VSL sodba II Cpg 921/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo:

1.) Postopek, ki je bil prekinjen od dne 5. 11. 2015 dalje, se nadaljuje z dnem 28. 1. 2016 z novo toženo stranko: 1. R. in 2. P.

2.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51743/2015 z dne 5. 5. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

3.) Tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne v novo sojenje ali o zadevi dokončno odloči samo.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7Tožena stranka (višje sodišče izraz uporablja za oba pravna naslednika prvotno tožene stranke) v pritožbi najprej uveljavlja napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prva pripravljalna vloga tožeče stranke prvotno toženi stranki pravilno vročena s fikcijo. Trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotno tožena stranka na uradnem naslovu ni imela poštnega predalčnika, napačna, nedokazana in se ne ujema z dejanskim stanjem. Tožena stranka v pritožbi izjavlja in zatrjuje, da je ves čas registracije na naslovu U., imela poštni predalčnik, saj je vsak dan do izbrisa družbe N. d.o.o., tudi 18. 8. in 3. 9. 2015, kot izhaja iz vročilnic, preverjala pošto v svojem poštnem predalčniku ter jo tudi dobivala. Meni, da gre za napako ali nevestno delo pošte oziroma poštnega delavca, ki je dejstvo, da podjetje N. d.o.o. poštnega predalčnika ni imelo, napačno ugotovil. Tudi če ni opazil poštnega predalčnika, pa tožena stranka nadalje trdi, da bi poštni delavec skladno s 141. členom ZPP moral pustiti obvestilo na vratih stanovanja. Iz zapisanega na vročilnici pa ni jasno, na katerih vratih je poštar pustil obvestilo, saj je v objektu na ulici Koroškega bataljona do dejanskega vstopa v stanovanje tožene stranke kar troje vrat: vhodna vrata, vrata v vetrolovu in še vhodna vrata v stanovanje. Niti 18. 8. niti 2. 9. 2015 tožena stranka ni videla nobenega obvestila na nobenih od vrat, zato domneva, da vročitev ni bila opravljena v skladu z zahtevami ZPP. Tožena stranka še trdi, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 378/2006, po kateri domneva vročitve pride v poštev le, če ne obstaja niti najmanjši dvom, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom.

8Iz podatkov spisa je razvidno, da je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku ter odstopu zadeve v pravdni postopek tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 13. 7. 2015 tožbo dopolnila (pripravljalna vloga na red. št. 8, list. št. 25 spisa). Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 16. 7. 2015 (list. št. 35 spisa) prvotno toženo stranko (torej družbo N. d.o.o.), pozvalo, naj v roku osmih dni odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke. Sodna pošiljka s pozivom toženi stranki se nahaja v sodnem spisu (pošiljka na list. št. 37 spisa). Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je razvidno, da je vročevalec poskušal toženi stranki 18. 8. 2015 na pravilnem naslovu vročiti poziv z vlogo in prilogami in ker pisanja ni bilo mogoče osebno izročiti naslovniku, je tega dne na vratih (s pripisom: nima hišnega predalčnika) pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Iz vročilnice nadalje izhaja, da se je sodna pošiljka, ker tožena stranka nima hišnega predalčnika, dne 4. 9. 2015 vrnila sodišču.

9Sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi na podlagi vročilnice (potrdilo o vročitvi, prim. 149. člen ZPP), ki ima lastnost javne listine in potrjuje, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in kdaj. Pravilno izpolnjena vročilnica dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, če se ne dokaže nasprotno (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je torej dokazovati, da so dejstva v vročilnici neresnično ugotovljena ali da je ta nepravilno sestavljena, vendar le z dokazno podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost.

10Višje sodišče dopušča možnost, da se tudi pri vročanju sodnih pisanj pojavijo nepravilnosti. Vendar domneve o resničnosti vsebine javne listine ni mogoče izpodbijati le z golimi dejanskimi navedbami.(1) Stranka, ki zatrjuje, da pisanja oziroma obvestila o njem ni prejela, mora to tudi dokazati. Zato bi morala tožena stranka v potrditev svojih trditev, da sodnega pisanja in obvestila o njem ni prejela, predlagati vsaj svoje in zaslišanje poštnega uslužbenca, ki je vročal sodno pošiljko. Le njegova izpovedba, skupaj z lastno izpovedbo, bi lahko bili podlaga za ugotovitev, da se toženi stranki sodno pisanje ni vročalo pravilno. V dokaz svojih trditev o nepravilnostih pri vročanju tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nezakonitega postopanja v zvezi z vročitvijo prve pripravljalne vloge tožeče stranke, toženi stranki pa ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja o pravnih in dejanskih vidikih spora. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11Tožena stranka v pritožbi nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč kot dokazano štelo, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe 161/B z dne 14. 8. 2009 upravnik stavb v naselju S., medtem ko iz same listine ni razvidno, da je tožeča stranka v pogodbenem razmerju s toženo stranko glede upravljanja nepremičnin, ki so navedene v pripravljalni vlogi tožeče stranke. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to dejstvo štelo za dokazano (pravilno: priznano) na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke, saj tožena stranka na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP(2) dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Pri tem tudi ni mogoče upoštevati trditev tožene stranke (prej dolžnika) iz ugovora zoper sklep o izvršbi, saj je tožena stranka v ugovoru le pavšalno prerekala terjatev tožeče stranke in zatrjevala negativna dejstva. To je glede na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanu: ZIZ) o obrazloženosti ugovora zadoščalo za to, da je štel ugovor zoper sklep o izvršbi za obrazložen in je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in opravljena izvršilna dejanja, ter odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

12Nadaljnjo protispisnost tožena stranka vidi v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka upravniške storitve opravljala na podlagi veljavnega pogodbenega razmerja z etažnimi lastniki, medtem ko pojma etažne lastnine v pogodbi sploh ni in je tako navajanje v nasprotju s samo listino. Vendar gre za protispisnost le, kadar sodišče v razlogih sodbe navaja vsebino listin, ki je v sami listini drugačna in gre torej za napako tehnične narave - napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno), ampak samo napačno prenese (npr. napačno prepiše) v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini ipd. V 14. točki obrazložitve pa je sodišče na podlagi predhodno ugotovljenega napravilo pravni zaključek, in sicer, da je tožeča stranka upravniške storitve opravljala na podlagi veljavnega pogodbenega razmerja, kar izkazuje njeno pravno podlago za obračunavanje stroškov upravljanja in obratovanja. Pritožbeno neizpodbojno pa je pri tem tudi dejstvo, da je (bila) tožena stranka v vtoževanem obdobju lastnica stanovanja v stavbi, torej etažna lastnica.

13Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z vtoževanim zneskom 40,00 EUR na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1). Sodišče je svojo odločitev tudi za ta del terjatve obrazložilo (prim. 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno ugodilo zahtevku tudi v tem delu, saj ga je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi v svoji dopolnitvi tožbe, podlaga zanj pa je, kar je sodišče prve stopnje tudi navedlo, v 14. členu ZpreZP-1, po katerem je upnik, če je dolžnik v zamudi, za vsako terjatev od dolžnika upravičen zahtevati plačilo nadomestila stroškov izterjave. Tožena stranka v postopku namreč ni izkazala, da bi terjatev poravnala.

14Tožena stranka nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker poleg pogoja, da je upravnik pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za upravljanje z nepremičninami, Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: SZ-1) zahteva tudi, da je ta vpisan v register upravnikov. Vendar se je sodna praksa že izrekla, da je pravni učinek vpisa v register upravnikov zgolj publiciteten (učinek javne objave) in služi le kot vir informacije tretjim osebam, ki želijo vstopiti v razmerje z etažnimi lastniki o vprašanju, kdo je njihov pooblaščenec.(3) Datum vpisa v register upravnikov (in tudi datum izbrisa iz tega registra), na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja zato nima vpliva.(4)

15Tožena stranka trdi še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji pravilnosti delitve posameznih stroškov upravljanja in obratovanja. Vendar pravilnost uporabe materialnega prava višje sodišče presoja upoštevaje neizpodbojno dejansko podlago, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje. Iz te pa izhaja, da delilnik ni bil sporen, saj tožena stranka predloženemu delilniku ni obrazloženo ugovarjala, stroški pa so se delili glede na število posameznih delov in njihovo skupno površino, čemur ustreza tudi delitev zneska glede na enoto in glede na bruto kvadraturo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo 30. člen Stanovanjskega zakonika in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, kar je tudi pojasnilo v 16. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe postavlja še zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe št. 161/b o opravljanju storitev upravljanja, o katerem pa višje sodišče ni odločalo, saj je za to pristojno sodišče prve stopnje.

17Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): VSRS sklep II Ips 257/2013 z dne 14. 5. 2015.

Op. št. (2): Drugi odstavek 214. člena ZPP določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Op. št. (3): Tako Sodba VS RS X Ips 80/2011 z dne 30. 8. 2012.

Op. št (4): Tako tudi VSL sodba II Cp 369/2013 z dne 27.8.2013 in I Cpg 305/2014 z dne 18. 6. 2014.