede konkretnih relevantnih okoliščin, ki bi omogočale uporabo teh določb, ni podala.

Op. št. (7): Primerjaj sklep VS RS II Ips 10/2009 z 19. 12. 2012, tč. 8.

Op. št. (8): Tako določen soprispevek je do tožnika kvečjemu prestrog.

Op. št. (9): Primerjaj sodbo VSL I Cp 490/2015 s 13. 5. 2015, tč. 8.