VSK sodba Cpg 302/2016

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki pogodbe o prodaji premičnin, kot je to razvidno iz točk 1 do 4 prvega odstavka točke I izreka izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je stečajni dolžnik na toženo stranko prenesel lastninsko pravico na omenjenih premičninah, ter medsebojni učinki kompenzacij z dne 18.4.2012 in 22.5.2012 in tudi vsi učinki teh pogodb, vključno z učinkom pobota, dogovorjenega z omenjenima kompenzacijama, na podlagi katerih so se pobotale medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank v znesku 55.419,60 EUR. Prav tako se razveljavi tudi učinek prenosa lastninske pravice na omenjenih premičninah. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti kupljene premičnine (razen vozila Renault Trafic) ter plačati v stečajno maso denarno nadomestilo v višini 7.000,00 EUR za vozilo Renault Trafic. Višji povračilni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.766,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper to sodbo je tožena stranka po svojih pooblaščencih vložila dve pritožbi. V pritožbi, vloženi po Odvetniški družbi, je tožena stranka predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga z izvedencema gradbene oz. strojne stroke. Ta dokazna predloga je sodišče prve stopnje štelo za nepotrebna. V tej zvezi pa ni upoštevalo, da v stečaju ni izpodbojna vsaka nadomestna izpolnitev, ker nadomestna izpolnitev, če je po vrednosti enakovredna, sama po sebi še ne pomeni zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasne sodne prakse (I Cpg 875/2015). Zavrnitev dokaznega predloga bi moralo sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložiti. V tej zvezi so kršene tudi ustavne pravice pritožnika, in sicer pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v zbirko listin zemljiške knjige za druge nepremičnine, ki jih je tožena stranka kupila od tožeče stranke. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne izpodbija učinka nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo. Iz 261. člena ZFPPIPP izhaja, da terjatvi, ki sta nastali do začetka stečajnega postopka, veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Dogovora o nadomesti izpolnitvi tožeča stranka ne izpodbija. V konkretnem primeru gre za izpolnitev obveznosti pravdnih strank po dveh ločenih dvostranskih pogodba, ki jih ne moremo šteti za celoto. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na odstop od konkretne sodne prakse. Nadomestna izpolnitev je tisto izpolnitveno ravnanje stečajnega dolžnika, s katerim je stečajni dolžnik do toženca izpolnil svojo obveznost. Tožeča stranka nadomestne izpolnitve ne izpodbija. V konkretnem primeru ni podan tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Tožena stranka ni vedela za insolventnost tožeče stranke. Iz pregleda spletnih strani bonitete se je tožena stranka prepričala, da je tožeča stranka likvidna. Otvoritveno poročilo z otvoritveno bilanco ni poročilo, s katerim bi bila tožena stranka lahko vnaprej seznanjena. Enako velja za vse revidirane bilance in izkaze. Standard skrbnosti pri toženi stranki ne more biti primerljiv s standardom skrbnosti večjih gospodarskih družb, ki imajo možnost vpogleda v finančno poslovanje stranke, s katero sklepajo posle. Razpolagajo tudi z znanjem, potrebnim za oceno finančnega stanja. Neživljenjsko bi bilo pričakovanje od tožene stranke, da bi morala poznati finančno poslovanje tožeče stranke, ki ni bilo vidno navzven.

3V pritožbi, vloženi po Odvetniški družbi, je tožena stranka navedla, da je tožena stranka navajala in dokazala, da sta imeli pravdni stranki vzajemni terjatvi, ki sta se med seboj pobotali. Vrednost premičnin, ki so bile predmet prodaje, ni presegala vrednosti terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Bilo je ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil povečanje vrednostni premoženja tožeče stranke na račun dela tožene stranke. Smiselno enako velja glede premičnega premoženja, katerega vrednost se ves čas zmanjšuje, vrednost na dan glavne obravnave pa bi lahko ugotovil ustrezni cenilec. Do razlike med premoženjem in obveznostmi ni prišlo. V konkretnem primeru je šlo za izpolnitev obveznosti strank po dveh ločenih dvostranskih pogodbah. Pri dvostranskih pogodbah, pri katerih so vrednosti vzajemnih izpolnitev enake, ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja dolžnika. Upoštevati je treba tudi odločbo 261. člena ZFPPIPP. Med strankama je šlo za običajno obliko poslovnega sodelovanja. Sodišče se do navedb tožene stranke, da v celotnem času poslovnega sodelovanja med strankama, denarnega toka ni bilo, sploh ni opredelilo. Stranki sta pobotavali vse medsebojne terjatve, denarnega toka med njima sploh ni bilo. To bi lahko potrdile predlagane priče. Sodišče je napačno ocenilo dokaz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke N.F.. Priča A.K. je izpovedala, da sta stranki poslovali na način medsebojnih kompenzacij, kompenzacije z nepremičninami pa so bile običajen način poslovanja tudi z drugimi dobavitelji in izvajalci. Vse navedbe je potrdila tudi priča J.F.. Toženi stranki sklep uprave tožeče stranke v zvezi z insolventnostjo ni bil znan, niti jim ni mogel biti znan. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kje, kdaj in na kakšen način je bil sklep uprave javno objavljen ali sporočen toženi stranki. Predlog za začetek postopka prisilne poravnave je bil javno objavljen 12.6.2016. Odločitev uprave se ni manifestirala v zunanjem svetu. Podatki o insolventnosti tožeče stranke niso bili razvidni niti iz objavljenih časopisnih člankov. Transakcijski račun tožeče stranke je bil v času sklenitve izpodbijanih poslov brez opozoril ali blokad. Podaljševanje plačilni rokov in zmanjševanje investicij v gradbeništvu ter negativni poslovni izid tožeče stranke ob občutno večjih prihodkih, ni znak insolventnosti. Tožena stranka je zaznala tisto, kar je bilo na zunaj vidno. Na zunaj pa ni bilo vidno nič takega, kar bi pri toženi stranki vzbujalo dvom v trajnost sklenjenih poslov. V zvezi z vozilom Renault Trafic bi morala tožena stranka plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sodišče prve stopnje pa je prisodilo od te vrednosti tudi zakonske zamudne obresti od 14.2.2013 dalje. Iz vpogleda v javno dostopne podatke o vrednosti pri merilih vozil, je moč ugotoviti, da znaša vrednost takšnega vozila na dan izdaje sodne odločbe okrog 3.500,00 EUR.

4Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarjata obravnavani pritožbi, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja tako (na takšen način), da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik svojo izpolnitev na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. To pa pomeni, da je zakonodajalec na tem mestu predpisal domnevo o obstoju objektivnega pogoja za izpodbijanje, ki je v tem, da med izpolnitvijo upnika (glede izpodbojnega pravnega dejanja) in izpolnitvijo stečajnega dolžnika ni podan element sočasnosti. Ker ni podan ta pogoj se šteje, da je bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj so zaradi izpodbijanega pravnega dejanja drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Sporne premičnine bi bile še vedno del stečajne mase stečajnega dolžnika, pri čemer bi v takšnem primeru še vedno obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Smisel omenjene pravne ureditve je ravno v tem, da se v stečajnem postopku zagotovi enak pravni položaj vseh navadnih upnikov. Prav zaradi tega je v tretjem odstavku 278. člena ZFPPIPP predpisano, da če zaradi izpodbitega pravnega dejanja preneha terjatev osebe, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, do stečajnega dolžnika, ta terjatev nastane znova in se plača iz razdelitvene mase po pravilih insolvenčnega zakona, če je prijavljena v roku iz tretjega ali četrtega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Iz teh razlogov ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da v obravnavani zadevi sploh ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, upoštevaje ob tem, da je v tej zvezi pravno pomembno, da se presoja zmanjšane čiste vrednosti premoženja opravi skozi prizmo pravnega položaja drugih upnikov, ki zaradi izpodbijanega pravnega dejanja prejmejo v stečaju manj, kot bi prejeli, če izpodbojnega pravnega dejanja ne bi bilo. Zaradi tega tudi ni pravno pomembno, ali sta bili izpolnitev upnika (oprava gradbenih storitev po računih v prilogi A7 do A30) in nasprotna izpolnitev stečajnega dolžnika po pravnem dejanju, ki je predmet izpodbijanja, vrednostno popolnoma enaki ali ne, kot to zmotno ocenjujeta obravnavani pritožbi (1). V tej zvezi je treba tudi omeniti, da sama zatrjevana okoliščina, da veljata sporni terjatvi za pobotani tudi na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP (zakonski pobot), nikakor ne pomeni, da stečajni dolžnik v konkretnem primeru ne bi mogel izpodbijati (pogodbenih) pravnih dejanj, saj je vsebina uveljavitve izpodbojnega zahtevka ravno v tem, da se razveljavijo učinki takšnega pravnega dejanja v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Posledično pa ponovno oživi terjatev upnika do stečajnega dolžnika v smislu določbe tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP.

7Seveda pa lahko upnik, v korist katerega je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, izpodbije omenjeno domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev vendarle opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi med strankama, velja za običajen rok izpolnitve (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec opravil za tožečo stranko različne gradbene storitve, ki so bile opravljene v času od septembra 2011 do aprila 2012 (po računih v prilogah od A7 do A30) v skupni vrednosti 55.714,99 EUR. Po drugi strani pa je tožeča stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila šele na podlagi dogovorjene kompenzacije z dne 18.4.2012 (za gradbene storitve, opravljene do aprila 2012 - priloga A31) in na podlagi dogovorjene kompenzacije z dne 22.5.2012 (za gradbene storitve, opravljene v aprilu in maju 2012 - priloga A32). Prav tako ni nobenega dvoma, da je sporna terjatev stečajnega dolžnika do tožene stranke (plačilo kupnine v višini 55.419,60 EUR) nastala na podlagi štirih dogovorov o prodaji določenih premičnin, ki so bili sklenjeni v aprilu (13. in 14. april) in maju (7. maj) leta 2012. Več kot očitno je, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar obravnavani pritožbi ne uspeta izpodbiti, da v konkretnem primeru izpolnitev in nasprotna izpolnitev nista bili opravljeni istočasno, zato so izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Po drugi strani pa tožena stranka te domneve sploh ni izpodbila (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP), saj v postopku na prvi stopnji sploh ni postavila konkretne trditve, da je stečajni dolžnik tudi sicer v preteklosti izpolnjeval svoje obveznosti do nje z zamudo. Zgolj navedba na tem mestu, da je šlo za pri zamudah s plačili stečajnega dolžnika za ustaljeno prakso med strankama (glede na to, da je tožeča stranka temu nasprotovala), namreč ne zadošča. Iz tega razloga tožena stranka domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspela izpodbiti. V konkretnem primeru je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ker je bila prav z namenom pobota ustvarjena nasprotna terjatev, to je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova kupnine za prodane premične stvari.

8Tožeča stranka je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka pravilno uveljavljala (ne drži pritožbeni očitek glede nesklepčnosti zahtevka), da se v razmerju med strankama razveljavijo učinki štirih prodajnih pogodb (za štiri premičnine: dvigalo, fasadni oder, žaga in dve motorni vozili), na podlagi katerih je stečajni dolžnik na toženo stranko na predmetu prodaje prenesel lastninsko pravico (in se v tej zvezi razveljavijo tudi učinki prenosa lastninske pravice), in dveh kompenzacijskih pogodb, na podlagi katerih se je terjatev tožene stranke za opravljena gradbena dela v višini 55.419,60 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova kupnine v isti višini po omenjenih štirih prodajnih pogodbah. V tej zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da v konkretnem primeru v pravno formalnem pomenu ni šlo za nadomestno izpolnitev po prvem odstavku 283. člena Obligacijskega zakonika - OZ (medsebojni terjatvi sta namreč prenehali na podlagi pogodbenega pobota), temveč je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojem nadomestne izpolnitve pravilno uporabilo v ekonomskem pomenu besede. Iz teh razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru podan objektivni element izpodbojnosti.

9Ravno tako pa je podan tudi subjektivni element izpodbojnosti. Izpodbojno je pravno dejanje, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela, ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Glede tega, da je bila tožeča stranka insolventna najmanj na dan 31.3.2012, je sodišče prve stopnje naredilo prepričljivo dokazno oceno (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je v obravnavani pritožbi niti ne izpodbijata. Izpodbijata pa obe pritožbi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka na dan izvedbe izpodbojnega pravnega dejanja (18.4. in 22.5.2012) ni vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

10Pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pa se domneva (razen, če upnik ne dokaže drugače), če je bilo izpodbojno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, pri čemer je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave v konkretnem primeru vložen 11.6.2012. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbo 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da bi v konkretni zadevi tožena stranka morala dokazati, da ni vedela ali bi morala vedeti, da je stečajni dolžnik (takrat, ko so bila opravljena izpodbojna dejanja) že insolventen.

11Tega dokaznega bremena pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni zmogla. Če je bila tožena stranka seznanjena z negativnim poslovnim izidom tožeče stranke v letu 2011 (kar je navedla sama tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), upoštevaje ob tem tudi gospodarsko krizo in splošno znano slabo stanje podjetij v gradbeništvu, potem bi se, še preden je sklenila sporno izpodbojno dejanje, morala vsaj pri tožeči stranki neposredno pozanimati, ali ni morebiti že v insolvenčnem stanju. Takšnih korakov, ki bi kazali na ustrezno skrbnost tožene stranke, pa ta stranka ni naredila. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti subjektivnega pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Tudi pritožbeni očitki takšne ocene ne morejo omajati.

12Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prav tako pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP, po kateri je treba stečajnemu dolžniku (v primeru uspešnega izpodbijanja) vrniti to, kar je upnik na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja prejel, če to ni mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Glede vrnitve vozila Renault Trafic je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je tožena stranka pred izdajo sodbe že prodala za znesek 7.000,00 EUR, zato je toženi stranki povsem upravičeno naložilo vrnitev tega zneska. Tožena stranka v tej zvezi v postopku na prvi stopnji tudi ni (pravočasno) zatrjevala, da je znašala vrednost takšnega vozila na dan izdaje sodne odločbe pol manj, kar pomeni, da so pritožbene navedbe v tej smeri tudi prepozne in nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Kar zadeva zakonske zamudne obresti, pa se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo na določbo 193. člena OZ.

13Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------------------------

Op. št. 1: Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni bilo nobene potrebe za postavitev izvedenca gradbene oz. strojne stroke, ki bi ocenjevala te vrednosti. Enako velja za dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo in za dokaz glede zaslišanja prič v tej smeri.