VSK sodba Cpg 183/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prave stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 5.636,40 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstaja terjatev tožeče stranke za plačilo zneska 690.952,42 EUR s pp in da mora tožena stranka iz vrednosti opažev prednostno poplačati omenjeno terjatev pred plačilom drugih terjatev. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.927,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je izpodbijana sodba nezakonita. Z izjavo z dne 28.11.2011 sta pravdni stranki dejansko ugotovili stanje v zvezi s stanjem dolga. Tako je zakoniti zastopnik tožene stranke takrat potrdil, da obstoji dolg tožene stranke do tožeče stranke v višini približno 785.000,00 EUR. Zaradi tega ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima celo tožena stranka terjatev do tožeče stranke na podlagi pregleda odprtih postavk tožene stranke z dne 16.3.2012, po kateri naj bi terjatev tožeče stranke znašala 4.205.548,45 EUR, terjatev tožene stranke pa 4.508.340,22 EUR. Z izjavo z dne 28.11.2011 je bilo nesporno ugotovljeno, da znaša dolg tožene stranke do tožeče stranke približno 785.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je to izjavo napačno ovrednotilo. Pogoj stornacije računov je bil namreč vezan zgolj na vrnitev predmetov, ne pa na ugotovitev v zapisani izjavi, da znaša dolg tožene stranke do tožeče stranke približno 785.000,00 EUR. V omenjeni izjavi je bilo tudi nesporno zapisano, da so sporni računi tožene stranke izdani neupravičeno. Da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne znaša 4.508.340,22 EUR izhaja tudi iz dejstva, da so bile nekatere terjatve medsebojno kompenzirane, kot je tožeča stranka to navedla že v tožbi. Terjatve tožene stranke do tožeče stranke je tožeča stranka povsem določno opredelila, ko je navedla, da so to vsi računi, izdani med junijem 2010 in junijem 2011. Za pobot po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) velja, da se stečejo pogoji za pobot z dnem začetka stečajnega postopka. V konkretnem primeru do pobota namreč ni prišlo pred stečajem, saj ni bilo potrebne izjave o pobotu. Terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ki so zastarane, znašajo skupaj 2.530.657,30 EUR, kar pomeni, da dolg tožeče stranke do tožene stranke na dan 16.3.2012 znaša le 1.977.682,70 EUR. Ker pa ima tožeča stranka do tožene stranke na dan 16.3.2012 4.205.548,45 EUR terjatev, tožena stranka zoper tožečo stranko pa le za 1.977.682,70 EUR terjatev, je po medsebojnem pobotu terjatev v višini 1.977.682,70 EUR, tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še vedno 2.227.865,75 EUR. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja terjatve več kot utemeljen tudi po višini. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede denarnega dela tožbenega zahtevka, je napačna tudi odločitev v zvezi z ločitveno pravico. Tudi ni relevantno, ali in kdaj je tožeča stranka sporočila toženi stranki, da predmetne premičnine zadržuje na podlagi pridržne pravice. Pomembno je le, ali je v trenutku prenehanja najemne pogodbe, ko je imela predmete v posesti na podlagi najemne pogodbe, imela zapadlo terjatev zoper toženo stranko. Ker jo je imela, je tako upravičeno predmete zadržala na podlagi pridržne pravice.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji gradila svoj tožbeni zahtevek na jasnih in nedvoumnih trditvah, da ima proti toženi stranki denarno terjatev v višini glavnice 690.952,42 EUR (po računih, kot so razvidni iz prvega stolpca tabele na tretji strani tožbe, pri čemer so računi zapadali v plačilo od 30.4.2010 do 3.3.2011) in kapitalizirane zakonske zamudne obresti od te glavnice od zapadlosti posameznih računov do 15.3.2012 v višini 185.830,47 EUR s pp. Po jasnih in nedvoumnih navedbah tožeče stranke se ta terjatev ni mogla z začetkom stečaja nad toženo stranko (16.3.2012) pobotati z nasprotno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova najemnine za najete opažne elemente za čas od junija 2010 do junija 2011, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka v mesecu septembru 2010 toženo stranko zaradi neplačanih zapadlih obveznosti obvestila, da opažnih elementov nima več v najemu, ker na njih uveljavlja pridržno pravico. V tej zvezi je tožeča stranka tudi navedla, da je v stečajnem postopku nad toženo stranko priglasila sicer denarno terjatev v višini 5.032.770,57 EUR (3.996.539,21 EUR iz naslova glavnice in 1.036.231,36 EUR iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti), ki pa je na podlagi pobotne izjave z dne 29.3.2012 prenehala v višini 3.314.589,65 EUR.

7Če ob začetku stečajnega postopka (v konkretnem primeru 16.3.2012) hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru so se pogoji za zakonski pobot stekli z dnem začetka stečajnega postopka (1), konkretna terjatev tožeče stranke (najstarejši račun je zapadel v plačilo 30.4.2010) oziroma nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova najema opažnih elementov od junija 2010 do junija 2011 pa tedaj še nista bili zastarani (upoštevaje triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da je znašala nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova najemnin za opažne elemente za čas od junija 2010 do junija 2011 (glede na dokument v prilogi B3 in upoštevaje obdobje od 22.6.2010 do 31.5.2011) celo 829.505,05 EUR (brez upoštevanja natečenih zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih računov do začetka stečaja), kar pomeni, da je na dan začetka stečaja (skupaj z natečenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) gotovo presegala iztoževano terjatev tožeče stranke (glavnična terjatev je bila na dan začetka stečajnega postopka 16.3.2012 zgolj v višini 690.952,42 EUR).

9Sicer pa se je tožeča stranka v tej zvezi sklicevala na dokument z dne 28.12.2011 (priloga A20) in trdila, da je tožena stranka v njem podala tudi izjavo, da je neupravičeno izdala fakture za najem opažnih elementov za čas od junija 2010 do junija 2011 v znesku 690.000,00 EUR. Na tem mestu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta izjava nima značaja odpusta dolga (prvi odstavek 319. člena OZ), temveč je šlo za dogovor pravdnih strank, sklenjen pod pogojem, da tožeča stranka toženi stranki izroči sporne opažne elemente (storniranje omenjenih računov pod pogojem, da tožena stranka dobi vrnjene opažne elemente - izpoved nekdanjega direktorja tožene stranke in zapis v točki 4 omenjenega dokumenta v prilogi A20). Ker se omenjeni pogoj ni izpolnil (tožeča stranka toženi stranki opažev ni izročila, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), dogovor ni začel učinkovati (59. člen OZ), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10Čeprav si je tožeča stranka (po njenih navedbah v mesecu septembru 2010) v skladu z določbo prvega odstavka 261. člena OZ pridržala sporne opaže, ki jih je dotlej imela v posesti in najemu (najemodajalec je bila tožena stranka), pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi tega tedaj najemno razmerje med pravdnima strankama (in s tem dolžnost plačila najemnine za najete opaže v obdobju od junija 2010 do junija 2011) prenehalo veljati, kot to zmotno ocenjuje tožeča stranka. Da bi prišlo tedaj do predčasnega prenehanja najemnega razmerja (sporazumno ali na podlagi odstopa ali odpovedi), pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Pravica do pridržanja premičnih stvari je namreč le sredstvo zavarovanja, ki ga enostransko uveljavlja upnik zapadle terjatve. V tej zvezi je tožeča stranka kot dokaz predložila dva dopisa z dne 13.4.2012 in 11.5.2012 (prilogi A21 in A22 spisa), iz katerih izhaja izjava tožeče stranke (dana po začetku stečaja nad toženo stranko), da tožeča stranka zavrača plačilo najemnine za opaže zgolj iz razloga, ker so bili od septembra 2010 ti opaži predmet retencijske pravice tožeče stranke.

11Iz teh razlogov je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo (ker tožeča stranka nima več zapadle terjatve do tožene stranke), da tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pridržno pravico na opažnih elementih in prednostno poplačilo njenih ugaslih terjatev iz vrednosti opažev.

12Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 5.636,40 EUR (nagrada za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju: ZOdvT, v višini 4.600,00 EUR, materialni izdatki po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).

------------------------------------------------------------

op. št. 1: na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba.