VSL sodba in sklep I Cpg 1282/2016

I. Pritožbi z dne 11. 10. 2016 zoper dopolnilno sodbo se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba delno razveljavi glede ugotovitve neobstoja terjatve tožene stranke na dan 20. 2. 2014 v višini nad zneskom 27.698,63 EUR.

II. Pritožba z dne 14. 9. 2015 zoper sodbo in v ostalem pritožba z dne 11. 10. 2016 zoper dopolnilno sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 925,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v celoti v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, Plg 13/2014 z dne 13. 3. 2014, po katerem je tožena stranka dolžna v 8. dneh plačati tožeči stranki glavnico v višini 27.698,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2014 dalje do plačila ter ji v roku 8. dni plačati stroške postopka za izdajo plačilnega naloga v višini 501,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.789,08 EUR v 15. dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Sodišče prve stopnje je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je odločilo, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 70.791,49 EUR na dan 4. 4. 2011.

5Tudi zoper navedeno dopolnilno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

7Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, pritožba zoper dopolnilno sodbo pa je delno utemeljena.

8Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta tožeča stranka in I. d. o. o. kot najemodajalca s toženo stranko kot najemnico dne 19. 12. 2001 sklenila pogodbo o najemu ležišč v nastanitvenem objektu. Objekt je bil v solastnini najemodajalcev, vsakega do ½, s pogodbo pa je tožena stranka najela za svoje potrebe in za potrebe svojih podizvajalcev 200 ležišč za dobo 10 let po načelu „prazno za polno“. Tekom tega obdobja je bila družba I. d. o. o. izbrisana iz sodnega registra, zakup pa se je tudi po tem izvrševal v nespremenjenem obsegu. Najemna pogodba je bila odpovedna šele po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala plačilo po treh računih in sicer neplačano najemnino za čas po začetku stečajnega postopka (od dne 4. 4. 2011) do dne prenehanja pogodbe (dne 6. 7. 2011).

9V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nadalje ugotovljeno, da je imela tožena stranka iz naslova navedene najemne pogodbe neplačane račune že za čas do začetka stečajnega postopka, skupaj z obrestmi v znesku 131.913,46 EUR, da je bila tožeča stranka upravičena do plačila polovice tega zneska (torej do 65.956,73 EUR) ter da je bila ta terjatev pobotana s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke iz naslova varščine (v znesku 70.791,49 EUR). Zaradi navedenega je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi XI Pg 601/2013 s sodbo z dne 5. 12. 2013 tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin za čas do začetka stečajnega postopka v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.735,85 EUR. Nadalje je bil upoštevan predpravdni pobot (pobotna izjava z dne 28. 1. 2014) med terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova neplačanih najemnin za čas po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko ter terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke (iz naslova stroškov z obrestmi po sodbi XI Pg 601/2013 v znesku 2.742,03 EUR ter za 4.834,76 EUR iz naslova preostanka varščine). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega na podlagi obračuna tožeče stranke presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo 27.698,63 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2014 dalje.

10Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Dvostranska obligacijska razmerja so tista, pri katerih sta obe stranki hkrati upnika in dolžnika. Takšno razmerje je tudi razmerje med pogodbenimi strankami pogodbe o najemu ležišč z dne 19. 12. 2001, s katero se je tožena stranka kot najemnica zavezala najeti 200 ležišč po načelu „prazno za polno“ za dobo 10 let. Najemodajalca sta ji bila dolžna zagotoviti navedeni obseg zakupa in sta torej glede te obveznosti nastopala kot dolžnika, med tem ko sta v vlogi upnika lahko od tožene stranke terjala plačilo najemnine po navedeni pogodbi.

11Če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost (394. člen Obligacijskega zakonika; nadalje: OZ). Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ). Navedeno pravno pravilo obligacijskega prava v konkretnem primeru pomeni, da sta bila glede obveznosti zagotavljanja ležišč najemodajalca solidarno odgovorna toženi stranki za izpolnitev celotne navedene obveznosti, saj iz pogodbe ne izhaja, da bi se stranke dogovorile, da naj bi vsak od najemodajalcev zagotovil najemniku 100 postelj.

12Tožena stranka je že v postopku pred sodišče prve stopnje trdila, da naj bi bila tožeča stranka upravičena terjati le izpolnitev polovice pogodbenih upravičenj oziroma plačilo za zasedenost 100 postelj. To navedbo je konkretizirala s trditvami, da je prišlo do izbrisa I. d. o. o. iz sodnega registra ter da pogodbena upravičenja te družbe niso prešla na tožečo stranko. Tožeča stranka je na te trditve odgovorila, da se je najemna pogodba, ne glede na izbris družbe I. d. o. o. iz sodnega registra (leta 2004) ter predhodno prodajo tej družbi pripadajoče polovice predmetnega nastanitvenega objekta, izvrševala v celoti, torej da je tožeča stranka ves čas veljavnosti pogodbe zagotavljala najetih 200 postelj. Navedla je tudi, da bi tožena stranka lahko po 3. členu najemne pogodbe zahtevala spremembo predmeta zakupa, pa tega ni storila, temveč je od tožeče stranke terjala izpolnitev celotne obveznosti. Tožena stranka teh trditev tožeče stranke ni prerekala, temveč je vztrajala pri navedbah, da pogodbena upravičenja družbe I. d. o. o. niso prešla na tožečo stranko ter da je tožeča stranka pred tem ni terjala za plačilo razlike.

13Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom (prvi odstavek 610. člena OZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo neprerekano dejstvo, da je bila družbi I. d. o. o. pripadajoča polovica predmetnega nastanitvenega objekta prodana pred izbrisom te družbe z sodnega registra. Prav tako je bilo neprerekano dejstvo, da obseg predmeta zakupa ni bil spremenjen in da se je najemna pogodba tudi kasneje izvrševala v celoti tako, da je bil toženi stranki ves čas veljavnosti pogodbe zagotovljen najem 200 postelj. Kot izhaja iz navedene določbe OZ je pravna posledica spremembe lastninske pravice med trajanjem najemne pogodbe, prenos najemne pogodbe na strani enega od najemodajalcev, kar pomeni, da pridobitelj stvari v celoti vstopi na mesto prejšnjega najemodajalca. Vsebina pogodbe se torej zaradi tega nič ne spremeni.

14Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zaradi prenehanja I. d. o. o. pogodbena obveznost delno prenehala. Tožena stranka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (trdila je, da pogodbena obveznost družbe I. d. o. o. ni prešla na tožečo stranko), v pritožbenem postopku pa te trditve tudi ni ustrezno obrazložila. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun tožeče stranke, ki izhaja iz pogodbene obveznosti najemodajalk, da toženi stranki ves čas trajanja najema zagotavljata 200 postelj.(1) Glede na navedena pravno relevantna dejstva je pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena.

15Tožena stranka v pritožbi navaja še, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vračila varščine v višini 70.791,49 EUR na dan začetka stečajnega postopka 4. 4. 2011 ni obstajala. Ker naj bi nastala šele ob prenehanju pogodbe dne 6. 7. 2011 meni, da pred tem datumom ni moglo priti do pobota s terjatvijo tožeče stranke iz naslova neplačanih najemnin.

16OZ varščine izrecno ne ureja, so pa v poslovni praksi ti dogovori pogosti prav pri najemnih pogodbah. Pogodbeno dogovorjena varščina v obliki zadržanih denarnih sredstev predstavlja varstvo za upnika, saj se ob morebitni kršitvi pogodbenih obveznosti poplača iz zneska, ki ga ima pri sebi. Če pa ne pride do kršitve pogodbenih obveznosti, s prenehanjem glavne obveznosti stranske pravice ugasnejo (270. člen OZ), kar pomeni, da ima stranka, ki je v takem primeru varščino dala, pravico do vrnitve danega (drugi odstavek 111. člena OZ). Ob prenehanju glavne obveznosti namreč v primeru, da ne pride do kršitve pogodbene obveznosti, odpade pravna podlaga za zadrževanje varščine.

17Na navedeno se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ko trdi, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vračila varščine nastala ob prenehanju pogodbe dne 6. 7. 2011. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sredstva zavarovanja (in tudi varščina) se dajejo za zagotovitev izpolnitve obveznosti. Tudi v tem primeru je bila varščina s pogodbo dogovorjena kot garancija za plačilo nočnin in morebitne povzročene škode. Ker tožena stranka nočnin (najemnine) ni poravnala v celoti, je lahko upnik pričel uresničevati dogovorjeno stransko pravico v obliki varščine, namenjeno zavarovanju obveznosti. S tem ko tožena stranka svoje obveznosti plačila nočnin ni plačevala v celoti, se je torej zmanjševala obveznost tožeče stranke, da ji ob prenehanju pogodbe vrne znesek iz naslova plačane varščine. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, da bi bilo dogovorjeno, da se bo zavarovanje aktiviralo šele ob prenehanju pogodbe. V konkretnem primeru torej terjatev iz naslova vračila varščin, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot v tem sporu, niti ni nastala, saj je bilo ugotovljeno, da je znesek neplačanih nočnin (od leta 2009 dalje) presegal znesek položene varščine.

18Sodišče prve stopnje je o procesnem pobotnem ugovoru odločalo z izpodbijano dopolnilno sodbo. Tožena stranka v pritožbi zoper dopolnilno sodbo navaja, da je procesni ugovor pobota uveljavljala v višini 27.698,63 EUR in ne v višini 70.791,49 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča je ta pritožbeni očitek utemeljen, saj iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 2. 6. 2015 izhaja, da je uveljavljala pobotni ugovor v višini v tej pravdi uveljavljenega tožbenega zahtevka, torej v znesku 27.698,63 EUR (obračunanem na dan 20. 2. 2014). Tožena stranka je samo v pojasnilo dodala, da naj bi ji nastala terjatev iz naslova vračila varščine, ki naj bi po stanju na dan 4. 4. 2011 znašala 70.791,49 EUR.

19Pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje za razliko nad zneskom 27.698,63, ugotovljenim na dan 20. 2. 2014, prekoračilo pobotni ugovor, so torej utemeljene. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v presežku ugotovilo neobstoj terjatve tožene stranke, prekoračilo v pobot uveljavljeni zahtevek (smiselno 357. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper dopolnilno sodbo delno ugodilo ter v tem obsegu razveljavilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Vrnitev v novo sojenje pa glede na naravo prekoračitve ni potrebna. V ostalem pa uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo v celoti, pritožbo zoper dopolnilno sodbo pa v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je v stroškovnem delu potrdilo, saj tožena stranka v pravdi ni uspela (prvi dostavek 154. člena ZPP). Glede uspeha obeh strank v pritožbenem postopku pa je upoštevalo, da tožena stranka ni uspela s pritožbo zoper sodbo, delno pa je uspela s pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) je zato tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo zoper sodbo, toženi stranki pa stroške za pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Na podlagi specificiranih stroškovnikov in Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT) je tako tožeči stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 788,90 EUR (tar. št. 3210 ZodvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT) ter 22% DDV, oziroma priglašene stroške v skupnem znesku 986,74 EUR, toženi stranki pa je priznalo nagrado za postopek v zvezi z drugimi odločbami v višini 50 EUR (tar. št. 3220 ZodvT) ter 22% DDV, oziroma stroške v skupnem znesku 61,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 925,74 EUR stroškov pritožbenega postopka.

21Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenem v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

-------------

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče še dodaja, da se domneva solidarnosti po 394. členu OZ nanaša le na pasivno stran. Solidarnost na aktivni strani pa mora biti izrecno dogovorjena. V tem primeru ni več sporno, da solidarnost na upniški strani ni bila dogovorjena, zaradi česar ima tožeča stranka pravico, da terja le plačilo polovice celotne obveznosti.